Igorja Vidmarja sta močno zaznamovali tako glasba kot politika, ki sta bili v njegovem življenju tesno prepleteni. Bil je novinar in organizator rockovskih koncertov, predvsem pa aktivist. Že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je politično dogajanje v Sloveniji ne le dejavno spremljal, temveč ga v ključnih trenutkih tudi soustvarjal. V osemdesetih je bil zaradi provokacij večkrat zaprt. Po izbruhu afere JBTZ leta 1988 je bil član odbora za varstvo človekovih pravic.

Bil je eden ključnih promotorjev panka, med drugim je bil producent prve plošče Pankrtov z naslovom Dolgcajt. Leta 1981 je organiziral prvi festival Novi rock. Kot urednik glasbene redakcije ŠKUC-a je leta 1985 izdal tudi prvo domačo ploščo Laibachov.

Medtem ko so Vidmarjevi odnosi s politiko danes hladni, pa mu domača (nekoč) alternativna glasbena scena še vedno priznava pomen, ki ga ima za njen razvoj. V Kinu Šiška je tako pred dvema letoma ob Vidmarjevem 60. rojstnem dnevu njemu v čast nastopilo več slovenskih bendov, ki so zaznamovali predvsem prelomna osemdeseta leta.

Politično dogajanje dejavno spremljate že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, odkar ste bili urednik politične redakcije Radia Študent, tako da boste lahko odgovorili na vprašanje, kdo in kdaj nam je ukradel državo.
(smeh) To je ta floskula "state capture", ki jo je pri nas menda lansiral Egon Zakrajšek, ta "naš" človek v ameriški centralni banki, potem pa sta jo na veliko popularizirala švedske Finance in ameriška Pop TV, tako da sem jaz rahlo nezaupljiv. Državo smo si na neki način ukradli sami državljani, ker smo pozabili nanjo oziroma smo se preveč zanašali na to, da bodo ti, ki z njo upravljajo, sami od sebe skrbeli za nas in za socialo in razvoj in obče dobro na splošno. To je bilo v socializmu obvezno praznoverje, ker je bilo jasno, da avantgarda po definiciji in ustavi skrbi za državo in ljudstvo, delavski razred, ampak ta inercija se je žal nadaljevala tudi v demokraciji. V demokraciji pa je ljudstvo država, ljudstvo je suvereno. Če ljudstvo zaspi ali se pusti uspavati in, če malo priostrim, celo podkupiti, potem seveda z državo upravlja nekdo drug, in to ne v interesu ljudstva, ampak v svojem interesu.

Če gledate na dogajanje v osemdesetih letih z malo refleksije, ali lahko vidite izhodišče poznejšega političnega razvoja države?
Osemdeseta leta so bila politično dokaj odprta in možno je bilo marsikaj. Glavne stvari, ki so se zgodile, so nadaljevale neko tradicijo aktivne manjšine, avantgarde in pasivnega ljudstva, ki pride na plan samo vsakih 20 ali 30 let, ko so stvari res zelo zaostrene, potem se pa spet posveča svojim ugodjem, delu, užitkom ali pa molitvi. Tisti zanos, ki je vladal leta 1988 in tudi '90 in '91, ne samo osamosvojitveni, ampak najprej predvsem osvoboditveni v smislu tega, da smo postali aktivni državljani, ni trajal dolgo. Očitno je večina menila ali bila, kot je sedaj spet, zaradi preživetja prisiljena v to, da se ne ukvarja z javnimi zadevami. Kot vemo, je demokracija v klasičnem smislu nekaj, s čimer se ukvarjajo vsi državljani, tako ali drugače. Pri nas je to zreducirano na volitve in dokler so šle stvari v redu, je kazalo, da je to dovolj, ampak seveda ni bilo. Zakaj? Ker si je manjšina, elita, vmes po svoji meri prirejala državo, zakone in cel sistem, zraven pa še medije in druge ideološke aparate države.

Kako bi okarakterizirali to vrenje v osemdesetih? Je šlo za odzivanje na konkretne poteze oblasti ali za zahteve po temeljitem družbenem premisleku?
Ljudje niso vsi filozofi, da bi zahtevali premislek. Ljudje so praktični, želijo samo, da ne bi bilo tako slabo, kot je. Najprej je šlo za gibanje na robovih, v alternativni kulturi, nato za nova družbena gibanja, ki so bila v veliki meri na obrobju sistema, ampak še vedno njegov del, recimo Zveza socialistične mladine Slovenije. Del podmladka sistema je začutil, da se situacija spreminja in da se je treba aktivirati. Potem se je z ekonomsko in politično krizo ter vse večjim centralizmom tudi širše ljudstvo prebujalo, vrhunec pa je bil ob procesu proti četverici. Ampak takrat so se organizirale tudi druge, ne samo "progresivne" sile, niso nastala samo nova družbena, liberalna in socialna gibanja, ampak je nastala bolj ali manj normalna struktura politične družbe. To pomeni, da se je treba bojevati vsak dan za ideje, projekte, vizijo, če jo seveda imaš.

