Če ne bi sama vozila "oldtimerja", potem verjetno ne bi opazila, kako veliko se jih vozi po naših cestah. Še bolj pa me preseneča navdušenje nad njimi, nemalokrat me namreč za vetrobranskim steklom mojega 34-letnika pričaka telefonska številka kandidata za naslednjega lastnika, da ne omenjam številnih hupanj in privzdignjenih palcev odobravanja med prehitevanjem po (avto)cesti. Ja, to je gotovo ena zadeva, ki jo mora voznik vzeti v zakup, če vozi "klasiko": od doma je treba vsaj 10 minut prej.

Osnovna delitev starodobnikov obsega štiri kategorije: starodobno avtentično vozilo, starodobno originalno vozilo, starodobno restavrirano vozilo in starodobno sestavljeno vozilo. Pri nas obstajata dve krovni organizaciji za starodobnike: Zveza slovenskih društev ljubiteljev starodobnih vozil in Slovenska veteranska avto-moto zveza (SVAMZ). Vodja pravne službe pri slednji, Nataša Jerina Grom, ki je po zaslugi očeta, enega najbolj priznanih strokovnjakov s tega področja, že od mladih let obdana s svetom starih vozil, sploh motociklov. Ne le, da je aktivna na domači sceni starodobnikov, svoj pečat pušča tudi na mednarodni sceni. Energična pravnica je članica več odborov in komisij, kjer je, kot pravi, žensk še vedno le za vzorec, a stvari se počasi le spreminjajo.

Vabljeni k branju intervjuja.

Koliko je pri nas starodobnikov, verjetno se to število povečuje? Sama sem namreč naletela na neke številke, da jih je bilo pred petimi leti 5000, pred okoli dvema letoma pa že 10.000.
Naša zveza ima v registru od prvega dneva ustanovitve pa do danes že čez 12.400 vozil. To je ogromno. Enkrat pred leti sem zasledila statistiko, da imamo v Sloveniji največ oldtimerjev na posameznika, na evropski ravni smo tako po številu oldtimerjev, proporcionalno gledano, močnejši od Nemčije in Italije, kjer imajo že dolgo tradicijo oldtimerjev.

Štiri kategorije starodobnikov poznamo. Katerih je pri nas največ?
Restavriranih vozil je ogromno, originalnih se nekaj da najti, avtentična pa je v Sloveniji zelo težko najti, imamo le nekaj takšnih vozil. Spomnim se, kako smo šli enkrat pred leti gledat v Velenje katrco. Lastnik jo je imel oblečeno še v folijo iz tovarne, sedež je bil v plastiki, volan je bil v plastiki. Ves čas od nakupa jo je imel v garaži in ni naredil z njo niti 5 km. To je avtentično vozilo, tisto, ki pride iz tovarne domov in se ne uporablja, ne zamenjajo ničesar. Se samo ohranja. In ta katrca božanska tam še vedno čaka, sedež je bil v plastiki, volan je bil v plastiki, ne moreš verjeti, ja, imaš tudi take navdušence.

Kako se je ta scena pričela pri nas razvijati in kakšna je v primerjavi z ostalimi?
V 90. letih, ko smo se preselili sem iz Trsta, je bil moj oče, ki je trenutno tudi generalni sekretar zveze, glavni pobudnik ideje, da bi premaknili zadeve na področju starih vozil naprej, v smislu, da niso vsa rabljena vozilo samo rabljena vozila, ampak imaš rabljena vozila in zgodovinska vozila, starodobnike … Nekoliko tudi po zgledu italijanske zveze ASI, ki je lani praznovala že 50 let delovanja, saj je prej sodeloval z njo. Z ustanovitvijo svoje zveze pa smo naredili tudi korak naprej, ker so bila dogovorjena prva sodelovanja tudi s posameznimi zavarovalnicami, da so tudi na podlagi naših certifikatov za starodobna vozila pridobivali določene ugodnosti.

