Na podlagi modela opel kadett C, ki so ga predstavili leto prej, so inženirji dodatno razvili svoje vizije na področju varnosti. Ime OSV pomeni Opel Safety Vehicle, številka 40 pa hitrost čelnega trka v miljah na uro (približno 65 km/h), za katero je bil OSV 40 zasnovan. Kljub dodatni varnostni opremi je morala masa vozila ostati pod 1000 kilogrami. S poskusnim vozilom, ki je na koncu tehtalo 960 kilogramov, so Oplovi inženirji pokazali, da je bilo mogoče že takrat doseči optimalno pasivno varnost ne le pri velikih in težkih vozilih, temveč tudi pri kompaktnih avtomobilih.

OSV 40 je med preskusnimi trčenji izpolnil vse zastavljene cilje: po čelnem trku v trdno oviro pri hitrosti 65 km/h je bilo še vedno mogoče odpreti vsa štiri vrata brez uporabe posebnega orodja. Prednji del vozila je tako dobro absorbiral energijo, da je bil stisnjen za 50 centimetrov. OSV 40 je bil enako prepričljiv pri čelnem trku v steber pri hitrosti 50 km/h, trku v zadnji del vozila, bočnem trku v drog in pri preskusu prevračanja pri hitrosti 48 km/h.

Odbijači s poliuretansko peno

Inženirji so imeli več idej, s katerimi so dosegli te zgledne rezultate. Kadett C je bil idealna podlaga z elementi, kot so varnostno krmiljenje, ki absorbira udarce, območja ‘mečkanja’ spredaj in zadaj ter potniški prostor, zasnovan kot varnostna celica. V primerjavi s takratnimi odbijači iz pločevine so bili zajetni odbijači še posebej opazni. Bili so napolnjeni s poliuretansko peno, ki jim je zagotovila sposobnost absorpcije. Spredaj so uporabili s peno napolnjene stranske elemente, ki se pri hitrosti trka nad osem kilometrov na uro zlomijo na nadzorovan način. Struktura pene je absorbirala dovolj energije, da so čelni trki pod to hitrostjo povzročili le majhno deformacijo – tako je nastal predhodnik ‘samopopravljivega’ odbijača. Inženirji so s poliuretansko peno napolnili tudi notranje votle dele pragov in vrat ter tako ustvarili večje varnostne rezerve za bočni trk.

Ojačani strešni prečni elementi in prek konstrukcije varnostnih pasov v streho vpeta naslonjala prednjih sedežev so povečali stabilnost potniškega prostora (sedeže pa je bilo še vedno mogoče nastavljati). Poleg tega je bilo vetrobransko steklo iz večplastnega stekla prilepljeno neposredno na karoserijo – tudi z namenom povečanja togosti karoserije.

Številne prilagoditve v kabini

V notranjosti vozila so bile vse površine, s katerimi bi potniki v primeru nezgode lahko prišli v stik, oblazinjene z dvocentimetrsko plastjo poliuretanske pene. Volan je bil opremljen z dodatnim zložljivim elementom v spodnjem delu volanskega droga.
Osrednji opozorilni sistem, ki ga je izdelalo podjetje Hella, je nadzoroval 11 funkcij in na morebitne napake opozarjal s prižiganjem ustreznih opozorilnih lučk. Štiri dodatne luči za zadnjim steklom so opozarjale na zaviranje v sili in delovale kot varnostne utripalke. Zaradi visoke postavitve so bile dobro vidne za udeležence v prometu, ki so bili za vozilom. Žarometi z možnostjo prilagajanja razpona so svetili v smeri vožnje, da ne bi slepili nasproti vozečih vozil – zgodnji predhodnik današnje Oplove prilagodljive tehnologije osvetlitve z žarometi Intelli-Lux LED.

Deljeno vzvratno ogledalo je omogočalo popoln pregled, saj je spodnji del zmanjšal mrtvi kot na minimum. Prednja sedeža sta bila razširjena in sta ustvarila neprekinjeno pregrado do zadnjega dela vozila. Stranske opore, zlasti v predelu ramen, so v primeru bočnega trka preprečile trk voznika in sovoznika. Minimalistični vzglavniki na prednjih sedežih so vozniku zagotavljali dober pogled nazaj. Za potnike na zadnjih sedežih so razvili sistem vzglavnikov z lamelami v slogu rolet; vidljivost nazaj je ostala dobra. Vsi štirje sedeži OSV 40 so imeli tritočkovne varnostne pasove – tisti spredaj so imeli celo sistem za samodejno zategovanje varnostnih pasov.