Pod drobnogledom: Mercedes C 200 CDI "Blue Efficiency", Saab 9-3 Sport Combi in Hyundai Sonata.

Najprej k Mercedesu. Navadni C 200 CDI je znan avtomobil, ker pa smo v naši oddaji vedno nekoliko avtangardni, smo poiskali takšnega, ki je z majhnim napisom sporočal še svojo tehnološko posebnost: "Blue Efficiency" je mešanica med tehnologijo in paketom opreme, ali bolje rečeno gre za "zeleni" tehnološki paket in lotimo se ga še preden se začnemo resno spraševati zakaj je modra, ob obvezni zeleni, najbolj priljubljena barva za označevanje okolju prijaznih vozil.

Nekaj podobnega smo sicer že videli pri Volkswagnu, vendar je Mercedesova zgodba kljub vsemu posebna. Razred C spada v prestižen segment avtomobilov in če je tam mogoče pokazati zeleni napredek, je to pomemben signal vsem ostalim. "Blue efficiency" ne pomeni čarobne paličice, ali čudežnega pogona, temveč optimizacijo in regulacijo vseh komponent avtomobila v smeri varovanja okolja. Naštejmo osnovne: močno je izboljšana aerodinamika sprednjega dela, zmanjšana je teža; manjša kolesa so obuta v pnevmatike z nizkim kotalnim uporom. Šeststopenjski menjalnik je nov, oziroma na novo preračunan, ves čas pa elektronika vozniku sporoča v kateri prestavi naj vozi, da bo poraba goriva kar najmanjša.

Do zdaj sta s tem tehnološkim paketom na voljo 180 commpresor in v našem primeru 200 CDI. In prav naša izkušnja je navdušujoča. Poraba goriva se je gibala celo okoli 5,5 litrov plinskega olja, preko 6 litrov pa jo je bilo nadvse težko prignati. Manjka recimo funkcija Stop-go, ki je pri nekaterih konkurentih že standardna, pa bi bili na samem robu danes dostopnih tehnologij. Ob zmanjšanem izpustu CO2, ki znaša za takšen avto nizkih 135g/km v okolje, pa se moramo predvsem zavedati, da vozilo, ne glede na vse te navdušujoče rezultate, niti v enem trenutku ne preneha biti Mercedes!

Saab ... je še vedno Saab
O Saabu v Sloveniji bi lahko napisali resen članek, vendar bi bilo mogoče zadnje desetletje odpraviti v nekaj stavkih. Po raznoraznih peripetijah se zdaj prodaja – recimo končno spet malo premika, da se premikajo Saabi, pa tako nihče ne dvomi - že od leta 1921. Tako smo se za povrnitev občutkov okoli nekaj vogalov popeljali z 9-3 Sport Combijem.

Kruta sedanjost je Saabom naročila, da morajo postati podobni ostalim avtomobilom, če želijo obstajati; skoraj filozofsko vprašanje pa je, ali so jim postali že preveč podobni?
Globalizacija je avtomobile poenotila in v Saabu je zaznati kar nekaj lastniške strukture prejšnjih let; še vedno in hvala bogu pa je v in okoli avtomobila ogromno skandinavskega vzdušja. Kakovost izdelave je še vedno nesporna, kvaliteta materialov tudi, paket opreme diskretno popoln, ključ je na tistem čudaškem mestu med sedežema … le motor, je bil vsaj v našem primeru namesto legendarnih prisilno polnjenih, en tak precej običajen 1,9 litrski turbo-diesel. Dober turbodiesel, da se razumemo, vendar zgolj turbodiesel.

Tudi karoserijska oblika, kombi torej, je kompromis, sklenjen nekje na poti do globalnega trga, vendar je avto lep in skladen. Avtomobil z bogatejšim paketom opreme Vector (tak je bil naš) stane 35 tisoč, najcenejši SAAB 9-3 sploh pri nas pa 24 tisoč – omenjam zato, ker novemu uvozniku, ki skrbi da na slovenskem Saabi vozijo naprej, najbrž ne bo prav lahko prepričevati tistih, ki zaidejo v salon, da je Saab še vedno Saab, pa čeprav je moral v zadnjih letih nekoliko popustiti…

Nazadnje še nekaj o sonati
Naš kratek sprehod po višjem srednjem razredu zaključimo z Hyundaiem. Torej; celo poznavalci pomislijo, kaj za vraga pa ima Hyundai s višjim srednjim razredom - tako zelo prezrt avto se vsaj nam zdi Sonata. Na to opozarjamo že nekaj časa in kot že kdaj, moramo tudi tokrat ponoviti dejstva; Hyundai, ki je z i30 recimo povsem zapiskal na evropsko estetsko dušo, je pri sonati še vedno Korejec. Takšen korekten, vendar ne navdihujoč avto je to, ki krivično (zaradi podobe), ne more v korak z evropsko konkurenco. Tej ne sledi niti pri vozni dinamiki; Evropa ponuja tudi v tem razredu in teh medosnih razdaljah avtomobile, ki jih je moč voziti kot kakšno športno vozilo.

Sonata ima dvolitrski turbo-diesel in petstopenjski menjalnik, kar je arhaizem v tem razredu. Vendar je Sonatina prednost nekje drugje. Ta avto, ki je s 4,8 metra prostoren, s popolno opremo in mehkim podvozjem udoben, s kakovostjo izdelave pa vzhodnjaško zanesljiv, ne stane niti 22 tisoč evrov.

In vrednost glede na ceno, ta avtomobilska kategorija, ki počasi izginja iz kalkulacij ob nakupih, pri Sonati spet zasije v polnem sijaju!