Da bo budilko treba nastaviti na povsem nečloveško uro, je bilo popolnoma jasno že večer pred potjo.

Na poti do Münchna so nas čakale snežne razmere. Po Gorenjski je šlo enostavno, naše avtoceste so bile tisto jutro vzorno splužene, dodatne minute pa smo začeli nabirati na drug strani 7864 metrov dolge cevi skozi karavanško skalno gmoto. V Avstriji so bile razmere popolnoma drugačne. Zamuda v München pa ni bila povezana samo s snegom.

Načrt potovanja s pomočjo aplikacije

Pot smo načrtovali s pomočjo aplikacije "A better route planner". Gre za načrtovalca, ki načrtuje pot glede na zbrane podatke o dejanski rabi električnih vozil, torej ne na podlagi izkrivljenih podatkov WLTP-protokola, ki je po naših ugotovitvah pri električnih vozilih še bolj skregan z realnostjo kot v dobi pred afero dieselgate.

Aplikacija je izračunala, da bo električni kia EV6 za to pot potreboval dva kratka postanka s polnjenjem. Prvega na Gmundu, po slovensko Sovodnju pri Špitalu ob Dravi. In kaj je bila naša prva misel, ko smo se tja pripeljali?

Potrebni so daljši počitki

Aplikacija na telefonu se kar ni želela sporazumeti s polnilnico. Po številnih poskusih smo srečo poskusili na sosednjem polnilnem mestu in tam je zadeva šla skozi. Hitrost polnjenja pa ni bila niti približno tako zadovoljiva, kot pravijo marketinške obljube. Odšli smo na toplo. A kaj, ko smo potovali v času avstrijskega lockdowna, zato nam je ustrežljiva gospodična prodala sendviče in skuhala kavo, nato pa rekla, da moramo ven, sicer bomo plačali kazen. Torej smo drobili kruh po sedežih, zunaj je bilo premrzlo.

Postanek na avstrijskem Koroškem je bil vsekakor bistveno daljši od 22 minut, kolikor je izračunala aplikacija. V Munchen smo morali javiti, da ne bomo prispeli pravočasno.

Hitrosti polnjenja so bile tudi na drugem postajališču okoli sto kilovatnih ur. V večini primerov to pomeni, da bomo avto napolnili hitreje kot pa naše želodce in se nasploh dovolj spočili za nadaljnjo varno vožnjo. Pod črto je bila naša pot prava odisejada.

Draga električna pot

Vzela je skoraj devet ur, torej še enkrat več kot običajno. Žal pa ni bil za vse kriv avstrijski sneg. Kar zbode v oči, je to, da so bili stroški energije za polnjenje kie bistveno višji, kot bi bili z bencinskim motorjem. Samo polnjenja na Ionityjevih hitrih polnilnicah v München in nazaj so stala 124 evrov. Pred meseci sem isto pot prevozil z bencinsko gnanim SUV-jem in za bencin odštel 66 evrov.

Lastnikom avtomobilov znamk, ki so partnerji projekta Ionity, sicer lahko na teh hitrih polnilnicah polnijo po znižani ceni. A nižja cena kilovatne ure je vezana na mesečno naročnino, cene naročnine pa zelo nihajo, od slabih pet do 13 ali celo 18 evrov na mesec – naročnina je torej smiselna predvsem za redne popotnike.

Kakšen nauk lahko potegnemo iz te poti? Kot družba se bomo morali dogovoriti še veliko povsem neavtomobilskih podrobnosti, če bomo hoteli, da bo elektromobilnost zaživela. Drži pa tudi, da nas povsem neavtomobilske polemike še čakajo.

Je pa bila vožnja udobna in prijetna. EV6 je namreč eden najboljših primerov aktualne elektromobilnosti, tu ni dvoma.