Leta 1990 se je glasbena skupina najstnikov, ki so si nadeli ime Proteus, preimenovala v Društvo mrtvih pesnikov (DMP). Tako se je poslovila od preigravanja tujih skladb in vrata odprla avtorskim stvaritvam, kar pa se je izkazalo za največji izziv njihove kariere, v kateri niso želeli prepričati le poslušalcev v domačem Novem mestu, ampak po vsej Sloveniji.

"Če 30 let ostaneš na sceni, to pomeni, da imaš nekaj povedati in to se meni zdi največji dosežek Društva mrtvih pesnikov," je dejal Alan Vitezič, pevec in kitarist skupine, ki jo po njegovem mnenju sestavljajo prava zmes energije in vztrajnosti ter pravi ljudje, ki pa so po duši še vedno najstniki. Zasedbo ambasadorjev slovenske besede, ki naj bi ustvarjala glasbo, ki bolj izobražuje kot zabava, sicer že zadnjih 10 let sestavljajo tudi Peter Dekleva na kitari, Boštjan Artiček na klaviaturah, v vlogi basista in tudi pevca Tomaž Koncilija ter bobnar Marko Zajc.

Staroselci slovenske glasbene scene bi sicer že lani morali praznovati tretje desetletje delovanja, a jih je ustavila pandemija covida-19. Tako so 30. obletnico končno počastili 28. avgusta z akustičnim nastopom v Izštekanih z Juretom Longyko, projekt pa tokrat ni potekal v ljubljanskem studiu, ampak v Novem mestu. Na odru sta jih pospremila tudi pevka Nina Radkovič in godalni kvartet Corcoras, ki ga sestavljajo Jera Rot in Marijan Dović na violini, Matthias Wähner na violi in Ana Arh na violončelu.

"Naše skladbe smo želeli sleči do nagega in jih znova obleči na način, da do izraza pridejo besedila in sama glasba," je povedal Vitezič in poudaril, da so zaigrali tiste pesmi, ki so se jim zdele najboljše in nimajo roka trajanja, skladbe, ki bodo preživele 50 let. V športni dvorani Marof je tako odmevalo 17 pesmi Društva mrtvih pesnikov, ki so si na koncertu želeli večjega stika z občinstvom. "To, da ni bilo nobene ograje med skupino in poslušalci, se mi je zdelo najbolj magično. Ta izkušnja nam je dala zagon za najmanj naslednjih 30 let," je priznal pevec skupine, ki je praznovanje, med katerim so z izvedbo pesmi Mraz napovedali tudi nov album, ki bo izšel prihodnje leto, na njem pa bodo tudi zvoki diska, razglasil za popoln uspeh.

O začetnih izzivih skupine, bazenu novomeške glasbe, iskanju glasbene identitete, glasbenih idejah kot vodnjaku brez dna, krizi besed, ali so besedila poezija, kako so idejo Izštekanih zgrabili z obema rokama, izboru brezčasnih pesmi, naravnosti sodelovanja s koncertnimi gosti, ustvarjanju priredb, albumu Astronavt, sekiri na snemanju videospota v Kočevskem rogu, najljubšem citatu, kdo je v skupini glas razuma, naslovih pesmih novega albuma in formuli njegovega ustvarjanja pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru MMC-ja z Alanom Vitezičem.

V osnovni šoli ste bili znani kot Proteus, skupina, ki je svoj krst doživela konec 80. let prejšnjega stoletja, z imenom Društvo mrtvih pesnikov pa ste leta 1990 naznanili avtorska dela, ne le preigravanje priredb. Rekli ste, da je biti 30 let v skupini privilegij, tako kot skupina se razvijajo tudi člani. Oklicali ste se za staroselce – preživeli ste menjave članov, obdobje diskotek, preizkuse različnih žanrov, od leta 2010 ostajate v isti zasedbi. Kakšni spomini vas vežejo na začetek?
Začetki so bili zelo prijetni. Dobili smo se kot 14-letniki, najmlajši je imel 13, najstarejši pa 15 let, in začeli, kot začne vsak bend – s preigravanjem tujih rockovskih skladb. Imeli smo veliko nastopov, za nami je bila srednješolska generacija. Bilo je izjemno lepo obdobje. Že takrat smo tako imeli kar veliko koncertnih izkušenj. Ko smo začeli ustvarjati svoje skladbe, se nam ime Proteus ni zdelo izvirno in smo želeli spremembo. Ravno takrat je na platna prišel film Društvo mrtvih pesnikov in navdušeni smo bili nad idejo, da se dijaki uprejo sistemu, vendar ne z nasiljem, ampak s poezijo. To smo bili mi.

