Prva vozila na motorni pogon so po cestah »drvela« brez vsakih merilnih naprav. Zanje enostavno ni bilo prave potrebe in še manj zanimanja.

Toda kaj kmalu so uporabniki vozil, še bolj pa tisti, ki so bili izpostavljeni pogosto neljubim srečanjem z drvečimi in ropotajočimi pošastmi, ugotovili, da bi bilo le dobro vedeti, kako hitro se avtomobili premikajo. Prvi zaradi tega, da bi se lahko pohvalili z rekordnimi hitrostmi, drugi pa zato, da bi lahko z dokazi umirili divjake, ki so dirjali s hitrostmi, ob katerih se lahko danes le muzamo.

Merjenje hitrosti je bilo za uporabnike koristno tudi zato, da so lahko vsaj malo nadzorovali delovanje motorja in pazili na zgornje priporočene meje obremenjevanja krhkih in občutljivih vozil. Te meje so lahko ugotavljali le z doseženo hitrostjo.

Od samega začetka pa so bili zagovorniki uvajanja merilnikov hitrosti tudi državni uslužbenci, ki so zaskrbljeno opazovali čedalje hitrejša vozila, gost promet in zapisovali število prometnih nesreč. Edini primeren način za omejitev števila nesreč so videli v omejitvah hitrosti.

Patent šele v začetku 20. stoletja
Prvi, tudi za cestna vozila uporaben merilec hitrosti je šele leta 1902 izdelal inženir iz Strasbourga Otto Schulze. Njegov patent, ki ga je prijavil na uradu v Berlinu, nosi datum 7. oktober 1902. Schulze je za svoj merilnik hitrosti uporabil vrteč magnet, nad katerim je bil disk z merilno skalo in kazalcem, ki je skušal slediti magnetu. Ker je bil pritrjen na vzmet, se ni mogel popolnoma zavrteti, ampak je le s svojim naklon nakazal hitrost.

Novi merilnik pa je bil tako drag, da so si ga lahko privoščili le redki. Šele leta 1910 je naprava po zaslugah tovarne Ford Motor Co. postala del serijske opreme prvih avtomobilov. Prodor v avtomobilsko industrijo je nepričakovano prekinil izbruh prve svetovne vojne in kasneje gospodarska kriza. Merilnikov hitrosti niso veliko uporabljali in temu primerno je zaostajal tudi njihov razvoj.

Prve instrumentne plošče
Pomemben mejnik v razvoju merilnikov hitrosti in začetek uvajanja kompleksnejših instrumentnih sistemov so bila trideseta leta prejšnjega stoletja.

Takrat so v instrumentne dele vozil začeli ob merilnike za hitrost in prevoženo razdaljo vgrajevati tudi merilnike za vrtljaje motorja in za količino goriva, kontrolne lučke za luči, smerokaze.

S sistematičnim kopičenjem teh za voznika pomembnih kazalcev se začenja zgodovina večfunkcijskih instrumentnih plošč.

Mehanika se umika digitalni tehniki
Naslednji pomemben korak v razvoju merilnikov hitrosti predstavlja nadomeščanje mehanskih delov z elektromehanskimi.

Sredi petdesetih let preteklega stoletja so namreč začeli v avtobuse vgrajevati merilnike hitrosti, ki podatkov o hitrosti vrtenja koles niso več dobivali prek mehanskih sklopov, ampak s pomočjo električnega toka, ki je pomikal kazalec po hitrostni lestvici merilnika.

V osemdesetih letih preteklega stoletja je začela mehanske sklope merilnikov hitrosti dokončno izpodrivati elektronika.

Vrteča kolesca s številkami za prevožene kilometre so nadomestili digitalni zasloni, različni senzorji v vozilu pa so prevzeli nalogo nekdanjih vzvodov, dinamov in vrtečih magnetov, ki so na mehanski način merili hitrost vozil. Električne signale so sprejemali in obdelovali miniaturni elektronski možgani, ki so ustrezne podatke prikazovali na vedno bolj zmogljivih digitalnih zaslonih in poleg hitrosti prikazali vozniku še marsikatero drugo uporabno informacijo.

Doba informacijskih sistemov
Vozniki so tako začeli dobivati dober in z informacijami še bolj bogato podprt nadzor nad tem, kaj se dogaja z vozilom. Konstruktorji merilcev hitrosti oziroma instrumentnih sklopov pa so začeli še z večjim veseljem tekmovati, kako bi prikaz podatkov naredili čim bolj uporaben in hkrati bolj privlačen.

Zanimivo je, da kljub poskusom z bolj ali manj izvirnimi idejami, tudi v dobi digitalnih merilnikov pa naj gre za popolnoma digitalizirane ali kombinirane merilnike, še vedno prevladujejo krožni oziroma polkrožni prikazi hitrosti.

Kaj bo prinesla prihodnost?
Za razvoj merilnikov hitrosti v prihodnosti je brez dvoma zanesljivo le to, da se jim ne bo mogoče izogniti, ker so postali nujen del opreme vozil. Čeprav različni sistemi od voznika prevzemajo del funkcij, aktivni tempomati pa se vmešavajo tudi v uravnavanje hitrosti, bo voznik vedno rabil informacijo o hitrosti vozila.

Močno pa se bodo spremenili načini prikazovanja teh podatkov. Ker je voznik kljub uvajanju različnih elektronskih pomočnikov čedalje bolj zasičen z različnimi informacijami in svojo pozornost namenja tudi drugim, vedno bolj kompleksnim informacijskim, zabavnim, navigacijskim in še kakšnim sistemom, morajo načrtovalci novih merilnikov predvsem predvideti, kako strnjeno prikazati vse potrebne informacije.