Redko se zgodi, da je kratkometražni slovenski film v širši javnosti sploh opažen, a Boles, lanska 12-minutna lutkovna animacija Špele Čadež, ki je nastajala dve leti (in se pred tem še dve leti kalila v predprodukciji), je v zadnjem letu dobil tako nagrado za najboljši kratki film na Festivalu slovenskega filma kot tudi nagrado občinstva na Animateki - da cele poplave priznanj iz tujine niti ne omenjamo.

Boles je, kot vsi režiserkini dosedanji filmi, nežna, univerzalna zgodba, ki o ljubezni (in drugih demonih) pripoveduje z rahločutnostjo, ki je od cinične, visokoproračunske spolirane animacije nismo več navajeni, in s pozornostjo do podrobnosti, ki terja večkraten ogled. O donkihotskem delu ustvarjanja avtorskega animiranega filma pri nas je Čadeževa spregovorila v intervjuju.

Do kratkega filma imamo Slovenci precej mačehovski odnos: zdi se, da je forma prepuščena študentom, že formirani avtorji pa se potem k njej ne vračajo več. Je tudi za vas kratkometražni film posledica omejitev – finančnih, produkcijskih, časovnih – ali pa posledica zavestne odločitve?

Položaj kratkega filma je zapostavljen po vsem svetu, pri nas pa še posebej. To se mi zdi škoda, saj je oblika kratkega filma zelo lepa: obstajajo zgodbe, ki ne potrebujejo 90 minut, da bi bile učinkovite, in pa seveda tehnike, za katere potrebuješ deset let, da prilezeš do dveurne dolžine. Pomemben dejavnik je tudi finančni. Vsi me sprašujejo, ali se bom zdaj, ko je bil moj kratki film uspešen, lotila celovečernega. Moji avtorski kolegi po svetu, ki se ukvarjajo s kratkim filmom, se nato res večinoma začnejo ukvarjati s celovečernimi ravno zato, ker kratki filmi – z izjemo festivalskega življenja – nimajo distribucije.

Če bo pri nas še naprej za film namenjenega toliko denarja kot doslej – mislim, da smo v številkah proračuna primerljivi s Kosovom - ne moremo pričakovati sprememb. Vsi nenehno kritizirajo, na kakšni ravni je film, ampak to je vedno povezano z višino vložka v filmsko industrijo. Po navadi so ljudje šokirani, ko slišijo, kakšen proračun bi potrebovala za celovečerni film, zato to zame ostaja sanjski scenarij. Če bi našla pravo zgodbo in pravi razlog, bi se ga lotila, a za zdaj ostajam pri kratki formi.

In kakšen je proračun, ki bi ga potrebovali za snemanje celovečerca?

Kolega, ki v Švici ravnokar dokončuje svoj lutkovni animirani film (ki je v resnici najdražji med animiranimi filmi), ima šestmilijonski proračun, pa pravi, da je to malo denarja … (Smeh). Ampak mislim, realno gledano, da bi se dalo projekt speljati z milijonom in pol ali dvema. Za Boles smo potrebovali 160 tisoč evrov. Pri tem je treba upoštevati, da smo bili zelo majhna ekipa, saj je pri tako dolgotrajnih projektih največji strošek plačevanje zaposlenih. S tako malo ljudmi se celovečernega filma ne bi dalo posneti, zato ne moreš samo pomnožiti naše vsote s pet in dobiti realne ocene.

Pri nastajanju Bolesa je bila pomembna okoliščina tudi ta, da se je del ekipe "vklapljal" na daljavo, iz Nemčije?

Ko enkrat najdem ekipo, s katero dobro sodelujem, si jih želim obdržati tudi pri vseh nadaljnjih projektih – in zame je bila to ekipa iz mojih študijskih časov v Nemčiji. Imamo že zelo utečeno komunikacijo glede tega, kakšne so moje želje.

Nemčija je verjetno zanimiva tudi kot potencialen vir iskanj koprodukcijskih sredstev.

Tudi. Tam sem posnela zelo uspešne študijske filme in sem že uveljavljeno ime. Koproducenti so moji kolegi s faksa: pri teh poslih moraš vedeti, komu lahko zaupaš in komu ne. Mislim pa, da se bom morala začeti ozirati tudi k drugim državam, ker Nemčija ni najbolj prijazna do kratkega avtorskega filma. V bistvu se držijo politike, ki sva jo omenili prej: prvi kratki film po študiju je dobro financiran, potem pa pričakujejo, da se boš lotil celovečerca. Nemški avtorji se nato pogosto lotijo drugih, komercialnih zadev, in se k filmu sploh ne vrnejo več, kar je žalostno.