Na nek način smo si izborili boj.
Nastal je prostor, tudi zaradi mednarodnih okoliščin, dogajanj na Poljskem in tako dalje, ki je omogočil artikulacijo različnih idej. Nekateri so kasneje malo obžalovali, češ glejte, kaj vse je prinesla ta demokracija, izbruh nacionalizma in podobno. Seveda, ljudstvo je raznoliko, ni vse "progresivno". To je ta komunistična, avantgardno partijska iluzija, da lahko oblikuje ljudstvo po svoji podobi. Tega partija ni mogla narediti v štiridesetih letih in je bilo še bolj nemogoče v tistih nekaj letih konec osemdesetih, ko se je ljudstvo nekako prebudilo.

Del slovenske politike označuje tudi osemdeseta leta kot leta totalitarističnega režima, ampak zdi se, kot da je bilo v tem prejšnjem režimu precej lažje sprožiti nek odziv oblasti. Spremembe je bilo lažje doseči kot zdaj.
No, to seveda velja samo za zadnje obdobje, se pravi zadnjih nekaj let najhujše krize, razpadanja Jugoslavije in prejšnjega sistema. Sicer tudi za prej, a predvsem na kulturnem in socialnem področju, kjer je bil režim dojemljiv. Zakaj? Ker je moral biti, saj če je bil socialističen, se je moral držati svoje konstitucije. Potem je napočila demokracija, ki je formalni sistem, ki naj bi skozi volitve in ostale mehanizme omogočil vpliv ljudi. A to seveda ne garantira, da bo končni rezultat boljše vodenje gospodarstva, več sociale, da bo vse boljše. Za to ni vnaprejšnje garancije, to si je treba izboriti, kar pa se ni dogajalo. Ljudstvo je bilo po evforiji osamosvojitve in pred tem še osvoboditve in emancipacije od Beograda ter lastne partije prepuščeno samemu sebi. Medtem pa je elita, in to levo liberalna elita, skrbela za to, da ostaja na oblasti. V devetdesetih se je kupovalo socialni mir in ohranjalo iluzijo, da gredo stvari počasi na boljše, in nekaj časa so dejansko tudi šle. Zdaj pa je postalo brutalno, trdo in zoprno. Vsi proti vsem. To pa spodbuja tudi nova vladajoča ideologija.

Omenili ste prebujenje naroda v osemdesetih letih. Nato so prišla devetdeseta, in to vrenje je bilo precej hitro in uspešno nevtralizirano. Kako si to razlagate?
Pa je bilo res? Meni se ne zdi. Zdi se mi, da je preprosto upadlo, na naraven način, kot klima. Delno tudi zato, ker je bil delavski, proizvodni razred v velikih težavah, ker so veliki sistemi zaradi izgube jugoslovanskega tržišča propadli ipd. Bile so sicer stavke, a ni bilo jasno, proti komu. Jasno je bilo le, da si skušajo izboriti preživetje, normalno življenje. Ostalo ljudstvo je delno izkoristilo Markovićeve liberalizirajoče ukrepe. Leta '90 je v Sloveniji nastalo 20 tisoč novih podjetij, kar je bil tisti osnovni podjetniški pospešek. Stvari so se razpršile, kar je normalno, ko se pokrovka z ekonomlonca v družbi dvigne ali pa se jo razsuje. Družbeno gibanje ljudstva, levice, delavstva, kogar koli že, pa je treba ustvariti, ne bo nastalo samo od sebe. Razen spontano, kot je bilo v Gorenju ali Muri, ko je šlo za skrajni izraz stiske. Sicer pa ga morajo subjektivne sile, da tako rečem, sindikati, organizacije, stranke oblikovati in ves čas tudi ohranjati, predlagati ideje, imeti dialog … To pa se žal ni zgodilo. Naše stranke so, kot se reče v politologiji, kadrovske stranke. Stranke vodstva in aparata. Res množičnega članstva pa praktično ni, tudi pri največji ne.

