Ob torkih se boste prebujali z Boštjanom Romihom, Katjo Tratnik Jacob, Mojco Mavec in Ljubico Mlinar. Prva ura bo posvečena aktualnemu dogajanju in pregledu dnevnega tiska. Posebne svetovalne minute bodo namenjene predvsem gledalcem v zrelih letih, skrbeli bomo za (sobne) rastline ter spoznavali aktivne in energične starostnike. Vsak mesec bodo v kuharskih minutah v ospredju različne jedi, terenska ekipa pa bo potovala po Sloveniji in raziskovala zanimive zgodbe mostov. Ne zamudite oddaje Dobro jutro!

Ob koncu leta bodo Pisave v znamenju nagrajenk in nagrajenca. Miljana Cunta je dobitnica nagrade Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. V pesmih se stikajo časi in prostori in lahko rečemo, da je rdeča nit zbirke vračanje. Tematika prvega dela zbirke se dotika minevanja, odhajanja in smrti, pri čemer pesmi ne zvenijo abstraktno, ampak so podprte s pristno življenjsko izkušnjo. Vzpostavljen je krogotok časa, ko preteklost živi v sedanjosti, in je v trajanje, v brezčasje vpisana metafizična razsežnost bivanja. S posebno svežino, z iskrenostjo in ustvarjalno zrelostjo je napisan roman Težka voda, za katerega je Pia Prezelj prejela nagrado za prvenec na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Avtorica je za prizorišče dogajanja izbrala podeželski svet, v katerem je odraščala, ter v središče romana postavila majhno skupnost in usodo dveh ostarelih žensk. Blaž Božič pa je avtor z Jenkovo nagrado ovenčane pesniške zbirke Mleček, žbunje: grobovi v njem. V dolgih, eruptivnih pesmih se oglaša kot popisovalec robov mesta, zanimajo ga človeške zgodbe daleč od bleščave in središča.
Avtorica oddaje: Alenka Zor Simoniti
Režiser: Valentin Pečenko

Za 253. Avtomobilnost smo sedli v povsem novi peugeot 3008, vsebuje namreč takoimenovani i-cockpit nove generacije. Gre za Peugeotovo inovativno ureditev voznikovega delovnega prostora z majhnim volanom, tako voznik na merilnike gleda čezenj in ne skozi.
Vozili smo se tudi po tokijski obvoznici, v Nissanovi električni ariyi, in sicer brez uporabe rok. A naj vas ne zavedemo, to še ni avtonomna vožnja. V Bruslju smo se seznanili s Toyotino električno prihodnostjo. Na razpolago bodo štiri različni tipi baterij, tudi takšni za cenejše avtomobile. Ne bomo pa jih kupovali, temveč najemali.

Leto 1974. Martin Uhernik je vpleten v zločin, v umor soseda Jakoba Luzarja. Na prvostopenjskem sojenju je oproščen. Za umor ni dovolj dokazov. Ker se v sodbo vpletejo nepoklicani, tožilstvo zahteva ponovno sojenje na Višjem sodišču. Ta najde nove dokaze in Uhernika pošlje v zapor. Za sodelovanje pri umoru obdolžijo tudi njegovo ženo Ano. Med prestajanjem osemletne kazni družina razpade: umre žena, osem in dvanajstletna otroka sta prepuščena drugim. Domačini nizajo pripovedi o domnevnem morilcu, nakazujejo pa tudi možnost, da je v zločin vpleten nekdo drug.
V zaporu Uhernik piše pisma in jih naslavlja na najrazličnejše ustanove, celo na maršalat v Beogradu. Dokazuje, da ni morilec in da sodišče ni ravnalo prav. Izkaže se, da so bili preiskovalci zelo površni in da so pri dokazovanju izpustili marsikateri relevantni dokaz. O tem govorijo dokumenti, sodniki, kriminalisti, izvedenci, odvetniki in domačini. Iz leta v leto je v Uhernikovi pisni korespondenci več dokazov, ki govorijo njemu v prid.
Po prestani kazni se vrne na svoj dom, v katerem želi na novo zaživeti in pozabiti na usodno zmoto, ki ga je pahnila za rešetke in zaznamovala za vse življenje. Bolj kot se oddaljuje čas od zločina, bolj je jasno, da so Uhernika obsodili zgolj na osnovi govoric in domnev. Zato po krivem obdolženi skupaj z odvetnikom vloži zahtevo za obnovo procesa. Po tridesetih letih kalvarije Martin Uhernik doživi katarzo: slovenska sodna oblast razveljavi sodbo, izrečeno leta 1975.
Uhernik odhaja s sodišča, v njegovem žepu sta oprostilna sodba in odškodnina, spremlja ga tudi opravičilo pravosodnega ministra.

V uri sproščene zabave se bo z Jokerjem soočil upokojeni kriminalist Peter Stergar iz Malečnika pri Mariboru. To je kraj ob Dravi in morda je ravno zato v prostem času s prijatelji izdelal že nekaj ranc, to so tradicionalni čolni za prevoz po reki. Zelo rad tudi kuha, dejaven pa je tudi v naravovarstvenih lovskih krogih kot mentor mlajšim. Lovec je že več kot 50 let. Vlogo super jokerja v lovu na 20. 000 EUR je zaupal sorodniku in prijatelju, zdravniku, dr. Andražu Stožerju.

Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati.
Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij?
Za vse to so obstajali celo načrti ...
Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.

*****

Po izpustu iz zapora se Daniel vrne v svojo hišo v Marseillu. Tam se je zbrala širša družina njegove hčerke. Mathilda dela s krajšim delovnim časom v trgovini, njen mož Nicolas pa je taksist. Oba se trudita, da bi kar se da normalno živela in omogočila svoji hčerki Glorii dostojno življenje. Položaj pa se poslabša, ko Nicolasa napadejo drugi taksisti, njegovi tekmeci. Zdaj mora Daniel poiskati pravico za svojo družino.

Francoska igralka Ariane Ascaride je na filmskem festivalu v Benetkah prejela nagrado za najboljšo žensko vlogo.

Originalni naslov: GLORIA MUNDI
Leto produkcije: 2019
Država: Francija, Italija
Žanr: družinska drama
Režija: Robert Guédiguian
Scenarij: Serge Valletti, Robert Guédiguian
Igrajo: Ariane Ascaride, Jean-Pierre Darroussin, Gérard Meylan, Anaïs Demoustier

Posebna gostja oddaje Naglas je Amira Medunjanin ali – kakor jo imenujejo angleški novinarji – bosanska Billie Holiday. Sarajevčanka sevdah nadgrajuje z jazzom, rockom in celo klasično glasbo. Pogovarjali smo se tudi s protagonisti dokumentarnega filma Poljubi prihodnost. Ta pripoveduje zgodbo o zgodovinskem koncertu skupine U2 v Sarajevu leta 1997, ki je ogrela srca in pridobila glasove občinstva na nedavnem festivalu Liffe. Prisluhnili smo še režiserju in producentu Agronu Domiju, ki je poskrbel, da je filmski festival v Tirani postal prepoznaven tudi v svetu.