Gorsko-višinsko kmetijo na Lomu nad Mežico, veliko okoli 17 hektarjev (od tega je osem hektarjev gozda), Milka Podričnik z družino - na kmetiji živijo štiri generacije - obdeluje še danes. Ker se samo s tako majhno kmetijo ne da preživeti, mož in otroci hodijo v službo: "Sama pa delam doma na kmetiji in pazim na triletnega vnučka." V hlevu imajo 13 glav govedi, nekaj svinj, zajce in kokoši. Dovolj, da dela nikoli ne zmanjka, poleg tega pa si pridelajo dovolj hrane zase, včasih pa kaj podarijo tudi sorodnikom in prijateljem.

Delo v hlevu, hiši, tudi pridelava grozdja
Njeno delo poleg skrbi za hišo in kuhe obsega tudi delo v hlevu, pojasnjuje. "Kar je vsakodnevnega dela, opravim sama. Kar je pa večjih in težjih stvari, pa naredita mož in sin, ko prideta iz službe." V jesenskih mesecih je precej dela posvečenega tudi grozdju, saj na kmetiji raste najdebelejša trta v Sloveniji, ki po obsegu meri kar 109 centimetrov.

Ker živijo na gorsko-višinski kmetiji, morajo še vedno veliko dela opraviti ročno. "Kar je travnikov okoli hiše, jih kosimo ter seno obračamo in spravljamo na roke. Je tak breg, da s traktorjem ne gre," pojasnjuje.

Poleti mleko pijejo telički, pozimi molze
Živino čez leto pasejo na travnikih, tako da je poleti delo lažje, pozimi pa ga je malo več, pravi kmetica leta in dodaja, da ji je zaradi proste paše (krave se pasejo skupaj s telički, ki pijejo mleko neposredno pri kravah) takrat malo lažje. Jeseni, ko krave spravijo v hlev, pa je drugače. "Zdaj pa tudi molzem, iz mleka potem pridelujem skuto in sir," pojasnjuje. Pridelajo ravno dovolj zase. Če pa kaj ostane, podarijo sorodnikom in prijateljem, prodaja jih ne zanima, pravi.

Njej in možu so v veliko pomoč zdaj že odrasli trije otroci, ki pri delu pomagajo, kolikor lahko. "Hčerka, odvetnica, pravi, da je rajši doma kot pa v mestu," s ponosom pravi Podričnikova in dodaja, da sicer v tem letnem času vsi zaposleni "gredo in pridejo, ko je zunaj tema", boljše je spomladi in poleti, ko se po službi da še kaj postoriti.

Večja kmečka opravila ob koncih tedna in praznikih
Ravno poleti, ko je čas za večja kmečka opravila, stopijo vsi člani družine skupaj in v dneh, ko so prosti, postorijo, kar je pač potrebno. "Kosimo po navadi ob koncih tedna in praznikih, ko so vsi doma," pojasnjuje in dodaja, da se je treba pač malo bolj organizirati in da posledično prav veliko prostih dni ne ostane, a je to delo vsem v veselje - tudi najmlajšemu družinskemu članu, triletnemu vnuku, ki ga zanima vse, kar se dela na kmetiji. "Pred dnevi smo imeli manjše koline in ni hotel niti za pet minut stran od dela," pravi ponosna babica in dodaja, da je zdaj zanj vse to delo še igra, a se ji zdi prav, da je otrok od malih nog del kmečkega življenja, saj se tako nauči ceniti hrano in delo kmeta.

Tudi sama, pravi, je otroke vzgajala v podobnem duhu - tako kot so tudi njo učili, da mora ceniti zemljo. "Že doma sem bila navajena, da smo si vse pridelali in izdelali. Živeli smo izključno od kmetijstva - na 13 hektarjih (od tega je polovica gozda) smo si pridelali hrano za vse. In nas je ata od malih nog učil, da moramo znati delati vse."

Menjava: delo za hrano
In kako danes ljudje cenijo domačo hrano? "Vedno več ljudi gleda na to, da si hrano, če je le mogoče, pridelajo doma," opaža. Tudi na njihovo kmetijo pogosto pride kdo pomagat pri različnih opravilih, nato pa si del pridelka odnesejo za plačilo, pravi in dodaja, da si marsikdo tudi ne more privoščiti, da bi hrano kupoval pri kmetu. Zato sama rada omogoči tako izmenjavo dela za hrano, a pod enim pogojem ... "To morajo biti ljudje, ki znajo delati na kmetiji. Drugače imaš več opravkov s tistim, ki ti pomaga, kot pa opravljenega dela," pravi v smehu.

Poklic kmeta ne prinese bogastva. "Prinese pa ti neko zadovoljstvo, ker si si nekaj ustvaril sam. Če premisliš, koliko si v življenju ustvaril, in potem to pretvoriš v denar, je pa to tudi nekaj vredno. Če hodiš samo v službo, moraš pa vse kupiti," razmišlja Podričnikova. "Če vse ovrednotiš, se mi zdi, da lahko doma pridelaš za eno minimalno plačo."

Tudi peče, kvačka, plete
Ko je opravljeno vse kmečko delo, se Milka rada zavrti v kuhinji, kjer ne le kuha, ampak poskrbi tudi za sladkosnede v družini - peče potice, peciva in druge slaščice. V delovni skupini kmečkih žensk, kjer je dejavna že dve desetletji, so skozi leta organizirali vrsto tečajev in izobraževanj, tam pridobljena znanja pa ji pogosto pridejo prav. V zimskih mesecih tako tudi kvačka in plete. "Veste, kakšno veselje je, ko imaš čas in vsem v družini spleteš zimske nogavice," pravi.

Da se znanje in veščine ne izgubijo
V društvo kmetic se je sicer vključila, ker je po naravi družabna: "Doma mi je nekaj manjkalo. Vsi so šli v službo, ostala sem sama z otroki in starim očetom." Ko je postorila vse delo doma, si je zato vzela čas tudi za takšno druženje: "To mi je dalo navdih, da sem potem doma lažje delala." Pa še naučila se je marsičesa, poudarja. Učili so se ne le šivanja, kvačkanja in pletenja, ampak tudi kuhe, peke peciv in kruha, organizirali so tečaje poznavanja in uporabe naravnih zelišč, zdravstvene tečaje in še kaj. Na ta način, pravi, ohranjajo tudi stare kmečke običaje, pa tudi "kmečko" znanje, ki se tako ne izgubi.

Tudi zato ji naziv kmetice leta, ki ga vsako leto podeljuje Zveza kmečkih žena, veliko pomeni - predvsem pohvalo za vse delo, ki ga je do zdaj opravila, pa tudi spodbudo za naprej.