"Življenje je ušlo izpod nadzora. Grmadi in kopiči se čezse, ustvarja resničnosti, ki niso več človeške. Stanje herezije, novega svetoskrunstva." Tak svet v svojem literarnem prvencu, kompleksnem in fascinantnem romanu Na/pol, slika Jasmin B. Frelih.

27-letnega absolventa primerjalne književnosti in zgodovine je novembra strokovna žirija Slovenskega knjižnega sejma nagradila za najboljši literarni prvenec; roman Na/pol, na dobrih 300 straneh raztezajoče se čtivo, je lani izšel pri Cankarjevi založbi. V njem si predstavlja hladni, distopični svet bližnje prihodnosti (čez 25 let), v katerem v skrivnostnih okoliščinah ponovno poveže usode treh starih prijateljev. (Prvi je gledališki režiser Evan, ki se v futuristično tehniciziranem Tokiu pripravlja na premiero svoje predstave, drugi nekdanji vojni minister Kras Volk, ki mu vajeti lastne, med seboj sprte rodbine uhajajo iz rok, tretja kultna osebnost, odljudna pesniška zvezdnica Zoja, ki se v New Yorku pripravlja na literarni večer svoje poezije.)

Na/pol je verjetno eden najbolj unikatnih romanov, kar jih boste vzeli v roke. Vse prej kot lahkotno čtivo, ki pa na čisto svoj način prepleta humor in poetično fragmentiranost, družbeni aktivizem in teorijo umetnosti, domišljijo in odsev našega tukaj in zdaj, je, kot je opazila večina kritikov, za prvi roman presenetljivo zrel in kompleksen dosežek. Več o njegovem nastanku in Frelihovem odnosu do pisanja pa v spodnjem pogovoru.

Žirija je v utemeljitev nagrade Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec med drugim zapisala: "Predvsem pa Frelihova pisava prinaša nov in silovit generacijski glas." Je to breme vsakega mladega ustvarjalca, da ga osedlajo s titulo "glasu generacije"? Kaj bi ta generacija, če bi sploh imela en sam glas, hotela artikulirati?

Z "glasom generacije" lahko govorim samo toliko, kolikor so moje okoliščine podobne okoliščinam širšega kroga ljudi v tej generaciji. Vedno je malo sumljivo, kadar se nekdo odloči, da bo glas generacije nekdo drug, obenem pa sam tej generaciji niti ne pripada. Zdi se mi, da bi morala biti naloga generacije same, da si izbere ljudi, ki bodo govorili v njenem imenu. In to razumem kot organski proces, ki se zgodi sam od sebe. Sam se preprosto trudim, da bi izkušnje ljudi, s katerimi sem skupaj odraščal, razumel in jih tako včasih uporabim tudi kot snov ustvarjanja … Do česa več pa kot posameznik ne morem imeti dostopa, zato tudi težko rečem, kaj bi hotela moja generacija artikulirati. Spustite nas zraven, sicer bomo po svoje? Ne vem.

Najbolje, če se romana lotiva na začetku. Bralec najprej naleti na Ciceronov citat, ki ga ta pripisuje Katonu: "Numquam minus solum esse quam cum solus esset" (Nikoli ni manj osamljen, kot kadar je sam.) Bi se dalo to razumeti kot nekakšen credo, bistvo pisateljskega poklica?

Znalo bi biti tako. Kadar ustvarjaš, imaš najbolj gosto družbo – sploh če na ustvarjanje gledamo kot na nekakšen dialog s potencialnim občinstvom. V luči tega, da je ena od tem, ki me je spodbudila k pisanju tega romana, tema prijateljstva, ta citat morda zveni malo čudno, a vseeno: ko si v družbi ljudi, ki se drug do drugega obnašajo po drugih principih kot po principih vzajemnega spoštovanja in so ujeti v neke sistemske ali kulturne hierarhije in se v njih počutijo popolnoma samozadostne in varne – takrat šele občutim pravo samoto. Ko dialogi, odnosi potekajo po predpostavkah, ki niso v osnovi človeške. Literatura pa je prostor, kjer tega ni. In ta prostor nam je vedno na voljo. Temu se med ljudmi najbolj približa prijateljstvo. Citata morda zato tudi ni treba razumeti kot uvodno trditev, temveč kot uvodni problem, s katerim se roman sooča.

