Najprej so ga kmetje nabirali na poljih, danes pa se največ motovilca pridela v rastlinjakih. Vzgojili so že več deset različnih sort. Listi motovilca po obliki spominjajo na žlico in so zraščeni v rozeto, dolgi pa so od nekaj centimetrov pri najbolj razširjenih sortah pa do 20 centimetrov in več. Bolj aromatične sorte motovilca so tiste, ki imajo majhne liste.

Motovilec vsebuje veliko magnezija, ki organizem varuje pred stresom in povečuje sposobnost koncentracije. Vsebuje tudi veliko kalija, železa, provitamina A, vitamina C ter tudi vitamin B6 in folno kislino. Motovilec je, kot "izdaja" njegovo latinsko ime Valerianella locusta, sorodnik baldrijana – tudi v koreninah in listih motovilca najdemo eterično baldrijanovo olje, ki pomirjujoče deluje na prebavila. Okus nekaterih cenjenih sort motovilca spominja na orehe.

Motovilec je ena najbolj cenjenih solat in tudi dragocena zimska sveža zelenjava. Na tržnicah in v trgovinah ga prodajajo od jeseni pa do prvih spomladanskih mesecev. Prvi termin za setev motovilca naj bi bil avgusta, zadnji pa marca ali aprila. Predvsem pozno jeseni in pozimi, ko druge sveže zelenjave ni veliko, je motovilec precej drag. Ko ga kupujemo, kakovosten motovilec prepoznamo po temnozeleni barvi. V hladilniku ga v plastični vrečki ali posodi lahko hranimo nekaj dni.

Tudi največji ljubitelji motovilca pa priznavajo, da je čiščenje motovilca zamudno. Pri sortah z majhnimi rozetami pustimo rozete cele in zavržemo le morebitne slabe zunanje liste. Pri sortah, ki imajo večje liste, pa uporabimo samo liste.
Iz motovilca največkrat pripravljamo solate. Zelo okusen je s trdo kuhanimi jajci, zelo dobro pa se ujema tudi z drugimi vrstami sveže solate in svežimi zelišči. Preden motovilec prelijemo s solatnimi marinadami, ga moramo dobro odcediti in osušiti.