Kako bi opisali to, kar se danes dogaja v Sloveniji in širše v Evropi? Kje vidite polje boja? Lahko govorimo o klasičnem razrednem boju, ali je ena izmed strani boj že predala?
Dobro vprašanje. Ta retorika razrednega boja je silno oživela na naši teoretski, publicistični levici. Ni dvoma, da obstaja vladajoči razred, čeprav je zelo razdrobljen in ima več obrazov. Moje vprašanje pa je, kaj je na drugi strani. Kateri razred je na drugi strani? Za prekerce se ne da reči, da so razred. Delavski razred, v klasičnem pomenu besede, že krepko izumira. Poleg tega se je njegova zavest žal tudi zožila na boj za najosnovnejše interese. Spomnili se boste, kako so delavke v Gorenju in v Muri govorile, da jih ne zanima soupravljanje ali soodločanje, ampak da želijo le imeti delo in pošteno plačilo zanj. To je seveda popolnoma razumljivo, je pa tudi korak nazaj od neke zavesti, ki je bila pred 20 in več leti vsaj nominalno malo bolj razvita. Vsekakor je pa daleč od zavesti, ki bi bila v tej situaciji najbrž potrebna, da bi se zbudile neke kolektivne energije in sprožile spremembe ali preobrat.

V Sloveniji je sicer širok konsenz, da je oblast, bodisi leva bodisi desna, od državljanov odtujena ...
Oblast je v moderni državi po definiciji odtujena. Tu je birokracija, tu so visoko specializirani sistemi ... V srednji Evropi poznamo Kafko in avstroogrsko birokracijo, potem pa še staro- in novojugoslovansko birokracijo. A to samo po sebi drugače biti ne more. Gre za to, kako se ljudje odzovejo na to odtujenost in kako si izborijo, da država deluje drugače.

Ravno v tej smeri je šlo vprašanje. Obstaja neko zavedanje, da je oblast odtujena, obstaja tudi, vsaj deklarativno, potreba po večji participaciji. Ko pa se pojavi neka pobuda po družbeni preureditvi, kjer bi bilo več državljanske participacije, jo del javnost diskreditira. Tak primer je recimo lanska izkušnja z gibanjem 15o.
Se vam zdi? Osebno sem imel občutek, da je šlo za akcijo, ki je bila globalna in virtualna, a je doživela relativno majhen lokalni odziv, samo to. V medijih pa je dobila kar precej publicitete. Kakšna je ta publiciteta bila, je drugo vprašanje, a ne bi rekel, da jo je javnost diskvalificirala. A pripombe, češ naj gredo raje delati in podobno, so pač vedno možne. Za punk je recimo nek delavec v anketi dejal, da je nacizem v drugi obliki. Želim reči, da med ljudmi slišiš vse mogoče. Razmere preprosto niso bile zrele, da bi se stvar bolj množično prijela.

Kako vidite reševanje krize po Evropi in konkretno v Sloveniji? Španci recimo krizo odkrito imenujejo prevara.
Številke so res grozljive, ampak tako pri Špancih kot pri Grkih pa tudi pri nas se mi postavlja vprašanje, kje so in smo bili takrat, ko se je ta prevara pripravljala leta in leta. Prvi del te prevare, torej zadolževanje, krediti, gradbeni balon, 13., 14., 15. plača, hiter dvig standarda pa očitno ni bil problem, ni bila prevara? Skratka, neoliberalni sistem je ugotovil, kako je mogoče z ljudstvom manipulirati, tako da smo po tem, ko nastopi kriza, vsi pomalem zbegani in neorganizirani in največ, kar lahko naredimo, je, da gremo na ulice. Neoliberalizem pač ni samo "supply side" (ponudbena, op. a.) ekonomika, ampak je tudi "proizvodnja ljudi". Tukaj so mediji, ideologija individualizma, uspeha, ideja "vsi smo lahko vse" in podobno. Tudi pri nas je ta postmoderna kulturniška in marketinško-psihologistična teorija promovirala idejo, da se človek lahko poljubno spreminja, razvija. To je točno prilagajanje potrebam neoliberalnega, totalno konkurenčnega trga čim bolj fleksibilne delovne sile. Stvari so prišle na jugu Evrope do te točke, ko naj bi bila to prevara. No, saj je, kolikor je sistem tak, da socializira zasebne dolgove in privatizira dobičke, rešuje banke, ne pa ljudi in tako dalje. Ampak tudi "mi, ljudstvo" moramo prevzeti svoj del odgovornosti za to, da smo bili slepi za to prevaro ali pa celo aktivno udeleženi v njenih dobrobitih. Damir Avdić ima dobro pesem na to temo na albumu Mein Kapital, Katalonija Sparta Galicija.