V primerjavi z recimo Italijo, Nemčijo, Francijo ali Anglijo, kjer je to že več kot 100-letna tradicija, pa smo še zelo "mladi" na tem področju.

In potem so ljudje odprli svoje garaže in začeli odkrivati, da imajo doma prave dragulje?
Včasih je vse, kar je bilo staro, žal šlo na odpade. To je razvidno tudi, ko po družinskem muzeju kdaj spremljam skupine recimo malo starejših ljudi, in ko hodijo po njem, pravijo, "To smo imeli pa mi doma, to je imel pa naš ata. Kje je pa zdaj? Stran smo vrgli, to ni delalo, smo na odpad peljali. Ta mentaliteta se zdaj malo spreminja, zdaj vse več mlajših pristopa v ta svet starodobnikov.

Torej, obstajajo štiri različne kategorije starodobnih vozil, za vsa pa velja pravilo, da morajo biti starejša od 30 let. Leta 2013 se je zahtevana starost povišala s 25 na 30. Ali, upoštevaje, da tehnološki razvoj napreduje, in so zdaj 30 let stara nekatera vozila, ki jih nekako ne bi še vrgli v koš tipičnih starodobnikov, menite, da se bo starost še dvignila?
Zaenkrat kar za celo Evropo velja 30 let, res pa je, da je bilo prav zadnjič, ko sem bila v Bruslju na parlamentarni skupini za starodobna vozila, eno izmed vprašanj prav o tem vidiku: kako bomo pristopili naprej v primeru serijske proizvodnje vozil na splošno, ki se pojavlja zadnjih 20 let. Ena izmed idej je, da se bo višala starost, da torej premikamo starost na 40, 50 let, ni pa to dogovorjeno, ena, da določimo fiksno mejo, npr. na določeno leto. Vse kar je potem mlajše ne spada več v kategorijo starodobnik. To je zelo težko, ker eno je dogovor na mednarodni ravni, eno so pa posamezne države. Pri nas po zakonu velja 30 let in to je glavna omejitev. V Italiji je prav tako 30 let, a posamezne province imajo starostno mejo celo nižjo, kot starodobna vozila označujejo tista, ki so stara tudi samo 20 let. Tudi v Nemčiji poznajo pojem jungtimerja. Malo je na to noto pritiska tudi mednarodna organizacija FIVA, ki poskuša obvladovati pač te starodobnike v svetu, z dajanjem nekih temeljnih usmeritev, toda dejstvo je, da to ostaja nerešljiv problem, katero koli debato sprožimo, jih je vedno toliko za in toliko proti.

Če se vpraša mojega očeta, glede na to da imamo muzej, bo rekel, da so zanj "pravi" oldtimerji samo vozila do vojne, se pravi, govoriva v razponu do leta 1940 maksimalno, to je za njega oldtimer. Ta diskusija še zdaleč ni enostavna. Torej, zaenkrat so pravila takšna. Je pa škoda, da se določenih vozil, tudi nekoliko mlajših, ne vzame pod okrilje starodobnikov, se pravi nimajo možnosti, da bi vpisali status starodobnikov, da bi šli na isti postopek kot ti klasični.

Tu mislim tehnično zanimiva ali pa tudi redka vozila, ki se jih s tega vidika splača ohranjati, ali pa vozila, ki so jih vozila znamenite osebnosti. Kar nekaj takih vozil je, ki so vezana na neki zgodovinski dogodek ali neko zgodovinsko osebo, ki so torej po letih "premlada", in je za to res škoda, da jih mečemo v koš z ostalimi rabljenimi vozili. V Sloveniji je skupina ljudi, ki ima celo serijo oldtimerjev, ampak si potem najdejo neko vozilo, ki je pa mogoče nekoliko mlajše, toda ostaja izjemno zanimivo ravno zaradi zgodbe v ozadju. Pri starodobnikih je to ključni moment, zgodba, ki živi v povezavi z vozilom samim, ne gre le za starost.