Leta 1990 smo se preimenovali in takrat se je začela avtorska kariera skupine. Sprva je bilo kar težko – v Novem mestu so skupine preigravale rock, mi pa smo se podali na samosvojo, bolj poetično pot.

Preteklo je kar nekaj časa, preden nas je novomeško občinstvo spet vzelo za svoje. Izstrelila pa nas je Pop delavnica leta 1993. To je bil poprockfestival, kjer so sodelovali vsi, ki so nekaj pomenili v slovenski poprockglasbi. Kot debitanti smo bili navdušeni, da smo sprejeti med velika glasbena imena festivala. Na koncu smo celo zmagali in bili tudi zadnji zmagovalci festivala, saj so ga potem na žalost ukinili. Ampak to je bila potrditev, da smo na pravi poti, ker smo skupina, ki ves čas tiči v istem brlogu – želimo naprej, z vsako ploščo želimo biti drugačni.

Kako je bilo biti prvi, ki si je upal "zapeljati čez karteljevski klanec"?
Kot sem že omenil, je bilo v Novem mestu najpomembneje, da te spoštujejo in cenijo v domačem okolju. Za dolenjsko glasbeno skupino je bilo skoraj nepredstavljivo, da bi uspeli v Sloveniji. V Novem mestu smo najbolj cenili skupino Rudolfovo, ki so bili nekakšni predhodniki vsega, kar je kasneje prihrumelo iz Dolenjske. Tudi mi smo se zgledovali po njih. Ironično je, da Rudolfovo nikoli niso izdali LP-plošče, in to je kazalnik, kako težko je bilo uspeti, čeprav vsi poznamo legendarno Grem domov v Novo mesto. V dokumentarnem filmu Novo mesto glasbe so DMP omenili ko prve, ki smo prečkali karteljevski klanec in uspeli v Sloveniji. Skoraj istočasno so se prebijali tudi Dan D, kot jih poznamo danes. Sledila je poplava dobre novomeške glasbe, ki vsako leto izstreli novega izvajalca. To, kar se dogaja v deželi Cvička, je neverjetno, kot glasbenik iz tega okolja, sem ponosen na vsako novo glasbeno ime na sceni.

Kako ste razvijali svoj okus in končno našli svoj glasbeni podpis?
Borut Tiran je bil tisti, ki je zagnal bend in prvi začel pisati skladbe. Sam sem se Proteusu pridružil po šestih mesecih in tudi sam začel pisati svoje pesmi. Čeprav si tega nisva želela, je med nama nastalo nekakšno rivalstvo – kar je normalno, saj sva imela različen glasbeni slog. Prvo kaseto, ki smo jo izdali, smo poimenovali Iskanje, kar govori o tem, da nismo dobro vedeli, kakšen je naš glasbeni izraz. Zatem smo šli skozi različna obdobja, najuspešnejši album je bil Neki rabm, da te ne pozabm z uspešnico Rabm. Nekateri nam še danes zamerijo, da smo šli v bolj popularne glasbene vode. In tudi v skupini smo bili glede tega razdvojeni, po premisleku smo se odločili, da želimo višje – tako glasbeno kot tudi z besedili. Zavestno smo se odločili, da postanemo ambasadorji slovenske besede in vzdignemo svojo raven avtorstva, ki je zdaj bližje čustvom kot zabavi. Kot skupina smo se v zadnjih 15 letih razvili v glasbeno skupino, ki nosi sporočilo in prepriča v živo. Člani smo na isti frekvenci.

Kaj se vam je zdelo največji izziv v karieri?

Največji izziv je bil prehod s preigravanja tujih pesmi na lastne, avtorske skladbe. Ko preigravaš uspešnice, je odziv občinstva dober, saj te pesmi poznajo in jih pojejo, ko pa začneš z avtorsko glasbo, je težko spraviti skladbe med ljudi. Zavestno smo se odločili, da gremo po tej težji poti in smo prenehali igrati tuje uspešnice. Zadnjih 30 let obstoja na sceni potrjuje, da smo kot skupina našli pravo formulo, tako v smislu ustvarjalnosti kot tudi odnosov med člani. Še danes smo po duši najstniki, v telesu skoraj 50-letnikov, skupina pa je ravno nekje vmes.

