Že njegovo latinsko ime izda, Litchi chinensis, da izvira iz jugovzhodne Azije, natančneje z juga Kitajske, Indonezije in FIlipinov.

Kitajci liči gojijo že več kot tri tisočletja, imajo pa ga za najboljši sadež, ki so ga zelo cenili številni kitajski cesarji. Nekoč so z ličijem plačevali celo davke, danes pa si jih Kitajci kot talismane podarjajo ob vstopu v novo leto.

Liči je subtropska rastlina, ki poleti rabi visoke temperature in vlago, pozimi pa kratko hladno obdobje, ko pa se temperatura vseeno večinoma ne spusti pod ledišče. Vednozelena drevesa s temnozelenimi in svetlečimi listi zrastejo približno 10 do 15 metrov visoko, letno pa obrodijo celo več kot 200 kilogramov sadja. Plodovi rastejo v latih, v katerih skupaj visi približno 30 ličijev. Danes poznamo približno 100 sort ličija, poleg jugovzhodne Azije pa ga največ pridelajo v Indiji, Južni Afriki, Avstraliji in ZDA. Ker je drevo zelo dekorativno, ga v jugovzhodni Aziji radi sadijo tudi na majhne vrtove.

Sorodniki ličija, ki prav tako spadajo v družino sapindovk ali milničevk (plodovi nekaterih sapindovk namreč vsebujejo alkalne snovi oz. saponine, ki se uporabljajo pri pranju) so rambutan, pulsan, longan in aki.

Ličijevi sadeži jajčaste oblike so dolgi tri do pet centimetrov. Njihova groba hrapava in krhka lupina je rožnate ali rdeče barve, po nekaj dneh, ko se posuši, pa postane rjavkasta. Meso sladko-kislega okusa je belo, na sredini pa je razmeroma velika koščica. Obirajo zrele sadeže, saj nezreli obrani ličiji ne dozorijo. V Evropo zaradi dolge poti ličiji velikokrat prispejo potemneli.

Ker so ličiji precej občutljivi, jih veliko konča v pločevinkah. Še boljšega okusa so sveži sadeži, ki popestrijo sadne solate, sladice in slane jedi. Kitajci jih cenijo v kombinaciji s perutnino in drugim mesom, posušene sladke ličije pa dajejo v čaj namesto sladkorja. V ličiju je veliko vitamina C, kalija, bakra, fosforja in magnezija.