V letih, ko sam o avtomobilih še nisem kaj dosti vedel, je na cestnih relijih kraljeval majhen, lahek in hiter francoski avtomobil znamke Alpine. Že takrat je bilo v njem precej Renaultovih delov in zato je bilo precej logično, da se je na začetku sedemdesetih let Renault tudi odločil za nakup te športne znamke.

Nekaj naslednjih let je bilo še zmagovitih, potem pa so na tekmovanja pripeljali večji in predvsem močnejši dirkalniki. Alpine je v zmagovalnih letih namreč tehtala zgolj slabih 700 kilogramov, zato so bili motorji, ki so ponujali le nekaj več kot 100 kW moči, povsem dovolj. Ko pa so na ceste pripeljali že omenjeni novi dirkalniki, je bilo pomanjkanje moči žal preveliko.

Moderna interpretacija izvirnika

Pred dobrimi petimi leti je na ceste zapeljala obujena različica. Alpine 110 je zdaj na voljo v treh različicah. Starejši vozniki bodo v tej Alpini prepoznali tudi originalno športnico. Kar nekaj detajlov je namreč enakih oziroma v drugačni, modernejši interpretaciji namigujejo na originalni avto. Alpine je tako še vedno majhen avtomobil, krasijo ga športne, a zaobljene linije, in če bi z njim zapeljali na tehtnico, bi ta pokazala komaj nekaj več kot 1100 kilogramov.

Kabina piha na dušo dirkaško naravnanim voznikom. Školjkasti sedeži, v alcantaro oblečen volanski obroč, veliki digitalni merilniki in aluminijaste stopalke so razkošje za športnega voznika. Za tiste voznike, ki se raje razvajajo z velikimi usnjenimi sedeži, ki znajo tudi masirati, avtomobil pač ni.

Poleg sedeža in že omenjenih dirkaških dobrot v notranjosti izstopajo še štirje gumbi. Največji je namenjen zagonu in izklopu motorja, druge tri pa upravlja menjalnik.

Masa je ključnega pomena

Ne glede na različico je v alpine 110 vedno 1,8-litrski turbobencinski štirivaljnik. V osnovni različici ponuja 185 kW, v različici S pa 221 kW oziroma okroglih 300 KM.

Morda se ne sliši pretirano veliko, a če še enkrat omenim maso avtomobila, je seštevek mase in moči več kot odličen. Z mesta do 100 km/h vozilo pospeši v le nekaj malega več kot štirih sekundah, največja hitrost pa je elektronsko omejena na 260 km/h. Ker je različica S bližje cestnemu dirkalniku kot običajnemu osebnemu avtomobilu, je na voljo še poseben aerodinamični aerokit, ki na račun karbonskih vlaken tehta le tri kilograme, vključuje pa sprednje krilce, dodatno ploščo na podvozju in spojler.

Kako smo bili zadovoljni po testni vožnji, pa si lahko pogledate v videoprispevku iz oddaje Avtomobilnost.