Manjka pa v zgornjem citatu prvi del tega stavka: Nikoli ni bolj aktiven, kot kadar ne počne nič (Numquam se plus agere quam nihil cum ageret). Kdaj si sam najbolj aktiven? Se zgodbe najprej dokončno oblikujejo v glavi in jih potem samo še preliješ na papir ali pa verjameš v bolj obrtniški pristop, disciplinirano pisanje, ki se počasi pili v končno obliko?

Na delu sta vedno dva nasprotujoča si principa. Na eni strani je Picasso, ki pravi, da te navdih vedno doleti med delom, da moraš torej vložiti ogromno časa v ustvarjanje, če hočeš, da te zaloti tisti resnično presežni trenutek. Na drugi strani je lenoba, ki je morda po krivici negativna kategorija; ne nazadnje živimo v družbi, ki ceni produktivnost, nenehno rast in tako dalje. Toda v trenutkih, ko naj ne bi delal ničesar, ko samo sediš in strmiš skozi okno, se v možganih odvijajo najrazličnejši procesi … Je to delo ali nedelo? Sam skušam imeti nekakšen urnik pisanja, sekundarni akt, torej razmišljanje o napisanem, pa poteka takrat, ko se zdi, da ničesar ne počnem. Ker vedno obsesivno preurejam že napisano, preden grem dalje, ne morem zares vedeti, kdaj pridejo najboljši stavki.

Predstavljam si, da si se, tako kot še marsikdo, na študij primerjalne književnosti vpisal iz ljubezni do branja in s ciljem pisateljskega poklica. V praksi se nato izkaže, da se študij, vsaj na začetku, vrti okrog literarne teorije in zgodovine, in da ni delavnica kreativnega pisanja. Je bil ta študij, v retrospektivi, nujna in koristna teoretska podlaga ali samo najboljši približek temu, kar si si želel početi in si moral vseeno sam najti svojo pot?

Že dolgo sem imel zelo jasno predstavo o tem, kaj hočem početi, in tudi če bi imel možnost študirati kreativno pisanje, se za to takoj po gimnaziji mogoče ne bi odločil. Vedel sem, da hočem pisati in da bom, če bom v to vložil dovolj truda in dela, vedno boljši. Tako sem poleg primerjalne književnosti izbral zgodovino, ker sem si želel nabrati čim več znanja in različnih perspektiv. Branje zgodovine z orodji literarne teorije je, na primer, sploh zakladnica najrazličnejših uvidov, ki mi pri pisanju pridejo prav. Nekatere literarne delavnice so dobre, nekatere malo manj … Če bi to spravili na institucionalno raven univerze, ne vem, ali bi to pomenilo, da bi kar naenkrat dobili ogromno sposobnih pisateljev.

Kaj je torej potrebno za ta preskok od nekoga, ki piše zase, pa do prvih objav v literarnih revijah? Podpora mentorja, vzor kakega kolega, neka trdna odločenost, da si to želiš?

Ves čas je treba pisati. Ko sem bil star 19 let, sem poslal zgodbo na natečaj in dobro se mi je zdelo, ko je bila objavljena. Trudim pa se, da ne bi imel občutka, da je objava moj cilj. Cilj mora biti besedilo. Zavedam se, da sem imel s tem romanom ogromno srečo – naletel sem na dobre prve bralce in na urednika, ki se je odločil, da me hoče v programu založbe. S čisto eksistencialnega vidika je to za pisatelja super, a tudi če se to ne bi zgodilo, bi roman obstajal in se verjetno pojavil v kakšni drugi obliki. In jaz bi pisal dalje, tako kot to počnem zdaj.

Če prav razumem, se je ideja za roman rodila iz razmišljanja, kaj bi se zgodilo, če bi čez 25 let v neoznačeni ovojnici dobil letalsko vozovnico, in posledično, kje boš čez četrt stoletja. Ob tem je zanimivo, da je eden od treh protagonistov umetnik (sicer ne pisatelj, a vseeno), in to najbolj nesimpatični, cinični med vsemi. Bi se dali narediti kaki sklepi o avtobiografskosti tega lika - bolj kot do te mere, da so vsi liki, ki jih nekdo napiše, na neki način on sam?

