V Parizu je Toyota predstavila park mobilnosti, v katerem so bile prikazane različne rešitve za mobilnost. Park je bil v samem središču Pariza, v bližini Eifflovega stolpa.

Pri Toyoti so nam pojasnili, da so kot svetovni partner Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) in Mednarodnega paralimpijskega komiteja (IPC) za mobilnost zavezani k zagotavljanju trajnostnih in vključujočih rešitev za mobilnost za športnike, uradnike, prostovoljce, akreditirane medije in gledalce med olimpijskimi in paralimpijskimi igrami Pariz 2024. Geslo in vizija Toyote je namreč mobilnosti za vse.

V parku je bilo predstavljenih več rešitev. Ogledali smo si Toyotina baterijska električna vozila, kot je Accessible People Mover (APM), ki je bilo namenjena prevozu športnikov in gledalcev znotraj in v bližini olimpijske vasi ter prizorišč tekmovanj, rešitve mikromobilnosti za zadnji kilometer poti, kot so C+Walk S, C+Walk T in Yosh-E. Gre za kompaktne naprave, ki so preproste za uporabo in lahko pomagajo ljudem z različnimi mobilnostnimi potrebami v urbanih okoljih, uporabljali pa so jih tudi na tokratnih olimpijskih igrah. Videli smo inovativne rešitve mobilnosti, ki so jih ustvarili partnerji in zagonska podjetja s Toyotino podporo, kot sta samouravnoteževalni osebni transporter Genny ali zavorni sistem za invalidske vozičke Eppur, prvi te vrste.

Vožnja z vodikovim kolesom, plovilom, avtobusom ...

V Avtomobilnosti pa smo se še posebej osredinili na vodikovo tehnologijo. Ta ima ogromen potencial. Imeli smo možnost spoznati kar 14 različnih načinov rabe vodika v različnih izdelkih. Nekaj je bilo tudi takih, ki so, objektivno gledano, povsem obrobnega pomena. Strinjamo se, da je odlično, če pico speče peč, v kateri gori vodik. In nabodalca s kozicami z vodikovega žara so tudi teknila. Da bi se ukvarjali samo s takšnimi napravicami, res ni smiselno vlagati milijonov v razvoj infrastrukture. Vse te majhne naprave namreč lahko nahranimo tudi drugače. Enako velja za električno kolo, ki energijo dobiva ne samo iz nog, ampak tudi z elektrolizo.

Vozili smo še eno električno kolo, to je imelo poleg sladoleda tudi dve, ne bateriji, ampak dve vodikovi kartuši. Naslednje vozilo s Toyotinim vodikovim pogonom je bilo šestnajst metrov dolgo in osem metrov široko plovilo. A tudi pri tem so Toyotine gorivne celice zgolj pomožna energija. Glavni vir pogona je namreč veter. Vstopili smo tudi v izredno tih električni avtobus, ki svojo elektriko pridobiva iz Toyotinih gorivnih celic. S tem avtobusom smo se odpeljali do eno uro oddaljenega dirkališča Dreux, tam smo preizkusili nekaj vozil, pri katerih pa bo v prihodnosti vodik najbolj optimalen energent.

Električni avtomobili so težki in električni hilux je svojo maso na dirkališču pokazal v vsakem zavoju dirkališča. Toda slabše vozne lastnosti so manj pomembna slabost električnega pogona, ključen dejavnik primerjave so namreč stroški. Visoka masa pomeni nižjo nosilnost in nižje zaslužke. Vendarle govorimo o gospodarskih vozilih. V poslu seveda velja, da čas je denar.

Krogla se je torej začela vrteti.

Vabljeni, da si ogledate videoreportažo iz oddaje Avtomobilnost in podrobno spoznate možnosti vodika v mobilnosti.