Lanskega januarja, torej januarja 2023, je novinar Avtomobilnosti Luka Gregorič v našem testu volkswagna ID.Buzza povedal, da ima ta avtomobil izredno uporabno dvojno dno v prtljažnem prostoru.

In Lukove besede so nam naložile domačo nalogo. ID.Buzz, ki smo ga tokrat preskušali, ima nameščeno zelo priročno platformo, ki jo lahko zelo hitro fiksiramo ali pa odstranimo s pomočjo nekaj vijakov, ki jih odvijemo kar z roko. Lahko pa tudi zložimo zadnjo klop in zadaj dobimo dolgo ravno površino.

Ta dolga ravna površina je dolga skoraj dva metra in na ta način kar kliče, da zadaj položimo še kakšno udobno blazino. In tako smo ID.Buzza spremenili v mali avtodom in se odpravili na daljšo pot.

Avtodom le za dva

Čeprav ima ID.Buzz pet sedežev je seveda potovalno namenjen samo za dva vandrovca, ne pa za celotno družino. Ampak kakor koli, spodaj imamo dovolj prostora, da lahko pospravimo mizico za kampiranje pa dva stola, tudi kolut za elektriko, kuhalnik in druge pripomočki za kampiranje.

Potovalno opremo, kovčke in vse te zadeve sva preprosto ponoči vrgla kar na prednje sedeže. Čeprav je Nemčija precej liberalna, kar se tiče divjega kampiranja in bi v teoriji lahko spala tudi na jasah sredi gozda, je bistveno bolj prijetno prenočiti v kampu, kjer imaš tudi tuš, ki ga seveda ID.Buzz kot nebivalnik nima, nima niti tudi stranišča, v kampu imaš elektriko, lahko pomiješ posodo …

Zato sva prenočevala kar v kampih. Ko se zvečer zakleneš, je treba nujno izključiti alarm. Predvsem funkcijo za nadzor notranjosti.

ID.Buzz prvotno ni bivalnik, in to se kaže v tem, da okna nimajo senčnikov. Priporočamo, da jih v trgovini s pripomočki za kampiranje pač dokupite. Seveda so naju komarji popikali.
Čas je, da spregovorimo, kako je potovati s takšnim električnim kombijem. Luka je v zimskem videu omenjal drugačno porabo, kot sem jo dosegal v poletnih dneh. Tako smo v zimskih razmerah na testu večinoma vozili s povprečno porabo energije malo pod 30 kilovatnih ur na sto prevoženih kilometrov.

110 km/h optimalna hitrost

Tokrat sem prevozil okoli tri tisoč kilometrov, od tega je bilo zelo veliko avtocestnih kilometrov, pa tudi nekaj tistih lepih pokrajinskih uživaških kilometrov. Uporabljal sem prediktivni tempomat. To pomeni, da sem dopuščal, da je avtomobil nastavljeno hitrost prilagajal samodejno hitrostnim omejitvam na cesti. Na odsekih, kjer je na nemški avtocesti mogoče voziti z največjo možno hitrostjo, je ta avtomobil nastavil hitrost 130 kilometrov na uro. Ves čas nisva vozila s prediktivnim tempomatom, saj je bistveno bolj praktično voziti z manjšo hitrostjo.

130 kilometrov na uro pomeni porabo okoli 22 oziroma 23 kWh. Če bi vozil hitreje, bi šlo na tistih zimskih 25 kWh. Zato je 110 km/h bistveno bolj praktična hitrost, saj je poraba bistveno manjša. Na regionalnih umirjenih odsekih sva dosegala porabo celo okoli 18,5–19 kWh na sto kilometrov, skupna poraba na celotni poti je bila 20,9 kWh na sto kilometrov.

3025 kilometrov je torej zahtevalo 630 kWh elektrike. Polnila sva izključno na Ionityjevih polnilnicah in plačevala samo z Moonovo plačilno kartico. To v skupnem seštevku pomeni, da je energija na poti stala okoli 500 evrov. To je bolj ali manj enako, kot če bi potovala z dizelskim kombijem s porabo okoli osem litrov na sto kilometrov. Seveda bi bil strošek dizelskega goriva lahko bistveno nižji, če bi točila izključno v mestih, in ne ob avtocestah. Seveda pa bi bil tudi strošek za elektriko lahko bistveno nižji, če bi polnila in tudi potovala počasi, recimo skorajda že po polžje.

Krajši postanki za polnjenje

Bistveno ceneje potujejo tudi redni popotniki v električnih vozilih s svojimi naročniškimi paketi. Na primer redni uporabniki Ionityjevih storitev bi recimo to pot prevozili dobrih 150 evrov ceneje.

Iz radovednosti pa sva poskusila tudi polnjenje med spanjem v kampu. Žal sva morala vsakič uporabiti električni podaljšek, ki je bil še dodatni dejavnik, da bi polnjenje 70-kilovatne baterije v kampu trajalo kar 42 ur.

Ampak ena stvar je dejstvo, če potuješ malce počasneje, se pravi, da greš na polnilnico prej, kot pa bi dejansko moral, potem je lahko tudi takšno potovanje manj stresno. In midva s sinom sva potovala tako, da sva se že pri okoli 40 odstotkih zmogljivosti baterije vzela krajši premor. Ta premor je bil po navadi tako zelo kratek. Še posebej zaradi tega, ker sva vse te postanke izkoristila tudi za lekcije kitare. Ampak saj nasploh je počasni tip potovanja že več desetletij značilen za takšne Volkswagnove kombije.

Vabimo, da si celotno električno potovanje z ID.Buzzom ogledate v daljši videoreportaži iz oddaje Avtomobilnost.