Kako je pa s samim uvozom starodobnikov, dejansko je treba, tako kot na vsa preostala vozila, plačati tudi carino?
Odvisno od kod uvažaš: če imaš vozilo iz EU-ja, ki je staro več kot 30 let, poskrbiš, da imaš neko dokazilo o lastništvu, recimo kupoprodajno [pogodbo] ali račun, odvisno od koga kupuješ. Potem pripelješ vozilo v Slovenijo, tu prideš najprej, po navadi, standardni postopek je, da prideš po dokumente v eno od obeh zvez, mi izdamo poročilo o razvrstitvi starodobnika v eno od štirih kategorij in certifikat za vozilo - in z našimi papirji ter vsemi ostalimi dokumenti, vezanimi na vozila, greš na eno od pooblaščenih organizacij v Sloveniji, da opravijo postopek identifikacije vozila. Vmes moraš še na FURS, kjer ti izdajo odločbo o oprostitvi plačila Davka na motorna vozila, in šele potem dobiš pri pooblaščeni organizaciji kartonček, neke vrste rojstni list vozila, homologacija rečemo po domače, in s tem je vozilo dejansko vneseno v sistem vozil v Sloveniji, da lahko dobiš prometno in ga registriraš z vpisanim statusom starodobnika.

Če bi mogoče imeli neko stereotipno podobo nekoga z oldtimerjem, bi bil to kak starejši gospod. To drži?
Vendarle vidimo, da je tudi čedalje več mladih navdušenih nad starimi vozili. Povprečno v Sloveniji, pa tudi drugod, gre za starejše ljudi. Sama sodelujem v mednarodnih organizacijah, in ko se družimo na mednarodnih srečanjih, vidim, da je populacija tudi tam starejša. Splošno bi lahko rekli, da so leta mojega očeta, zato ker so verjetno tudi finančno bolj stabilni in si nekatere stvari lahko laže privoščijo kot mladi, ki imajo pri njihovih letih drugačne prioritete. A so tudi mladi, ki so toliko trmasti, da vedo, da so mogoče kaj imeli doma in stremijo k temu, da bodo to dobili. Pa tudi če startajo z malo slabšim vozilom, ga bodo obnovili, z nekim posebnim veseljem se lotijo zadeve, pa je lahko navaden golf, tomos moped. Ampak, ker je začel, bo nadaljeval. Pa veliko jih res reče "Tega je imel pa naš dedi, pa sva šla vsako nedeljo en krog".

Ta sentimentalnost je zelo pomemben dejavnik v aktivaciji tovrstne strasti.
Zelo, zato je pomembno, da tudi te mlajše ne kritiziramo, ampak jih pustimo, ko se lotevajo prvih obnov, nakupov, reševanj nenavadnih vozil. Veliko je pa tudi mladih, ki gredo v skrajnosti, ameriški trg se je zdaj mogoče malce sprostil, cene so v preteklih letih nekoliko padle, zdaj sicer zopet rastejo, a se da dobiti lepa starodobna vozila.

Dejansko jih uvažajo?
Ogromno, sploh mustangi so zelo popularni. V Sloveniji je zelo močna tudi scena pin-upa, ta scena je "in", to mladim da, da se vživijo v neko drugo obdobje, da se sprostijo. Punce se oblečejo v široka krila iz petdesetih, fantje so z usnjenimi jaknami in rockabilly frizurami, vrti se rock'n'roll, zapleše se pogosto. To je res čisto poseben svet.

Dejstvo pa je, kot ste že omenili, da ukvarjanje s starodobniki dejansko pomeni kar konkretna vlaganja, gre za drag špas, če se lahko tako izrazim.
Ja, ni poceni štos, ker, če začneš samo z dokumenti, da uporabljaš tudi transport vozila, potem so tu registracija, birokracije je toliko, da se ti zmeša. Prvi mesec, ko začneš urejati te dokumente, certifikate … Potem pa logično, da želiš tako "spedenati" avto, da gre na cesto in je varen. Dražji kot je avto, v slabšem stanju je bil po navadi, saj če nimaš sredstev, da bi kupil že "uštimanega" vozila, potem seveda kupiš slabše ohranjeno vozilo, kar pa pomeni več naložb.

