Jaguar mora vedno predstavljati materializirano obliko s čustvi nabitega trenutka. In ve se, kateri trenutek je to. Tisti, ko v Prevzetnosti in pristranosti gospod Darcy pred kočijo stisne roko gospodični Elizabeth. In zunanjost novega XF ta trenutek ima.

Podobnosti z nekdanjim modelom so zgolj bežne. Pri gradnji so odločno stavili na nižanje teže in tako je zasnova karoserije iz kar 75 odstotkov aluminija. Oblikovno gledano je najbolj markanten sprednji del z zajetno masko, napihnjenim motornim pokrovom in širokimi boki. Nastop in karizma sta brezhibna. Tudi v kabini, razveselijo zračniki, ki se ob zagonu avtomobila samodejno oprejo, kar smo sicer že videli, a trik ostaja redek in lep presežek. Drugače kot vrtljiv gumb samodejnega menjalnika, ki se ob zagonu motorja dvigne iz sredinske konzole. Cena za to sicer dizajnersko lepo drugačnost je, da se še posebej v vzvratno prestavo prestavi manj praktično kot pri tekmecih s sodobnimi samodejnimi menjalniki. Prednja sedeža ponujata dobro kombinacijo udobja in čvrste opore, pri voznih lastnostih pa je razmerje nekoliko bolj na strani udobja, kar nekako ni v skladu z imidžem, ki si ga želijo pri Jaguarju.

Preskočimo polemiko o tem, ali dizel v Jaguar sploh sodi, časi so se pač spremenili. Je pa jasno, da bi morala mačka vedno prijetno presti. Pri zagonu, v prostem teku in pri delovanju sistema stop&start pa dizelski XF ne prede. V tem delu tudi ni tako uglajen kot najboljši iz vrha, kamor XF sicer nedvomno sodi.