Zelo redka obdobja so, ko se počutim kot Evan, je pa takih likov v literaturi na tisoče. Zato predpostavljam, da jih tudi po svetu ni malo. Mogoče sem si enega od njih želel kaznovati za to, da je tako površen in zaverovan v svojo bolečino, da se mu zdi prav to bolečino puščati še po drugih ljudeh.

Mene je roman, čeprav se dogaja v čisto drugačni prihodnosti, spominjal na 1Q84 Harukija Murakamija. S katerimi pisci, katerimi deli si bil v mentalnem dialogu oziroma si jih imel pri dnu zavesti, ko je nastajal Na/pol? Si s katerim skušal stopiti v ekspliciten dialog?

Zanimivo je, da omenjaš Murakamija, ki ga nisem nikoli bral. Tudi Tokio sem si za prizorišče izbral zato, ker nisem bil še nikoli tam, pač pa sem hotel zgraditi metropolo, o kateri imam predstavo samo iz druge roke. Glede na to, da je Murakami tako vpliven pisatelj, so morda motivni drobci do mene prišli posredno, kar je prav tako na neki način zanimivo. Sicer pa sem med pisanjem prebral Infinite Jest Davida Fosterja Wallacea, proti koncu pa še njegov roman The Pale King. Celoten narativni lok njegovega življenja in romanov mi je dal po eni strani veliko volje za dokončanje lastnega dela, po drugi pa me je tudi navdal z nemalo strahu: Sem bil dovolj iskren do samega sebe? Avtor se igra z usodami, in ko si enkrat toliko časa v tem svetu, dobiš do določenih stvari preveč trden odnos. Tudi v fiktivnem svetu se začneš ukvarjati s čisto osnovnimi, človeškimi vprašanji. Upam, da me niso prekosila, ampak da je meni uspelo nekaj izvleči iz njih.

Bi sam rekel, da je podoba sveta prihodnosti, ki jo slikaš v romanu, distopična? V njem vladajo strah, kaos, odtujenost, razčlovečenost. Je ta svet logični naslednik današnjega?

Nekako se trudimo, da ne bi bil logični naslednik. Vsaka generalizacija, vsaka zgodba, ki si jo pripovedujemo o svetu, je samo eno možno zgoščanje neke nerazstavljive kompleksnosti. Nikoli ne bomo vedeli, kakšna je celotna resnica, ker imamo vedno samo svojo lastno izkušnjo. Lahko si pripovedujemo, da smo se znašli v nepredstavljivo okrutnem svetu – ampak tudi to je samo zgodba, ki učinkuje samo za nekatere in samo v določenih okoliščinah. Mislim, da se distopični prihodnosti da izogniti in da je to treba imeti v mislih.

Kljub vsem temnim tonom v romanu pa je v njem mogoče čutiti tudi nekakšen vitalizem.

Potrudil sem se, da bi našel nekaj takšnega. Za vitalizem se mi zdi, da se čuti bolj na začetku. Ko je besedilo raslo in je vsa svoboda možnih poti izginjala v tisto eno pot, ki sem jo izbral, sem se včasih počutil tudi malo ujetega. Ampak saj to je pomemben del človeške izkušnje. Pomagal mi je jezik, ta svobode nikoli ne izgubi. V tem kontekstu je bil zame pomemben tudi The Pale King, trpeč klic človeka, ki samo še ustvarja, nima pa več za seboj generativnega motorja ustvarjalnega presežka; samo še praska in skuša celo stvar pripeljati do konca. Na koncu sem si pustil nekaj časa, da sem si nabral energije in iz vsega materiala, ki se mi je nabral, potegnil trenutek sinteze, ki je premogla tudi elemente nečesa pozitivnega.

V knjigi je zanimiva ideja Velikega reza, reboota, ponovnega začetka, ki je na neki točki moral prekiniti Veliko kakofonijo (množičnost glasov). "Ljudje, ki so živeli bolje od ostalih in so hoteli tako živeti še naprej, so stisnili pesti in upali na najboljše." Samo zabavna anarhistična domislica ali kaj več? Smo kak Veliki rez že doživeli?