Če pogledamo še vaša kratka filma Zasukanec in Ljubezen je bolezen, se zdi, da čutite naklonjenost do rahlo čudaških, neprilagojenih, a občutljivih likov. Vidite med protagonisti svojih del kako rdečo nit? Je mogoče tudi sama narava medija taka, da vam narekuje na neki način bolj "romantično", nostalgično snov ali pa so to preprosto zgodbe, ki vas bolj privlačijo?

Hm, na to bi težko odgovorila … Verjetno je tudi nekaj mojega značaja v tem, da se vsakokrat lotim podobne vrste zgodbe. Mogoče ima tudi medij kaj s tem. Vedno me ožigosajo tudi z "vzhodnoevropskim šarmom", ki se ga sama ne zavedam, a ga morda res nosim s seboj. Gotovo je to nekaj kulturološkega, kar imamo ljudje iz tega prostora v sebi.

Kako daleč nazaj lahko "datirate" svojo željo, da bi se ukvarjali z animacijo? Ima zvezo z najzgodnejšimi leti in ljubeznijo do risank ali pa se je rodila pozneje?

Gotovo to drugo. Kot otrok sem sicer zelo rada gledala risanke in pozneje goltala filme, nikoli pa nisem čutila želje, da bi se s tem tudi sama ukvarjala. Do vsega skupaj je prišlo naključno, ker mi je presedel računalnik. Študirala sem grafično oblikovanje; nekega dne se mi je od stalne uporabe miške vnel živec v roki, pa tudi stalnega sedenja sem imela vrh glave. Čisto slučajno sem se, takrat že v Nemčiji, udeležila neke delavnice lutkovnega animiranega filma, naredila sem svojo prvo lutko in profesor je bil nad menoj tako navdušen, da me je naslednji teden vzel z njimi v Annecy. Tam se mi je odprl nov svet.

Pol leta zatem, še na krilih začetnega navdiha, sem naredila Zasukanca, brez večjih načrtov, samo zato, da bi nekaj ustvarila. A film je bil precej uspešen, potoval je po svetu in jaz z njim, in takrat mi je vse skupaj zlezlo pod kožo.

V nekem intervjuju ste omenili, da se pravzaprav ne počutite zavezani pripovedovanju zgodb z lutkami, ampak da so nekako one vas pri vsakem novem filmu spet »našle«.

Vsakič, ko končam lutkovni film, sklenem, da »bom pa zdaj res delala kaj drugega«. Za projekt, s katerim se ukvarjam trenutno, sem bila odločena, da bom z njim nadaljevala kolažno tehniko, ki sem jo preizkusila že v filmu Metoda Pevca (Lahko noč, gospodična, 2011, op. n.) Ampak bolj, ko razvijam projekt, bližje sem spet lutkam … Očitno mi res sledijo.

Ima novi film že priskrbljena sredstva, naslov …?

Projekt je že financiran od Slovenskega filmskega centra in smo v fazi razvoja. Zapleta pa se z iskanjem snemalnega prostora. Z RTV-ja sem rešila trick mizo, ki pa potrebuje štiri metre visok strop. Na MOL-u sem že dobila zeleno luč, da mi oddelek za nepremičnine poišče kaj primernega, a so mi sporočili, da takih prostorov nimajo. Na tem področju sem malo izgubljena … Sanjarim o tem, da bi imela hlev v okolici Ljubljane. Če ga ima kdo na razpolago, naj se prosim javi! (Smeh.) Na razpolago so sicer stare delavnice, a po navadi v kvadraturi dva tisoč metrov, kakršne seveda ne potrebujem. Že s petdesetimi bi bila zadovoljna …

Delovni naslov filma je Stari jazbec, načenja pa temo alkoholizma. Ta film bo torej zelo slovenski in malo manj romantičen od prejšnjih.

Stop motion animacija je seveda v svetu zelo priljubljena in je imela tudi nekaj precej vidnih uspešnic, ampak vseeno se ne da zanikati, da je to v času digitalne animacije na neki način pristop "stare šole", prej oziranje k starim časom klasične animacije kot pa znanilec prihodnosti. Ste po duši tradicionalistka?

Le redko me prepriča kak film, ki je narejen izključno z novimi tehnologijami. Materialni svet je tisti, ki veliko lepše nosi zgodbo in bolj pritegne gledalca tudi po čustveni plati.