Dejali ste, da je ključ obstanka skupine potrpljenje, sprejemanje, poslušanje in vztrajnost, osebni odnos se odraža tudi v glasbi. Trenutna zasedba naj bi bila po vašem najboljša do zdaj. Kako je imeti drugo družino?
Razlog, zakaj smo kot skupina že 30 let skupaj, je, da se medsebojno spoštujemo kljub nasprotujočim si mnenjem in vsakemu članu pustimo dihati. Skupina je pred posameznikom. V mladosti veliko skupin razpade zaradi ega, ki ga ima vsak glasbenik, sicer to sploh ne bi bil. V našem bendu ima vsak član svojo vlogo, ne samo kot glasbenik – nekdo je boljši organizator, drugi ustvarjalec, nekdo skrbi za promocijo, spet drugi za odnose z ljudmi. Vsak ima funkcijo, se čuti potrebnega in to je tisto, kar zasedbo drži skupaj.

Rekli ste, da nikoli ne tičite v istem brlogu. Kako je po toliko letih še vedno ustvarjati glasbo, poiskati nekaj novega?
Daleč od sebe ne moreš. Kot večinski avtor glasbe in besedil lahko povem, da imam trenutno veliko težavo – vse besede, ki so mi dišale, da bi jih uporabil v besedilih, sem že porabil, ne žim pa se ponavljati. Sem v fazi, ko moram doživeti nekaj novega, da dobim navdih. V preteklosti smo dajali prednost glasbi in manj besedilom.

Danes je drugače. Ne napišem niti ene besede, dokler nimam jasne ideje, kaj bi rad povedal. Tako včasih pesmi stojijo v predalu več let, preden dobijo tekstovno ogrodje. Ko pa se mi utrne ideja za tekst, lahko besedilo napišem v petih minutah. Vsi slovenski hiti, ki jih več desetletij poslušamo na radiju, imajo odlična, izvirna besedila. Glasbenih idej pa v skupini ne zmanjka. To je vodnjak brez dna, nikdar ne usahne.

Ste ambasadorji slovenske besede, besedila so za vas prvotnega pomena, omenili ste, da vam je že zmanjkalo besed za uporabo. Med koncertom Izštekani so gledalci poleg komentarjev in vprašanj lahko zapisali tudi predloge besed. Se je našlo kaj uporabnega?
Ne spomnim se, res pa je, da kot avtor reagiram na določene besede – ko slišim določeno besedo, ki mi zazveni, nastanejo pesmi. Če razkrijem skrivnost – vedno želim uporabiti besede, ki jih drugi v skladbah še niso uporabili. Pesem tako postane unikatna, prepoznavamo jo ravno po teh besedah. Ena izmed takih je bila beseda rab’m, ki je bila v besedilu kot sleng uporabljena prvič, kasneje pa je v sledilo kar nekaj skladb slovenskih izvajalcev, ki so jo uporabljali. Ko pišem, rad preberem knjigo, tudi poezijo, ves čas iščem nove besede, ki zvenijo.

Imate najljubšo besedo?

Nimam najljubše besede, vendar mi pravijo, da velikokrat uporabim besedo oblak, verjetno zato, ker se lepo rima in zapoje. Ob pisanju uporabljam tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika in iščem možnosti za različne rime. Vsakič znova ugotovim, da je besed, ki zvenijo, v slovenščini zelo malo. Slovenščina je lahko spevna, pomembno je, da najdeš zgodbo – kaj oziroma kako želiš nekaj povedati. Pesem Bojna črta je lep primer – tipična ljubezenska zgodba z vzponi in padci, ubesedena, kot da bi se zgodila na fronti. Uporabil sem izrazoslovje vojaškega spopada in z drugačno formo jezika orisal ljubezenski odnos. Nastalo je dobro besedilo, kljub zelo klišejski temi.

Glasba je za vas neskončna, absolutna, univerzalna in brezmejna, glasba ljudi spreminja na bolje. Kakšno izkušnjo želite zagotoviti svojim poslušalcem?

