Opisal je "čudovito rdečo solato iz okolice Benetk", ki naj bi bila neverjetno okusna, poleg tega pa je verjel, da uživanje radiča prežene nespečnost in čisti kri. Plinij je zapisal tudi, da so radič prvi vzgojili že Egipčani in sicer iz njegove prednice divje cikorije.

V srednjem veku je bil radič zelo priljubljen v samostanih, saj so menihi toplo sprejeli vsa živila, ki so dodala okus preprostim, večinoma brezmesnim jedem, ki so jim jih predpisovali njihovi redovi. Tako kuhan kot presen radič sta bila takrat pogosto na mizah pripadnikov višjih slojev. Radič so takrat opevali kot zelenjavo, ki po okusu prekaša zeleno solato in endivijo.

Vendar pa takratni radič ni bil enak radiču, ki ga jemo danes. Današnji temno rdeči radič z belimi žilami so vzgojili okoli leta 1860, zasluge pa pripisujejo belgijskemu agronomu Francescu Van Den Borreju.

Različne sorte rdečega radiča so ime dobile po italijanskih mestih ali pokrajinah, kjer so bile vzgojene. Najbolj znan je rdeči radič iz Trevisa, ki je po obliki zelo podoben vitlofu oz. belgijskemu radiču, vendar je ta rumeno-bele barve. Zelo cenjeni so tudi rdeči radiči iz Castelfranca (ta nežni, svetlejši radič je križanec radiča in endivije), Chioggie in Verone.

Radič v Italiji in tudi pri nas na prostem najbolje raste jeseni, pozimi in spomladi, najokusnejši pa naj bi bil tisti, ki ga poberejo po prvi slani ali kasneje. Vendar pa radiču ustrezajo blage zime, veliko ga zato vzgojijo tudi v rastlinjakih.

Grenka snov v radiču, intibin, spodbuja tek in prebavo, ter ugodno vpliva na jetra in kri. Največ intibinah je v belih žilah oz. rebrih listov. V radiču najdemo tudi železo, fosfor, kalij in vitamin C.

Ko kupujemo radič, izberemo glave, ki imajo lepo napete in sijoče liste. V hladilniku ga lahko hranimo en teden ali celo več. Pri nas ga lahko kupimo vse leto.

Največ radiča pojemo v solatah, torej presnega. Rdeči radič pa je zelo okusen tudi prepražen, dušen ali pečen. Italijani, ki ga pojedo ogromno, ga obožujejo na picah, v rižotah in na s testeninami.