Formula 1 pod kožo klasičnega cestnega avtomobila? Ta mnogokrat uporabljeni izraz v resnici velja le za redke jeklene konjičke. Takšen naziv pa si gotovo zasluži alfa romeo 164 ProCar.

Leta 1988 je takratna FISA (ki je se leta 1993 preimenovala v FIA) napisala pravilnik za prvenstvo ProCar, ki je za dirkalnike med drugim določal najmanjšo maso 750 kilogramov, 3,5-litrski atmosferski stroj ter prosto izbiro materialov za okvir in karoserijo, a z obliko serijskega modela, ki jih izdelajo najmanj 25 tisoč na leto. Posta izbira materialov za okvir in karoserija ter obvezna podobnost s serijskimi avtomobili jasno nakazujejo, da so bila pravila zamišljena zato, da bi prvenstvo pritegnilo tiste, ki se jim je formula 1 zdela preveč ekstremna in oddaljena od vsakdanjih avtomobilov.

Kot volk v ovčji koži
Tako je nastala alfa romeo 164 ProCar, ki je od cestnega modela prevzela le umirjen videz. Njena karoserija je bila namreč, z merami in razmerji vred na videz enaka kot pri serijskem modelu, a ni bila izdelana iz pločevine, temveč iz steklenih vlaken. Tisto, kar je vredno občudovanja, pa se je skrivalo podnjo. Poleg 3,5-litrskega V10-stroja s 600 »konji« velja omeniti še okvir iz ogljikovih vlaken, ki ga je izdelal Brabham, (nekdanja ekipa formule 1 takrat v lasti Bernieja Ecclestona), hlajene zavore iz ogljikovih vlaken, vzmetenje push-rod, 100-litrska posodo za gorivo in 13-palčna platišča.

Za prvenstvo so se takrat zelo ogreli pri Fiatu, ki je prevzel Alfo Romeo, a je ni mogel postaviti ob Ferrariju v formuli 1. Z zverino pod karoserijo alfe 164 so opravili nekaj testiranj v Baloccu, z njo pa se je leta 1988 po stezi v Monzi (v petek pred veliko nagrado Italije) zapeljal tudi dirkač Riccardo Patrese.

Pri Alfi so takrat žal že vedeli, da je projekt ustavljen, saj drugi proizvajalci zanj niso pokazali pričakovanega zanimanja. Verjetno je škoda, da ni bilo potrebne podpore, saj so povezave med dirkalne in serijskimi avtomobili vedno bile ne le privlačne, temveč tudi komercialno uspešne.