V Avtomobilnosti smo se ob dnevu žena pogovarjali s sedmimi prostoferkami. Vsaka ima svojo zgodbo in svoje izkušnje. Prostofer je projekt, ki nudi brezplačen prevoz starejšim pri njihovih opravkih. Ponudniki brezplačnih voženj se prijavijo v sistem, na drugi strani pa uporabniki pokličejo, da bi te vožnje potrebovali. Brezplačen prevoz je namenjen predvsem tistim, ki nimajo možnosti za prevoz v družini, številni potrebujejo prevoz v dopoldanskih urah, ko njihovi svojci delajo, nekateri nimajo možnosti javnega prevoza. Projekt tudi krepi socialnost vključenost starejših, med prostoferji in uporabniki se pogosto stkejo tudi prijateljske vezi.

Irena Bogataj

Irena Bogataj pravi, da je prostoferka postala zato, ker zelo rada vozi avtomobil. "Kolegica, ki je ostala sama, brez moža, je spraševala, kako je biti prostoferka. Dejala mi je, da ne vozi rada. Potem pozabi, če ne voziš rada, to ni zate, sem ji odgovorila. Vožnja lahko poteka tudi po zelo ovinkastih cestah, v dežju, sodri, snegu. Na vse moraš biti pripravljen. Na drugem mestu, zakaj sem postal prostoferka, pa je to, da lahko nekaj naredim za sokrajane. Denarja nimam, da bi ga podarila, tako pa počnem nekaj dobrodelnega. Pa tudi rada govorim."

Majda Rojc

Majda Rojc pravi, da zelo rad dela z ljudmi. "Hvaležnost, ko ti vsak na koncu reče hvala. S posamezniki smo že dobri prijatelji. Za novo leto prejmem veliko voščil. Vsakič prideš domov z novo izkušnjo, obogaten. Nisem človek, ki bi obrekoval ali nakladal, rada pa naredim nekaj dobrega. Raje sodelujem v dobrodelnosti in počnem nekaj koristnega. Ena zgodba iz voženj pa je res zanimiva. V eni vas so kar tri gospe z istim imenom in priimkom. V enem tednu sem prejela dve naročili z istim imenom in priimkom. Nisem pa vedela, da sta to dve različni osebi. Na koncu se je vse dobro izšlo."

Vesna Marija Maher

Vesna Marija Maher pravi, da gre pri prostoferstvu tudi za enega od treningov srca. "Tako kot treniramo telo, moramo trenirati svojo srčnost. Če se nekam priseliš, najprej spoznaš ožji krog v vasi. Nehaš biti popolnoma anonimen in je lepo. Nekateri imajo težave reči ne, nato pa lahko pride do prenasičenosti. Če nas je pa veliko prostoferjev, pa ni težave, da pelješ enkrat ali dvakrat na mesec in se vsi razporedimo. Eni so prava inspiracija, izžarevajo vedrino. Vsi smo na neki način prostovoljci, saj tudi prostoferji od ljudi, ki jih prevažamo, velikokrat dobimo veliko."

Milena Stepan

Milena Stepan nam je prostosoferstvo ponazorila z izrazom, ki so ga uporabljali na kmetih, da potrebuješ vile in grablje, z grabljami grabiš k sebi, z vilami pa daješ. "Meni prostoferstvo več da, kot vzame. Tudi če se kdo posebej ne zahvali, tega ne vzamem za slabo. Vem, da sem naredila nekaj dobrega. To je hrana za dušo. Če si na poti nervozen, nisi za to delo, saj moraš biti miren v sebi. Nekateri ljudje imajo težke zgodbe, tudi izgubo otroka. Moraš biti pripravljen na to in biti osebi v oporo, ker so pogosto v krču. Tudi sama ima zdravstvene težave, bolezen, ki bo napredovala, Zato je vsak trenutek življenja dragocen in ga želim najbolje izkoristiti, tudi tako, da pomagam drugim. Prostoferstvo je neka sila, ki me vleče naprej, pri vseh mojih aktivnostih."

Valburga Jevšnik

Valburga Jevšnik je najstarejša prostoferka v Sloveniji. Pravi, da še vedno rada vozi in da ji to ne predstavlja težave. "Če me kdo potrebuje, grem. Delam z veseljem, z dušo. Ljubezen do vožnje je nujna in ne smeš biti mahnjen na denar. Všeč mi je, če koga peljem, koga, ki se ne znajde, je hvaležen, ker mu vse poveš, greš z njim v bolnišnico, ga počakaš. Rada pomagam. Vsak dan vozim zaradi kondicije, kondicijska vožnja je super, da lahko voziš dolga leta. Vozim pa tudi mlajše od sebe."

Jelka Huč

Jelka Huč pravi, da prevaža osebe, ki so vesele, da imajo žensko voznico. "Ženske rade klepetajo in potožijo. Od bolezni, do težav, osamljenosti. Starejši ljudje imajo družine, a so vseeno sami, se pogosto ne vidijo s svojci. Svojci, ki ne živijo blizu, ne morejo nekoga peljati k zdravniku. V tem vidim največ težav, ki jih imajo ljudje. Drugi pravijo, da dobro vozim. Vozim tudi po strmih vinogradniških področjih, kjer so si ljudje kupili vikende, potem pa so ostareli. Nimam slabih izkušenj z vinjenimi ali nerodnimi potniki. Nikoli. Vedno sem dobrodelna. Kjer koli se pojavim, takoj dobim delo. Tudi v gobarskem in upokojenskem društvu me uporabijo. Šest voženj v enem dnevu te lahko zelo utrudi, vseeno pa imam popoldne polno energije."

Timea Štravs

Timea Štravs je najmlajša prostoferka. "Babico sem veliko vozila okoli, do zdravnika, v trgovino, h kolegici na pijačo. Vedno sem ji rekla, če potrebuješ, pokliči in te odpeljem. Konec leta je umrla. Takrat sem na medmrežju videla, da iščejo prostoferje. To mi je bilo pisano na kožo. Zdaj nadaljujem svoje poslanstvo. Rada sem v družbi. Veliko mi pomeni medgeneracijsko sodelovanje, me napolni z energijo, sem dobre volje, ki jo širim naokoli. Lepi občutki so. Opažam, da so ljudje sami in osamljeni. Klepet ljudem pomeni veliko, vidiš jim na obrazu, da to potrebujejo. Vse se da, če se hoče. V enem mesecu so me poklicala petkrat in nisem imela časa. Sem se jim opravičila, ker nisem mogla nuditi pomoči in dejala, da naj me ne izbrišejo. Iz Zlate mreže so mi rekli, vozi, kolikor zmoreš, tudi če je to enkrat na leto. Samo, da si del prostoferstva. Ponosna sem, da sem najmlajša, rada bi spodbudila druge, mlade, da niso samo starejši občani prostoferji."

V Avtomobilnosti s širjenjem pozitivnih zgodb računamo, da bi se še več voznic in voznikov pridružilo več kot tisočglavi druščini prostoferjev. Tudi sam sem prostofer postal minulo jesen in lahko iz prakse povem, da je lepo, ko vidiš, da si s početjem, ki ga rad počneš, naredil tudi nekaj dobrega.