Malo sem pobrskala, kakšna je scena starodobnikov pri nas in ugotovila, da to so zelo živahni forumi, kjer nato vsi iščejo neke dele. Predstavljam si, da je to danes s spletom nekaj čisto drugega kot pred 20 leti.
Ja, scena je živahna. Če gledam našo družino, glede na to, da se s tem oče ukvarja aktivno že vsaj štirideset let, jaz nekoliko manj: včasih je bilo tako, da si hodil po teh ogromnih sejmih, v tujino smo šli z avtobusom, pa tudi pri nas so imeli manjše sejme. V Italiji ali Nemčiji so bili ogromni sejmi, kjer se je lahko kupilo te rezervne dele. Se spomnim, kako smo vlačili domov polne vreče, škatle, avtobusi in kombiji so se kar lomili, toliko je bilo te robe.

Danes je s spletom vse laže, je pa tako, da so določene stvari še vedno tako specifične, da si s spletom ne moreš pomagati. Pri nas imamo tako na primer tudi vrhunsko knjižnico, oče že ves čas išče in zbira originalne kataloge in priročnike vseh znamk vozil, ki jih recimo danes ni več; tovarne so zaprte in zaradi tega zelo težko najdeš določene stvari, sploh tiste za začetne modele vozil. Določene stvari je potrebno tudi na novo reproducirati, ker jih ne moreš kupiti, in če ne bi bilo teh originalnih katalogov, tega ne moreš, ker ne veš, kako so bile sploh videti.

Imamo npr. Puha iz leta 1912, motorno kolo, ki smo ga sestavljali kar 14 let, saj gre za tako specifičen redek model, in sicer po eni redki dokumentaciji, nekaj rezervnih delov ne vem, kje je oče našel, naš restavrator, ki mu je pa pomagal, je pa 4 jezike moral znati, da je sploh znal to skupaj sestaviti in razbrati dokumentacijo; nemščino seveda v osnovi. Potem smo našli po letih neki prodajni katalog, kjer se je malo bolj videla konstrukcija motorja v osnovi, kako so določeni deli oblikovani, da smo določene manjše dele lahko reproducirali, pa še vedno ni končano …

Tu gre za obratno logiko od moderne mentalitete, kjer vse deluje le dve leti, od telefonov do pralnih strojev. Predstavljam si, da če nekdo zelo veliko časa vloži v to, tega noče prodati. V luči tega me zanima me, koliko je pa na tem trgu dejansko kupčij? Ali je to dejansko bolj neko gledanje in primerjanje?
Odvisno, kako pristopiš k zadevi. Eni res grejo v to, ker jih veže neka nostalgija ali ker imajo otroške sanje, in ko končno pride do službe in prvega denarja, si bo to privoščil. Imaš pa tudi druge, ki se s tem poklicno ukvarjajo in se s tem preživljajo, v tujini je tega bistveno več. Večkrat je lahko starodobnik tudi investicija, isto kot je slika znanega slikarja ali zelo redka znamka. Pride pa tudi do situacije, ko moraš vse prodati. V zadnjih letih je bilo tega pri naših članih razmeroma veliko, ko enostavno družine pridejo in povejo, da je eden ali oba dobil službo v tujini, se selijo s celo družino in zato prodajo starodobnik. Veliko je mladih, ki gredo v tujino. So pa recimo tudi dedki in babice, ki imajo svoj prvi avto v garaži, pa ga ne bo prodal, ker bo to dal vnučku in pika. Imaš torej skrajnosti, a večina ima neko nostalgijo. Obstajajo prodajni hiti, kot so ameriška vozila, trenutno so zanimivi tudi porscheji, ki dejansko pridobivajo vrednost.