Nihče si ne želi, da bi z glasbo pametovali. Sam ne maram besedil, ki ti govorijo, kaj moraš v življenju početi, je pa dober občutek, če te glasba ali besedilo navdihne ali sprosti. Glasba ne sme usmerjati, mora pustiti svobodo, da poslušalec najde v njej svojo zgodbo. Glasba je velik vir energije.

Člani smo konzumenti koncertov – kot skupina hodimo na mnoge slovenske koncerte, včasih tudi v tujino. Nikogar ne želimo kopirati, želimo pa videti dobre prakse, tako v smislu nastopa kot tudi ustvarjalnosti. Želimo, da čim več Slovencev ostane privrženih živi glasbi. Ob današnji instantni konzumaciji medijev je koncertna izkušnja pravo nasprotje tega, čista, osebna, nepozabna. Če jo preneseš na telefon, izgubiš velik del tega občutka, ki ga doživiš pod odrom. Koronavirus je prav glasbenikom povzročil največ škode, čeprav smo ljudje lačni stikov in dogodkov.

Ideja upora sistemu s poezijo iz istoimenskega filma je za vas središčna. Vaša besedila pojmujete kot poezijo?
Nikakor ne gre za poezijo, ampak za besedila, ki so namenjena petju ob glasbeni spremljavi. V pop-rock glasbi so nekatere zakonitosti, ki jih moraš upoštevati, pri poeziji takih pravil ni. Sam sem daleč od poeta, čeprav se imenujemo Društvo mrtvih pesnikov.

Za seboj imate že več 30 let kariere, med katero ste raziskovali različne žanre, sodelovali z orkestri in zbori, tudi akustična preobleka pesmi vam ni bila tuja, nikoli pa še niste bili na Izštekanih. Rekli ste, da vas je Jure Longyka s tem presenetil. Kako, da ste se za ta podvig odločili ravno zdaj?
Niti sam ne vem, zakaj zdaj. Lahko pa rečem, da smo kot zasedba idejo o Izštekanih prijeli z obema rokama. Naše skladbe smo želeli sleči do nagega in jih znova obleči na način, da do izraza pridejo pesmi, forma Izštekanih pa ravno to omogoča. Ker smo naklonjeni bolj zahtevni glasbi, tudi klasiki, se nam je zdelo zelo primerno, da bi večji del koncertnega repertoarja izvedli z godalnim kvartetom. To kombinacijo smo že preizkusili pri nekaterih naših posnetkih, kot je Ti in jaz iz leta 1995 in se navdušili nad tem zvokom. Izštekana 30-letnica je bila nadaljevanje tega eksperimenta.

So besedila, ki so prišla v ospredje, torej dobila novo interpretacijo?

Zagotovo. Velikokrat pozorno ne poslušamo besedil, pri takšnih izvedbah pa jih slišimo in začnemo odkrivati nove dimenzije pesmi. Tuje uspešnice poslušamo zelo površno in smo bolj pozorni na glasbo, kot na tekste, ki so nemalokrat precej naivni. Slovenskega poslušalca pa se najbolj dotakneš prav z besedo. Navdušen sem nad mladimi zasedbami kot so MRFY, Joker Out in Koala Voice, ki so se na sceno prebili prav s skladbami v slovenščini, češrav so morda začeli s petjem v angleščini. Kot slovenski bend je potrebno izkoristiti prednost domačega terena.

Nekatere pesmi ste se morali ponovno naučiti. Je bilo “slačenje” pesmi za vas velik zalogaj? Ste morali na kaj posebno paziti?

Seveda je bilo zahtevno, vendar smo se zavestno odločili, da osnove skladb bistveno ne spreminjamo, saj bi nas lahko predaleč zaneslo. Pesmi so poskušali minimalistično zapakirati, da zgodbe pridejo do poslušalcev. To se nam je zdela najbolj bistvena naloga programa Izštekanih. Odločili smo se, da ne bomo sledili občutku uspešnic, ampak bomo zaigrali najlepše skladbe, ki nimajo roka trajanja – skladbe, ki nas bodo preživele. Nekatere smo se morali naučiti na novo, saj v 20 ali 30 letih pozabiš besedila in akorde. Žal mi je za nekatere skladbe, ki ostanejo le na plošči in ne doživijo žive izvedbe. Če bi na 30. obletnici vse odigrali, bi koncert trajal 10 ur.

