Pehtran je doma v srednjeazijskih stepah in južni Sibiriji, v Evropo pa so ga prinesli prek Bližnjega vzhoda.

Poznali so a že Rimljani, ki so z njim zdravili kačje ugrize. Še v srednjem veku so mu pripisovali sposobnost zdravljenja kačjih ugrizov. Pehtranovo latinsko ime je Arthemisia dracunulus, tudi Italijani mu pravijo dragoncello, torej "mali zmaj".
Pehtran zraste tudi do dober meter visoko, iz razvejanega stebla pa rastejo gladki, ozki in suličasti listi. Na spodnji strani izločajo eterično olje z grenko-sladekim vonjem, ki nekoliko spominja na janež.

Ta trajnica cveti pozno spomladi in na začetku poletja, iz cvetnih popkov pa delajo pehtranovo olje. Ker imajo listi precej močno aromo, jih uporabljamo zmerno. Najboljši okus naj bi imeli listi tik pred cvetenjem. V pehtranu je precej vitamina C, zato so ga včasih uporabljali tudi proti skorbutu.

Liste pehtrana osmukamo z vejic in jih lahko uporabljamo sveže, posušene ali zamrznjene.

Pehtran v kuhinji veliko uporabljajo Francozi. Z njim začinjajo omake, uporabljajo pehtranov kis in pehtranovo maslo, pehtran pa velikokrat dodajajo perutnini, ribam, jajcem in gobjim jedem. Pehtran je tudi del zeliščne mešanice, fines herbes, ki jo namešajo iz enakih delov peteršilja, drobnjaka, krebuljice in pehtrana. Sicer se to zelišče lepo poda tudi v sladke jedi, npr. potico, skutin nadev za palačinke, mafine, kolače, štruklje ...