Kako gledate na odzivanje političnih in ekonomskih elit na to krizo? Gre za reševanje krize ali njeno poglabljanje?
Ekonomsko-politična elita se odziva na krizo popolnoma v skladu s svojimi interesi, možnostmi in omrežji, skratka kot vladajoči razred.

Zdi se, da želi s temi ukrepi na vsak način ohraniti ta del zgodovine, ki naj bi ga živeli zadnjih dobrih dvajset let.
No, neoliberalizem je na oblasti vsaj 30 let. Seveda, obdržati hočejo svoje privilegije. Marx je jasno povedal, kako buržoazija rešuje svoje in družbene krize. Tako, da ustvarja še hujše krize. To je napisal v Komunističnem manifestu, ki je bil pred štirimi leti tudi pri nas ponovno izdan. In to se dogaja. Česa še ne vemo? Hočem reči, teoretsko vse vemo, vprašanje pa je, zakaj nič ne naredimo. Ni sicer potrebna takoj direktna akcija, a tudi celovitih idej, programov, alternativ na vseh možnih področjih, kulturnem, ekonomskem, medijskem, ni prav veliko, vsaj jaz jih ne vidim. Vsi samo analizirajo in teoretizirajo za nazaj.

Kako si razlagate, da ljudje neprestano izražajo nezadovoljstvo s politiko, hkrati pa se ne morejo rešite tega oklepa politike?
Problem je dvojen. Najprej, politika je postala res ena candra, ki se je bolj sposobni in pošteni izogibajo, če le morejo. Drug problem pa je ta, da je elita ustvarila svoj sistem, ki ga ohranja, in tako je ponudba na volitvah vedno ista. Vprašanje je, zakaj volivci v Republiki Sloveniji več ali manj volijo ene in iste ljudi ali pa kvečjemu nove približke, podobne onim prejšnjim, ne pa koga res novega, recimo Hanžka. No, saj dosti res novih in dobrih ni bilo. In potem so ljudje pragmatični in volijo najmanj slabe. Z eno izjemo.

Ta pozicija neprestanega pritoževanja in udeleževanja volitev na vsaka štiri leta pa je še vedno tudi relativno udobna.
Seveda. Ljudje so lahko bili "politične živali" v Atenah, kjer je bilo 40.000 polnopravnih državljanov, ženske, sužnji in tujci pa niso bili zraven. V sodobnih družbah je to nemogoče, po definiciji morajo biti predstavniške. In ljudje po logiki delitve dela prepuščajo politiko politikom. Sploh če imajo dosti dela s preživetjem in še dodatno, ko postane politika domena tudi nepridipravov, prevarantov, bleferjev, narcisov. Kako to spremeniti? Kaj tukaj manjka? Manjka vmesni člen med državo in ljudstvom. To naj bi bile stranke, družbena gibanja ipd. Stranke pa so na slabem glasu. Zdi se mi, da je z družbenimi gibanji bolje, posebej zadnje čase.

Kako ocenjujete moč in domet teh gibanj, tudi transnacionalnih?
Tu se marsikaj dogaja, a je še vedno precej lokalno. Globalno pa le v virtualni realnosti. Malce sem zadržan do tega, ker je virtualna realnost, internetna tehnologija tako pomembna in predstavlja edini vezni člen "globalne skupnosti". Dr. Bugarič je nedavno rekel, da v Evropi sploh ni pogojev za levico, ker jo onemogoča sam sistem EU-ja, poleg tega pa je vsa levica nacionalna, morala pa bi biti transnacionalna, celo postnacionalna. Gotovo. Ampak ali obstaja tudi kakšna družbena skupina ali razred, ki je tudi transnacionalen, vseevropski? Če tega ni, potem bo to težko doseči. Razen če nas bo kriza v to prisilila tako, da bomo vsi v enakem položaju.

Spremljate potek predsedniške kampanje? Kaj pogrešate?
Predsedniške volitve so, če parafraziram predsednika Türka, drugorazredna tema. Zato, ker je to funkcija brez operativnih pooblastil. Tu naj bi bila sicer moralna dimenzija, predsednik države kot nekakšen oče naroda, dajal naj bi zgled, "povezoval" ali usmerjal ideje, debate. A globlja kot je kriza, bolj so pomembni konkretni ukrepi, bolj bo vse drugo stopalo v drugi plan. Skratka, nič ne pogrešam, ker nič ne pričakujem. Razen da bo Borut Pahor dobil lekcijo, ki si jo že dolgo zasluži. Tak iluzionizem, samovšečna poza in socialna demagogija, kot jih on prodaja, to je pa že kar žaljivo do volivcev.