Tomaž naj bi zahteval, da je repertoar dostojen, kot ste rekli, ste želeli predstaviti le “najboljše pesmi, ki nimajo roka trajanja”. Kako ste izbrali sosledje 17 pesmi?
Prva odločitev je bila, da odigramo skladbe, ki ti dajo več, druga odločitev je bila, da jih strukturiramo v več sklopov. Prvi sklop je bil povsem bendovski, v drugem sklopu so nam je pridružili godalni kvartet Corcoras. V tretjem sklopu smo izvedli nekaj posebnih izvedb , med drugim sva v duetu zapela Bojno črto z Nino Radkovič, tudi godalci so se predstavili v solo točkah. Četrti sklop pa je nekakšen glasbeni višek koncerta s skladbami, ki jih poslušalci poznajo in energijo skupine, ki je dala vse od sebe.

Ustvarjanje brezčasnih pesmi je sicer vaš cilj. Katere pesmi, pesmi Društva mrtvih pesnikov in tuje pesmi, so sicer po vašem mnenju tiste “najboljše”?

Če se osredotočim na Društvo mrtvih pesnikov menim, da najbolj prepriča Komu zvoni. Ideja besedila, ki je spisano iz 29 naslovov knjižnih del, je že sama po sebi zanimiva, pa tudi glasbeno je odlična. Morda še omenim Nebo nad Berlinom, ki vzbudi močna čustva. Ta pesem je bila napisana v letalu, na poti iz Ljubljane v Berlin. Na MP3-predvajalnik sem si naložil posnetek že prej zamišljene melodije. Ko smo prišli nad oblake in nas je obsijalo sonce, me je objel poseben občutek in sem na zadnjostran revije zapisal zgodbo dveh, ki prideta v tuj kraj, se zaljubita, vendar se morata kmalu oba vrniti domov in nikoli več se ne bosta videla. Ta skladba se dotakne mnogih duš.

Pri tujih pesmih je bila odločitev precej težja. Nekoč sem imel spisek desetih najboljših pesmi, na njem so bile na primer pesem Bohemian Rhapsody skupine Queen, Down Under skupine Men at Work in Africa od Totoja. Ker je danes spekter glasbe, ki jo rad poslušam, precej večji, bi se zelo težko odločil, kaj je tisto, kar me najbolj prepriča. Navdušila sta me Daft Punk z albumom Random Access Memories.

Kaj naredi pesem brezčasno?

Tu bi ločil svetovne uspešnice in slovenske. Mislim, da je pri slovenskih uspešnicah pomembno besedilo. Če je besedilo izvirno in ustvari čustva, bo skoraj gotovo uspešnica. Če je dobra le glasba, besedilo pa povprečno, bo pesem verjetno neopažena. Za Čisto jebo bi rekel, da je uspešnica, četudi je nikoli ne bi slišal. Tuje skladbe poslušamo drugače, ponavadi so bolj v ospredju ritmi, melodije. Pri teh je bolj pomembno, kako nekatere besede zvenijo, kot, kaj pomenijo.

Rekli ste, da ste se za Izštekane torej razgalili do golega, akustika naj bi veljala za ranljivejšo. Vam je to predstavljalo velik izziv? Ste se počutili bolj ranljivega?
Ne, nisem se počutil bolj ranljivega. Za Društvo mrtvih pesnikov je bila to enostavna naloga, mogoče je težja za rokenrol skupino. Vse skladbe, ki jih izvajamo so napisane na akustično kitaro ali na klavir, kar pomeni, da vse pesmi že funkcionirajo v povsem enostavni varianti inštrumenta in vokala. Mislim, da niti ene skladbe nismo ustvarili na drugačen način.

Dejali ste, da ste se med pripravami naučili drugače igrati in peti, pa tudi razmišljati. Kako se razmišljanje v akustiki razlikuje od siceršnjega?
Ko začneš igrati v skupini, želiš, da se tvoj inštrument sliši. Po nekaj letih ugotoviš, da tvoj inštrument sploh ni pomemben, da je pomembna celota, včasih je celo bolje, če tvojega inštrumenta sploh ni. Z leti se naučiš poslušati.

