"Na kmetiji je vedno dovolj dela, si je treba kar čas vzeti," je naš pogovor začela letošnja kmetica leta, Marija Podobnik z Dobrave pri Stični, ki je ta naziv Zveze kmetic Slovenija prejela pred dnevi. Marija z možem skrbi za kmetijo in 18 krav, katerih mleko (okoli 80.000 litrov na leto) prodajata kmetijski zadrugi. Poleg tega pa sodeluje v številnih društvih, štiri leta je bila tudi v upravnem odboru zveze kmetic, o čemer pravi: "Tudi tam je dovolj dela, ki ga nihče ne vidi, opraviti pa ga je treba."

Mojstrica peke potic
Ko postori vse delo, ki ga na kmetiji le redko zmanjka, pa se loti peke potic. V preteklosti jih je tudi prodajala, pravi, zdaj pa se s peko ukvarja le še ljubiteljsko, saj je dela preprosto preveč. Da so njene potice res odlične, priča tudi lepa bera priznanj z raznih ocenjevanj. "Dvakrat sem dobila zlato, enkrat srebrno in bronasto priznanje," se pohvali. Dobro se zaveda, da mora biti kmet danes tudi izobražen, zato se redno udeležuje številnih izobraževanj, ki jih organizirajo v njej najbližjem podeželskem društvu Ivanščice iz Ivančne Gorice.

Birokracije, da komaj slediš
Delo na kmetiji ji ni tuje že od malih nog. "Kmetovanja so me naučili starši," pove s ponosom in doda, da se je z manjše kmetije na večjo preselila ob poroki. Ko gleda nazaj, ugotavlja, da tudi danes z vso sodobno tehnologijo življenje kmeta ni preprosto. "Je drugih stvari več. Recimo, birokracije za kmetijo je ogromno, tako da komaj slediš," pravi in pojasni, da "je to velik kup papirja" - od papirologije za vsako kravo posebej do obsežne birokracije za pridobitev raznih subvencij, pavšal itd. Da vseh kontrol mleka sploh ne omenja.

Marsikdo se sploh ne zaveda, koliko dela je v resnici na kmetiji, sploh če ni na kmetiji že od malih nog. "Ni idealno," pravi skromno in dodaja: "Ljudje si mislijo: "Ah, saj si vse sami pridelajo." Da, ampak to pomeni, da je ves dan delovnik. Od jutra do večera." Po drugi strani pa tisti, ki so odraščali na kmetiji, dobro vedo, koliko dela je, pravi in dodaja: "Tisti, ki je na kmetiji gor rasel, zagotovo ima pravo predstavo. Ni vse lahko. Če je kmetija utečena, je v redu, če bi pa moral zdaj začeti na novo, bi bilo pa kruto."

Z možem si delo razdelita tako, da drug drugemu priskočita na pomoč, če je treba. "No, ne pri vsem. Mož ne kuha (smeh). Imava pa tudi tri pridne, krasne otroke, ki veliko pridejo pomagat," še dodaja.

"Država nima posluha za kmeta"
Močno jo skrbi, kako bo z novim davkom na nepremičnine, ki bo kmete še dodatno udaril. Tudi zato je prepričana, da država nima posluha za kmeta: "Če pogledam samo naju dva. Midva sva 25 let gradila, odvajala vse davke, za vsak material, zdaj naju bodo pa še tako "nagradili" in naju udarili s tem davkom. Ne vem, res ne vem, kje bodo ljudje dobivali ta denar. Veliko kmetij je zapuščenih. Le kje bo ta lastnik dobil denar, da bo to poplačal? Dohodka ni, če je kmetija zapuščena, stavbe pa še vedno stojijo. To bo prava muka s temi davki, če se ne bodo še kaj dogovorili," je prepričana.

Sicer upa, da se bo položaj, v katerem se je znašel slovenski kmet, spremenil, a za zdaj si ne dela utvar, da bo kmetijo prevzel kateri izmed njunih treh otrok: "Otroci imajo za zdaj službe - ker ne moreš preživeti s kmetijo. Ne more od tega živeti štiričlanska družina. Midva sva upokojenca, vsaj tisto pokojnino imava še zraven. Je pa na kmetiji tako: vedno moraš nazaj vanjo vlagati, sicer ne ostane nič."

Čas zase? Kaj je to?
Prostega časa na kmetiji ni, pojasnjuje, zato tudi ni nikoli razmišljala, da bi si "vzela čas samo zase". "Z možem si vzameva čas za oba. Rada greva v hribe, hodit. Pa včasih malo posediš pred hišo in si malo odpočiješ. Najbolj si zadovoljen, ko je vse narejeno," poudarja in dodaja, da si kdaj vzameta kakšen konec tedna "dopusta". "Takrat otroci postorijo stvari, pomolzejo in poskrbijo za krave. Je pa res, da jaz tudi želje nimam, da bi šla za ves teden nekam," pravi in doda, da bi jo preveč skrbelo, kaj se doma dogaja.