Rokodelstvo, ki je vloženo v tradicionalno animacijo, je veliko lepše - čeprav je seveda tudi za računalniško animacijo ogromno dela. Zakaj pa ne narediš v računalniku, pa boš veliko hitreje gotova, mi ljudje radi pravijo. Pa sploh ni tako; enako zamudno je, če hočeš narediti dobro. Če si hočeš narediti uslugo, moraš delati v tehniki, ki jo imaš rad, ker boš v vsakem primeru v delo vložil ogromno število ur.

Ne snemate pa na klasični film?

Ne, tako nora pa vseeno nisem! (Smeh) Računalniki so tudi v stop motion animacijo vnesli ogromno mero digitalizacije. Zasukanca sem snemala še tako, da sem si morala zapomniti, kaj sem fotografirala, vzeti kartico iz fotoaparata, jo vtakniti v računalnik, odpreti Photoshop in ugotoviti, ali je bila fotografija ostra ali ne. Zdaj pa imam programsko opremo, ki nadzira celo kamero: ostrino, zaslonko, vse lahko upravljam v programu. V bistvu se mi sploh ni več treba dotakniti fotoaparata. Da niti ne omenjam vsega, kar se da z digitalno sliko početi dodatno.

Najbolj me zanima kombinacija digitalnega in materialnega sveta. 3D-grafike smo se po mojem mnenju že malo nagledali - pravzaprav računalniške grafike, izraz 3D so »ukradli« nam!

Zanimivo se mi zdi, da je ena trenutno največjih animiranih hollywoodskih uspešnic, LEGO film, sicer računalniška animacija, ki pa je narejena tako, da je videti kot stop motion animacija. Dopušča torej določeno naivnost in elemente imperfekcije, ki jih v mehanski popolnosti Pixarjevih animacij nikoli ne bomo videli. Je to znanilec določenega trenda, ali pa samo osamel preblisk?

Legofilm v sebi gotovo tudi nosi element nostalgije za kockami, s katerimi smo se vsi igrali in se otroci še danes igrajo. Ne vem, če bi bil vsak film v tej tehniki tako uspešen. Vedno je treba najti vzporednice med zgodbo, ki jo pripoveduješ, in medijem, ki si ga izbral zanjo. Nisem človek, ki bi bil fasciniran nad golo tehniko, in tudi filmi, ki so narejeni samo zato, da pokažejo tehnično znanje, ne morejo biti zares zanimivi.

Disneyjevo Ledeno kraljestvo je pred dnevi prebilo magično mejo milijardnega zaslužka. Si Pixarjeve, Disneyjeve in podobne visokoproračunske animacije sproti ogledate in ali se vam zdijo v kakem pogledu relevantne? Ali pa je to tako, kot če bi Michaela Hanekeja spraševala o umetniški vrednosti Transformerjev?

Malo je res tako … Tudi sama se sprašujem, ali se nemara ne bi morala naslednjega projekta lotiti »od zadaj«, z distribucijske plati – a preprosto nisem človek za kaj takega. Vedno bom skromna miš, ki bo delala avtorski film, ki najbrž nikoli ne bo zaslužil več kot nekaj fičnikov.

V resnici za to, da prideš do milijarde dolarjev, potrebuješ veliko več kot samo dobro narejen film. Za tem je taka distribucijska mašinerija in lobiji, da se mali slovenski film nikoli ne bi mogel prebiti mimo njih. V ZDA na primer sploh ne moreš priti v kinematografe, če nisi eden od »njih«, če nimaš podpore pravih producentov. Če pa jo imaš, imaš pa tudi oprano glavo in si prisiljen delati po kalupu. Vse to pa mene ne zanima in upam, da bo ostala vsaj še peščica ljudi, ki je ne zanima gledati vedno iste kalupke.

Kdo pa je na področju animacije trenutno relevanten avtor, ki ga je vredno spremljati? Je pri nas kdo tak?

V svetu je ogromno avtorjev, ki delajo čudovite stvari … Pri nas pa je bolj trend iskanja zaslužka. Dobro dela na primer Kolja Saksida, ki pa si želi ustvarjati otroške animirane filme. Redkokdo se loti avtorskega filma.

Tak odgovor je zgovoren. Verjetno ima tudi kakšno zvezo s tem, da na Akademiji ni specifičnega študijskega programa za animacijo. Omembe vredno se mi zdi, da je tako velik segment filmske umetnosti spregledan.