Na vajah za Izštekane smo z godalnim kvartetom izvajali naš najnovejši singel Filozof, za katerega je Marijan Dović, violinist, napisal priredbo. S Petrom Deklevo načeloma igrava že od začetka skladbe, vendar ko je godalni kvartet začel igrati, sva se spogledala in oba opustila svoj inštrument do konca prvega refrena. Več stvari ne pomeni nujno bolje, pri akustičnih izvedbah je včasih en inštrument dovolj.

Letošnji Izštekani so se iz ljubljanskega studia prvič preselili v Novo mesto, kjer je koncert potekal v športni dvorani Marof. Tam ste leta 1991 kot Društvo mrtvih pesnikov imeli prvi veliki koncert. Kako se je bilo vrniti tja, kjer se je v bistvu vse začelo? Kako vas je izkušnja obogatila?
Prvotno smo želeli nastopiti na Glavnem trgu, saj smo koncert želeli podariti Novemu mestu in pokazati prenovljeno mestno jedro. Zaradi nestabilnega vremena smo morali na rezervno lokacijo, Športno dvorano Marof. Tam so v 80. letih prejšnjega stoletja gostovale največje zvezde jugoslovanskega roka. Tudi sami smo imeli veliko željo nastopiti tam, tako smo leta 1991 izvedli svoj prvi veliki koncert, ki je bil velik logistični zalogaj. Koncertne luči je bilo potrebno pripeljati iz Zagreba. V tej dvorani smo kasneje igrali še večkrat, letos pa smo se vrnili z Izštekanimi in preuredili dvorano za intimno koncertno izkušnjo. Poslušalci so bili šesti član skupine in nam dali zagon za naslednjih 30 let.

Že za eno izmed prejšnjih obletnic vas je na koncertu spremljal novomeški godalni orkester Marjana Kozine, letos sta se vam pridružila godalni kvartet Corcoras in Nina Radkovič. Kako je prišlo do povezave, sodelovanja?
Novo mesto je majhno mesto, v katerem smo glasbeniki skupaj odraščali. Že v glasbeni šoli smo bili prijatelji z Marijanom Dovićem, ki je idejni vodja zasedbe Corcoras. Da se povežemo, je bilo čisto naravno, predvsem, ker smo koncert postavili v Novo mesto. Nino Radkovič smo speljali Guštiju (smeh). Bila je logična izbira dolenjske glasbene scene, zanimivo pa je, da se v času ustanovitve naše skupine sploh še ni rodila. Vsega se je naučila v dveh vajah in nas dobesedno sezula. Ob njenem petju sem se včasih spozabil, in namesto sebe poslušal njo.

Menite, da je glasbeni nastopi duša in telo vsakega glasbenega ustvarjalca, če si avtor pesmi, pa te vseskozi žgečka v trebuhu, ali bodo skladbe izpadle tako, kot si si zamislil. Dejali ste, da morajo biti priredbe v službi pesmi, ne pa močnejše od nje. So akustične pesmi bile takšne, kot ste si jih zamislili?

Rekel bi, da so. Na koncertu smo premierno izvedli tudi novo skladbo Mraz, ki bo izšla na novem albumu in je tudi v aksutični izvedbi zvenela podobno kot original. Glasbeniki bi vsak dan ustvarili drugačno priredbo pesmi. Poslušalci pa si ponavadi želijo izvedbe, ki je posneta. Zato so originali bolj priljubljeni, priredbe pa nikoli niso tako dobro sprejete.

Je praznovanje torej potekalo po pričakovanjih?
Praznovanje je po dveh letih prestavljanja doživelo svoj vrhunec. Trije meseci priprav in zadnji teden, ki je bil zelo intenziven – na dan koncerta smo bili od 11h do 19h na tonski vaji, čeprav bi bilo bolje, da bi vse postavili že dan prej. Vendar, ko vidiš in slišiš odzive občinstva, veš, da si naredil nekaj kar bo ostalo in to je naša nagrada. Glasbenik materialnega ne rabi, le toliko, da preživi, potrebuje pa duhovno hrano – pozitivni odziv od svojega občinstva.