Veliki rez je trenutek zastoja družbe, trenutek, v katerem se ustavijo optimizem, vera v napredek, grajenje in odpiranje, iskanje rasti v ne samo ekonomskem smislu, ampak na vseh področjih. V naših relativno kratkih življenjih smo jih nekaj že doživeli: 11. september, na primer. Ko je padel berlinski zid, se je na globalni ravni zdelo vse odprto in vse mogoče … dokler se ne zgodi nekaj takšnega, zaradi česar se vsi začnejo loviti, iskati nekakšno oporo in temelje. Posledica tega je, da ohranjamo svet tak, kakršen je, ker nimamo vere v boljšo prihodnost, ampak se bojimo, da bo samo še slabše, če bomo vse skupaj spustili iz rok. Podoben primer je bil izbruh finančne krize, pa Edward Snowden, ki je črno na belem razkril, da v teh kakofoničnih prostorih medmrežja ne bomo našli prostora resnične svobode in odprtosti. Iz vsega tega sledi, da se družba začne obračati nazaj. Tisti, ki si želijo, da bi stvari ostale take, kot so, so tisti, ki jim trenutno stanje ustreza. Ampak dobro, to je interpretacija, o kateri trenutno razmišljam, obdobja kakofonije in trenutki rezov se najbrž dogajajo tudi na osebnih ravneh.

Zanimiv je tudi tvoj pogled na družino: da je to nekakšen utesnjujoč kontekst, v katerem smo vedno znova potisnjeni v določeno vlogo oz. kjer se vidimo samo skozi oči drugih. Kdor ne prereže spon z družino, se torej ne more realizirati kot posameznik? Družina je bolj zapor kot varno zavetje?

S položaja avtorja mi je malo mučno razlagati, kaj sem na nekem mestu zares mislil ali kaj se kje zares zgodi ali dogaja. Dejstvo pa je, da situacija, v kateri je družina Volk, posamezniku ne pusti odhoda, pobega iz družinskega kroga. Posameznik začne nase kar naenkrat gledati skozi prizmo ljudi, s katerimi je neprestano skupaj, še posebej, če so to družinski odnosi, ki so že tako ali tako polni psiholoških podtonov. Svet, sestavljen iz samih takih konglomeratov, bi bil grozen. Družina je lahko krasno zavetje pred svobodo sveta, ampak če bi bil to edini prostor svobode, ki bi ga družba dopustila, bi ga verjetno vsi občutili kot zapor.

Omenil si, da je bilo pisanje zate tudi učni proces, kar se tiče različnih žanrov. Je kot tak torej roman v tvojih očeh nepopoln? Nekaj, kar si na tej točki literarno že presegel? Ali pa je izpiljen do točno take oblike, kot si si ga zamislil?

Drugačnega romana takrat ne bi mogel napisati. Če bi bil še enkrat v popolnoma enakih okoliščinah, bi še enkrat napisal isti roman. Za naprej pa sem se ogromno naučil; zdaj vem, na katerih mestih se bo treba bolj potruditi. S celo izkušnjo sem zelo zadovoljen, čeprav na trenutke ni bila najbolj osvobajajoča stvar, kar sem jih kdaj doživel. Mislim, da sem izpeljal, kar sem si zastavil.

Si pisatelj, medtem ko roman nastaja, predstavlja svojega bralca? Drugače povedano: Na/pol ni najlažje branje na svetu. Pričakuješ - oziroma opažaš -, da se lahko prebije v mainstream ponudbo, ali pa si zadovoljen s krogom sladokuscev, poznavalcev, poklicnih bralcev?

Nad odzivom sem zelo pozitivno presenečen. Od ljudi, ki od romana pričakujejo predvsem dobro zgodbo, sem pogosto dobil odziv: "Glej, tega, tega in tega ne razumem, se pa vendar dobro bere." Kar se mi zdi super. Če mi je uspelo z jezikom, s slogom, s podobami, z liki, z razvijanjem misli zaplesti bralca v pripoved, mi je to na tej točki pisateljskega razvoja še vedno pomembneje, kot če bi ga pritegnil predvsem z neko dobro, premočrtno in jasno zaključeno zgodbo. Zgodba je pri pisanju redko najtežja stvar. Sem se pa trudil, da ne bi od bralca popolnoma odtaval. To vsekakor ne bi bilo pošteno. Če mu predstaviš lik, ki ga zanima, in na prava mesta postaviš suspenz, se bo boljše volje prebijal tudi skozi odstavke, za katere nima interesa, da bi jih umeščal v širšo sliko.

