Julija 1946 je namreč Gottfried Schultz iz Hamburga prejel ključe prve prave civilne limuzine nastajajoče legende.

Čeprav je bil prvi prototip vozila tip I (šele od leta 1967 uradno preimenovan v hrošča), uradno na podlagi načrtov Ferdinanda Porscha, izdelan že leta 1935, je druga svetovna vojna prekinila proizvodnjo civilne različice vozila, čeprav je bilo nekaj sto primerkov že izdelanih za potrebe nacistične elite.

Navdušujoče zmogljivosti
Prava civilna proizvodnja se je začela leta 1946 (prvi primerki so bili izdelani v Stuttgartu), ko je britanska vojska z namenom ohranitve proizvodnih zmogljivosti za lastne potrebe v Volkswagnovi tovarni v Wolfsburgu (do tedaj je bilo to novo mesto poimenovano kar KdF-Stadt - Mesto moči in veselja) naročila 20.000 limuzin. Prvih osem avtomobilov je prejel nemški trgovec z vozili Gottfried Schultz. Od takrat je zgodba o hrošču zgodba o uspehu. Navduševal je z voznimi lastnostmi, najvišjo hitrostjo 115 km/h, nizko porabo in s pospeški, saj je do 100 kilometrov na uro hrošč s standardnim motorjem potreboval le 28 sekund. Avto je odlikovala tudi vzdržljivost, motor, ki je vžgal brez pomoči čoka, in izredna zvočna izolacija. Motorji so bili skozi zgodovino v osnovi štirje: 1.200-, 1.300-, 1.500- in 1.600-kubični.

Slava opešala v 70. letih
Leta 1954 je s tekočih trakov prišel za takratne čase že nepredstavljivi milijonti hrošč, do leta 2002 pa jih je bilo po vsem svetu izdelanih že čez 22 milijonov. Po dolgih letih proizvodnje je leta 1974 na tržišče prišla nova vzhajajoča zvezda, VW golf z vodno hlajenim motorjem in s sprednjim pogonom, nato je začela prodaja hrošča po Evropi hitro upadati. Glavnina proizvodnje se je preselila v Mehiko, kjer je zadnji hrošč posebne edicije 3.000 vozil s tekočega traku zapeljal leta 2004. Podarili so ga takratnemu papežu Janezu Pavlu II. Leta 1998 je med kupce razvitih trgov iz Volkswagnove tovarne sicer zapeljal novi hrošč, ki na slavnega predhodnika spominja predvsem z zaobljenimi linijami, vendar ni mogel nadaljevati zgodovine.