Klasičnega študija animacije ni, ampak neki premiki vseeno so. Že s tem, da smo dobili Animateko, ki je res pravi mali dragulj, se je zapolnila luknja na področju, kjer se ni 30 let dogajalo nič. Ustanovili smo tudi Društvo slovenskega animiranega filma: ustvarjalci se skušamo družiti in povezati; razmišljamo o tem, da bi si skupaj našli večnamenske prostore, kjer bi morda lahko izvajali delavnice za otroke. Za to je precej zanimanja in tudi prav se mi zdi, negovati filmsko vzgojo pri otrocih, potreba po mediju bo ne nazadnje vedno večja. No, morda ne ravno po avtorskem filmu, a vseeno.

Slovenski režiserji radi povedo, kakšne težave imajo s financiranjem svojih filmov, dobivanjem sredstev. Je na področju animiranega filma morda še težje, ker pri nas pač že tako ali tako nima množične produkcije?

V bistvu vsi pijemo iz istega majhnega lončka. Tu bi morda morala bolj zavzeto vskočiti tudi nacionalna televizija z interesom za lastno produkcijo … So pa tudi oni v začaranem krogu, saj za otroškimi risankami v tujini prav tako stojijo tako močni lobiji, da bi bilo tudi kakovostno domačo produkcijo najbrž težko prodati. Telebajske in pozneje Nodija so Britanci delali z otroško psihologijo v mislih: razumejo, na kaj se otroci odzovejo, od kontrastnih barv do zvokov. Meni se to zdi poneumljajoče; otroke je treba postaviti pred izziv, ki ga morajo dešifrirati, ne pa jih puščati na ravni, na katerem so. Nisem navdušena ne nad eno ali drugo risanko; moj fantek gleda Krtka in rusko različico Medvedka Puja.

Pri Bolesu ste režiserka, ne pa tudi animatorka; to vlogo sta prevzela Oliver Throm in Leon Vidmar. Zakaj ste se odločili ta del kreativnega nadzora nad delom zaupati v tuje roke?

Profesionalen pristop do dela je prav v tem, da znaš svoje misli deliti z drugimi, razdeliti delo in iz vsakogar povleči najboljše. Komunikacija z nemškim animatorjem, ki je deset mesecev živel v Sloveniji, je bila velikokrat zelo naporna, predvsem zato, ker je bil grozen perfekcionist. Našemu filmu se to zdaj obrestuje, za produkcijo pa je to pomenilo, da smo bili s snemanjem skoraj pet mesecev v zaostanku. Sama sem medtem še rodila, tako da je bilo res divje. Za nameček še direktor fotografije ni bil v Sloveniji; prišel je samo dvakrat, trikrat in poskrbel za osnovne postavitve, o drugem pa smo se pogovarjali po Skypu.

Ta prepustitev nadzora je bila zame velik korak, a v pravo smer. Ne nazadnje nisi za vse sam na svetu. Če bom kdaj prišla do celovečernega filma, bo pa še bolj treba znati prav to - voditi vojsko.

Kaj je bilo pri snemanju Bolesa tehnično najbolj zahtevno? Ugibam, da je prizor z dolgimi, raztegujočimi se prsti ni mogel biti preprost. Koliko lutk Filipa in Tereze ste naredili?

Samo eno lutko vsakega od njiju smo imeli, pa nekaj več glav, oči in še posebej malo morje rok, ki so zaradi zgodbe najbolj izpostavljene – pa tudi tanki prsti največkrat počijo. Tehnično je vse to – fantastično – naredil Žiga Lebar, ki se je pravzaprav prvič lotil lutk. Če bi vprašali njega, bi povedal, da je bila najzahtevnejša stvar mali pisalni stroj iz kovine, ker je moral delovati, čeprav je meril tri krat štiri centimetre. To je že približno tako zahtevno kot izdelati uro.

Kot dve glavni temi filma Boles bi se dalo izpostaviti osamljenost in ustvarjalni proces. Sta ta dva pojma v življenju umetnika neločljivo povezana? Je v tej zgodbici o prostitutki in pisatelju nekaj avtobiografskega – pa čeprav je nastala po predlogi Maksima Gorkega?

Oh, zelo veliko, absolutno.

Ana Jurc

Spodaj si lahko ogledate še dva zgoraj omenjena zgodnejša kratka filma Špele Čadež, Zasukanec (2004) in Liebeskrank/Bolan od ljubezni (2007), ter napovednik za Boles.