Pri delovanju dizelskih motorjev nastajajo tudi nezaželeni dušikovi oksidi in saje, ki potrebujejo drage postopke čiščenja izpušnih plinov, ti pa so pri bencinskih motorjih veliko preprostejši in cenejši. Kljub temu dizelski motorji še vedno ostajajo prisotni v osebnih avtomobilih, še naprej pa bodo nepogrešljivi v tovornem prometu.

Začetki konec devetnajstega stoletja

Obdobje dizelskih motorjev se je začelo konec devetnajstega stoletja, ko so izumitelji iskali gospodaren motor na notranje izgorevanje, ki bi nadomestil predvsem parne stroje, pa tudi dotedanje motorje na notranje izgorevanje. Rudolf Diesel, takrat še neznani mladi inženir, si je zamislil motor, v katerem bi zrak v motorju tako zgostili in segreli, da bi se v valj vbrizgano gorivo vžgalo samo od sebe. Motor zato ne bi potreboval vžigalne svečke, ki je bila potrebna pri bencinskem Ottovem motorju.

27. februarja 1892 je na cesarskem patentnem uradu v Berlinu prijavil patent za "novi racionalni toplotni motor", kot ga je poimenoval, a tedaj kaj več od osnovne zamisli sploh še ni imel v žepu, narisal pa ni niti ene natančne konstrukcijske skice. Šele dobro leto pozneje je izdelal prvi prototip, s katerim je svoje zamisli tudi uspešno uresničil v praksi.

Razvoj pri MAN-u

To je bil le Dieslov prvi korak na poti k novemu motorju. S patentom v torbi se je podal k proizvajalcem motorjev in priložnost dobil pri tovarni strojev v Augsburgu, danes se imenuje MAN, ki mu je v svojih prostorih dovolila razvijati novi motor. Razvoj je bil dolgotrajen, saj se je izkazalo, da so bile eksplozije goriva v valjih preveč silovite za materiale, ki so jih preskušali.

Na začetku leta 1897 je bil motor pripravljen in končno so ga prvič tudi zagnali. V prvem dizelskem motorju za gorivo niso uporabljali danes običajnega plinskega olja, ampak takrat bolj običajni svetilni petrolej. Novi motor je imel moč 22 konjev, deloval pa je z največ 172 vrtljaji na minuto.

Med lastnostmi novega motorja je bila veliko pomembnejša neka druga številka: izkoristek goriva. Ta je znašal 25 odstotkov, kar je pomenilo, da se je za pogon motorja izkoristila kar četrtina v gorivu shranjene energije. To danes sicer ne zveni prelomno, tedaj pa je bilo to veliko več od parnih lokomotiv z 10-odstotnim izkoristkom ali tedanjih Ottovih motorjev.

Motor bolj srečen od izumitelja

Rudolf Diesel ni imel sreče z izkoriščanjem svojega izuma, saj se je zmotil pri investicijah in se leta 1913 znašel v finančnih težavah. Boj za patente so prevzeli odvetniki, Diesel sam pa je imel hude psihološke težave. V noči z 29. na 30. september 1913 je med potovanjem iz Antwerpna v Anglijo izginil s krova ladje Dresden. Izkazalo se je, da je padel v morje in utonil, a teorije zarote, po katerih naj bi ga umorili agenti nemške obveščevalne službe, saj je cesar nejevoljno gledal na mednarodno uveljavitev motorja, niso nikoli zares potihnile.

Kljub negotovi usodi izumitelja pa se je Dieslov izum zelo hitro uveljavil. Že leta 1898 so licenco zanj prodali v ZDA in Švici, dve leti pozneje pa so v Londonu ustanovili Diesel Engine Company. Leta 1912 so motor prvič vgradili na čezoceansko ladjo in železniško lokomotivo. Med prvo svetovno vojno so dizelski motorji poganjali podmornice, leta 1923 pa so začeli voziti tudi dizelski tovornjaki.

V osebnem avtomobilu prvič leta 1936

Trinajst let pozneje, leta 1936, so na mednarodni razstavi avtomobilov in motociklov v Berlinu prvič predstavili dizelski osebni avtomobil mercedes-benz 260 D. V osebnih avtomobilih se dizelski pogon kljub dokazani gospodarnosti še dolgo ni zares uveljavil, saj so bili atmosferski dizelski motorji tistega časa v primerjavi z bencinskimi preveč počasni, predvsem pa grobi in hrupni.

Bolj so se uveljavljali na drugih področjih prometa, kot je ladjarstvo. Dizelske motorje so vgrajevali v vse večje ladje in prišli do tistega, ki še vedno velja za največji dizelski motor doslej: dvotaktni motor värtsilä-sulzer RTA96-C, ki je imel 14 valjev s skupno delovno prostornino 25.480 litrov, iz katere je izvlekel največjo moč 109 000 konjev. Največji navor skoraj 7,6 milijona njutonmetrov je razvil pri le 102 vrtljajih na minuto.

Preboj s turbom

Pot v osebne avtomobile je dizelskemu motorju omogočilo šele prisilno polnjenje vstopnega zraka s turbinskimi polnilniki. Turbodizelski motor, trilitrski petvaljnik, so leta 1978 prvič vgradili v mercedes-benz 300SD. Za dodatno učinkovitost je pozneje poskrbelo še vbrizgavanje goriva s skupnimi gorivnimi vodi, ki so ga v osnovi razvili pri Fiatu, gre pa za to, da se dizelsko gorivo pod tlakom skozi skupni vod dovaja do injektorjev, ki poskrbijo za razdelitev in vbrizg tega v izgorevalne komore.