Na zemljevidu je bila pot videti sila enostavna - naravnost proti Skopju, nato pa bomo že zagledali pravi odcep. "Pa še avtocesta je, torej če kje, bodo zagotovo tu vidne oznake," smo se bodrili. Napaka.

Kar naenkrat smo bili pred makedonsko prestolnico, letališče pa je bilo že za nami. Kratek pogovor na cestnini, spretno vrtenje volana in poskusili smo znova. Na srečo smo bili tokrat uspešni. Že ta prigoda pa nas je opozorila, da bo "roadtrip" po "zibelki kulture, deželi narave", kar je uradno turistično geslo Makedonije, zahteval ne le pozornost voznika, ampak tudi budno in ostro oko "kopilota", ki je ves teden s cestnim zemljevidom na kolenih in z gledanjem skozi okno v želji, da bi le uzrl kakšno koristno tablo, imel prav tako veliko dela.

Težavo, imenovano označbe na cestah, smo nato rešili, ko smo ugotovili, da bomo stvari, zanimive za popotnike, hitreje in lažje našli s spraševanjem ljudi. A tudi ta "taktika" ni bila vedno porok za našo zmago. Mislim, da smo rekord postavili pri iskanju samostana Treskavec v bližini Prilepa. Ko smo že dvanajstič prevozili mesto, se ob tem izognili vsem domačim živalim in avtom, ki bi jim z lahkoto dali skupno ime »kripce«, zavili na vsak kolovoz, ki so nam ga priporočili domačini, smo po pogovoru z devetim človekom končno ugotovili, da je do Treskavca z vozilom nemogoče priti. Kaj torej mi iščemo, kdo je tu čuden, domačini, ki nas na to sploh niso opozorili, ali mi s turističnim vodičem v roki? Vse pa se je srečno izteklo, ko smo po naključju našli stavbo, ki v naših vodičih sicer ni bila niti omenjena, ljudje pa so nas pošiljali k njej. Drug samostan pač. Pa je bil prav tako zanimiv.

Dobro, table oziroma pomanjkanje teh je prvi izziv, če se odpravite na turo v deželo, imenovano Makedonija. Še večja težava pa so verjetno udarne jame, ki se zlasti "namnožijo" na jugu države. Pred seboj vidiš prazno, ravno cesto, pospešiš do 80 km/uro, nato pa naenkrat … bum-bum, in še z zadnjim kolesom … bum-bum. Devetindevetdesetim se izogneš, eni pač ne. Se spogledaš, ustaviš in narediš previden obhod okoli avta. "So pnevmatike v redu?" "Ja, upajmo, da za zdaj so. Tokrat smo jo dobro odnesli." In ta dialog, obogaten z nekaj sočnimi izrazi, se ponavlja vse dni. Za nas vedno s srečnim koncem, hvala bogu.

Tretja značilnost makedonskih cest pa je seveda njihov vozni park. Včasih te premikajoča starinarnica na štirih kolesih zabava, včasih podvomiš, ali je tako »čudo«, ki je vsako zase unikat, sploh varno prehiteti in kateri zdolgočaseni uradnik je vozilu sploh podaljšal prometno dovoljenje. A tudi to je Makedonija, tako drugačna od Zahodne Evrope, a prav zato posebna in očarljiva.

A. P.