Medtem ko samo rdečo nit dogajanja naprej poganjajo t. i. "cliff-hangerji", pa na koncu očitno nisi čutil potrebe, da vse skupaj s sklepnim poglavjem povežeš s pentljo, vse postaviš na svoje mesto, odgovoriš na vsa vprašanja o tem, kako in zakaj so protagonisti povezani. To je na neki način zelo frustrirajoče. Zavestno prepuščaš interpretacijo bralcu?

Jaz dejansko vidim celotno sliko in mislim, da bi globinski pristop k branju razjasnil marsikatero nejasnost. Seveda pa od bralcev ne pričakujem, da bodo v knjigo vlagali ogromno časa samo zato, da bi izvedeli vsako posamezno reč. Po drugi strani pa ima umetnost pravico, da je komentar na življenje. Vsaka zgodba, kot sem prej omenil, posplošuje, splošči nekaj, kar ne more biti sploščeno. Če pogledaš s tega vidika, mogoče tudi naša življenja nikoli ne bodo imela nekega zaključenega smisla. Konec koncev zato tudi posegamo po romanih – da bi nam dali občutek te „pentlje“. Morda sem se poigral s tem pričakovanjem. Ali pa upam, da bo koga dovolj zafrustriralo, da bo skušal spraviti roman v red.

Bi se strinjal, da junake tega romana definira predvsem njihov manko? Da so na neki način na/pol osebe, ker ne zmorejo vzpostaviti pristnega stika s sočlovekom, ker so bodisi popolnoma sami ali pa obdani z družino, ki jim uhaja izpod nadzora? Je s tem povezan tudi naslov?

Kar všeč mi je ta interpretacija. Ljudje smo zaznamovani s tem, po čemer stremimo. Če hoče biti lik prepričljiv, mora nekaj potrebovati, mora biti v nekem oziru prazen.

Roman na neki način spominja tudi na pred nekaj leti zelo priljubljen filmski trend razrezanih zgodb, ki jih povezuje neki skupni motiv, rdeča nit, kakršen je bil na primer Babilon. Bolj za šalo kot za res: si lahko predstavljaš, da bi tvoj roman zaživel v filmski adaptaciji? Če ne bi bilo nobenih omejitev, kdo bi ga režiral?

Veliko ljubih avtorjev imam; ravno Iñárritu me je popolnoma očaral že s svojo Pasjo ljubeznijo. Privlačen format bi se mi zdel omnibus, ampak v čisto hipotetični situaciji, ki bi jo rad videl bolj zaradi protislovij: Godard posname zgodbo Palača palačink, Lynch se loti družinske drame (Abraham), Terrence Malick pa snema tretji del, Poetrylitics. Za konec pa Kurosava ali Kitano. Ali Gazvoda.

Prevzel si tudi uredništvo revije Idiot in tako bdel nad izidom številke z rdečo nitjo "Ekonomija je umetnost“. Lahko razložiš to misel?

Ekonomija se rada predstavlja za golo instrumentalno, zgolj računsko zadevo, pa je v resnici popolnoma človeška reč, družbena disciplina, ki ima v sebi vgrajen tudi t. i. "feedback mechanism". Gre za to, da prevladujoča ekonomska veda vpliva na predmet svojega delovanja: ljudje se zavedajo, kako vstopati v ekonomske odnose, in takoj, ko se zavedajo, se ti odnosi spreminjajo in bogatijo z novimi znanji. Igra gre tako dalje – na neki način podobno kot v umetnosti. Vsi smo soočeni s tem, kar je že bilo ustvarjeno, ustvarjamo sami, in naši nasledniki bodo gledali na to, kar smo ustvarili mi. Taka je zgodba civilizacije.

Nakazal si že, da zametek novega romana že obstaja. Lahko o njem poveš že kaj več?

V fizični obliki še ni veliko napisanega, groba struktura pa že obstaja. Naslov bo Monokult in govoril bo o malce alternativni resničnosti v Ljubljani, med letoma 2007 in 2012, o moji študentski izkušnji in potenciranem družbenem gibanju, ki prehaja v kult oziroma religijo. Zelo zelo se veselim pisanja, ampak prej moram napisati še diplomo.