Če smo že pri tem vidiku, je zanimivo, da se to ne zgodi z vsemi vozili? NI vsak stari avto hit, so kakšna pravila?
Bolj je vozilo specifično in bolj redko je bilo proizvedeno, višja je cena. Je pa odvisno od vozila, koliko je originalno, avtentično, koliko je bilo restavrirano. Ker je treba zelo paziti pri restavraciji, namreč če nimaš pravih pristopov, lahko narediš več škode kot koristi. Pazljiv moraš biti tudi glede vozil, ki se na trgu redko pojavijo, a so dejansko zelo dobri ponaredki. Čehi so recimo pri tem strokovnjaki, ne ločiš originala od kopije, pa če si disertacijo naredil iz mehanike, razen starih mačkov, ki imajo res posebna znanja in jih prepoznajo. Ameriška vozila imajo lahko zelo slabo restavracijo, ti namreč radi pretiravajo s kitom …

Pri starodobnikih igrajo pomembno vlogo na eni strani strokovnjaki, ki dejansko prepoznavajo stare dele, verjetno jih je malo, in na drugi dobri mehaniki za stara vozila. Verjetno je neki ozki krog ljudi, ki ima dejansko potrebno znanje.
To je v Sloveniji težava. Pri starem avtomobilu ne moreš ničesar priklopiti na elektroniko: ali slišiš ali ne slišiš. Poznam pa recimo dva, tri mlade fante, ki so se začeli ukvarjati ljubiteljsko najprej z mehaniko, s "šraufanjem" starih vozil, pa dva prihajata iz čisto drugih okolij, in se je izkazalo, da sta dobra. Njihova težava je, da imajo preveč dela.

Kako ste vi zašli v svet starih vozil?
Odraščala sem z oldtimerji, kar pomnim, sem bila obkrožena z njimi. Po diplomi iz prava sem šla pripravništvo delat na policijo, na oddelek za gospodarsko kriminaliteto, potem pa se je kar naenkrat pojavila potreba, ker se je delo tako povečalo, da so mi fantje iz upravnega odbora zveze, ki so iskali okrepitve, rekli: "Zakaj mi iščemo drugje, če imamo že tebe!?" Pa sem si rekla, poskusim. In potem enostavno obtičiš in začneš delati vse, s tem da jaz sem se malo bolj usmerila, ker mi je tudi osebno v večje zadoščenje in večji izziv, v mednarodno sceno in sem bolj aktivna v mednarodnih organizacijah, kot je npr. FIVA.

V poletnih mesecih je v Sloveniji zelo veliko prireditev s starodobniki. Kako je to pri nas urejeno, v smislu, da je to čisto na ravni samoorganizacije: se zmenijo v vasi in pridejo na šolsko igrišče s svojimi starodobniki?
Klubov je ogromno in ogromno klubov ima te prireditve; včasih je še funkcioniralo, danes ne več, in prireditve tonejo. Naša zveza stremi k organizaciji centralnih prireditev, kot bo recimo jutrišnja. Da poskusimo predstaviti neki drugi aspekt starodobnikov. V Sloveniji je več močnih klubov, ki imajo tradicionalne prireditve, kot npr. Volkswagen hrošč klub Slovenija, tradicionalno priredijo srečanje v Lescah z mednarodno udeležbo, gre za eno najbolj obiskanih srečanj. Močan je tudi Citroënov klub, ki pa deluje drugače, ima svoje sekcije. Letos je odlično izpeljal srečanje z več kot 130 udeleženci naš Fičo klub Slovenija.

Manjši klubi imajo pa piknik srečanja, ki pa niso tako uspešna, ker ni interesa in časa za udeležbo. Pogoji za izvedbo kvalitetne prireditve so pa enostavno prestrogi, že da pridobiš vsa dovoljenja, kar te demoralizira, primanjkuje finančnih pomoči; nimaš več energije, da bi se s tem ukvarjal. Mi težimo k temu, da bi bilo prireditev manj in bi bile te bolj kvalitetne, zato tudi kot zveza težimo k temu, da so 3-krat, mogoče 4-krat letno, da se pokažemo ljudem in s tem širimo idejo popularizacije premične dediščine.