Nekaj pesmi je bilo tudi z albuma Astronavt, ki ste ga izdali leta 2018. Se vam zdi, da je v zadnjem letu in pol album še bolj relevanten?
Na zadnjem albumu se precej pozna v kakšnem obdobju živimo – ne samo globalno, ampak tudi osebno. Ob pripravi albuma smo izgubili dve pomembni osebi. Katarino Avbar, sopotnico kitarista Petra Dekleve, ki je izgubila bitko z rakom in tonskega mojstra Bobana. Obe izgubi sta se nas močno dotaknili in album Astronavt je odsev tega razmišljanja o minljivosti, ali smo sami na svetu, ali je še nekje kakšno življenje. Album je sicer glasbeno zelo dinamičen, v besedilih pa precej težek. S tem pa je dobil tudi tehtnejšo noto in je naš prvi konceptualni album.

Dejali ste, da je ta album sicer najčistejša slika tistega, kar Društvo mrtvih pesnikov dejansko je. Ste na ta album še vedno najbolj ponosni izmed vseh osmih, ki ste jih izdali v treh desetletjih ustvarjanja?
Težko je primerjati albume. To je podobno, kot če te nekdo vpraša, kateri otrok ti je najljubši. Album Vojna in mir smo ustvarjali štiri leta in pol z Žaretom Pakom in je morda še boljši, saj smo zavestno šli v bolj zahtevne, resnejše vode.

Pred kratkim ste s tega albuma izdali tudi nov videospot, za pesem Filozof, pri katerem ste sodelovali s fotografom Borutom Peterlinom, snemali ste v Kočevskem rogu. Kakšna je bila izkušnja?

Menim, da je Borut Peterlin največji kreativec, ki ga poznam. Vsako snemanje, fotografiranje, ki smo ga imeli z njim, je bilo nepozabna izkušnja. Tokrat nas je odpeljal v njegovo domače okolje, Kočevski rog. Tam tudi živi in fotografira, snema svoje vloge (video bloge), ki jih gledajo po vsem svetu. Po zelo dolgem koncertu na festivalu Castle – Kolpa music festival nas je gnal na goro in nas strašil z zgodbami o medvedih in risih. Za vsak slučaj je imel pri sebi sekiro. Srečno smo prišli do vrha in stopili na Mali Rog. V videospotu nas je prikazal take, kot smo.

V pesmi, ki je čustvena izpoved o nujnosti osmišljanja ljubezenskega odnosa v zrelejših letih, da ta obstane, je veliko citatov. Kateri je tisti, ki je vas najbolj zaznamoval, ki ste si ga najbolj zapomnili?
Citat je zagotovo iz filma Društva mrtvih pesnikov – Carpe Diem, uživaj dan in tega se držimo. Potrebno je doživeti trenutek kot je na primer obisk koncerta – ko lahko poslušaš glasbo, poješ in se družiš s prijatelji. Skladbo Filozof je napisal in odpel Tomaž Koncilija, naš basist, ki je sicer rad v ozadju, ampak se počasi in pogumno premika v ospredje. Je najbolj verodostojen član skupine, glas razuma. Če se ne moremo dogovoriti, odločitev zaupamo Tomažu.

Pesnik po vaše potrebuje bolečino, presenečenja, negotovost in spremembe. Dejali ste, da ne pišete večinoma več iz občutka, ampak zgolj, če imate kaj povedati. Na Izštekanih ste v znaku zamaknjenega praznovanja 30-letnice napovedali tudi nov album, za pokušino ste premierno zaigrali tudi pesem Mraz. Kaj boste na albumu povedali? Bo tudi ta konceptualen, kot je bil Astronavt? Kako ste ga snemali?

Naslednji album bo verjetno nadaljevanje Astronavta, smo pa izjemno zadovoljni s tem, kar trenutno ustvarjamo. Tematiko novega albuma lahko ponazorim z naslovi nekaterih pesmi: Potnika v času, 27. stoletje, Apokalipsa in X sonca. Kljub temu, da po naslovih zveni pesimistično, bo glasba pravo nasprotje, odkrili smo disko.

Deveti album bo nekakšno nadaljevanje Astronavta, smo pa zelo zadovoljni s posnetim materialom. Že na Astronavtu smo preizkusili način, da v studiju začnemo iz ničle. Odpremo pesem, ob akustičnih kitarah naredimo na suho aranžma, da ujamemo bistvo pesmi. Potem primemo inštrumente in v enem dnevu skupaj posnamemo skladbo, ki jo potem nadgrajujemo. Do zdaj se je tak način izkazal za zelo uspešen, saj ujamemo najbolj izvirne občutke, ko se prvič spogledamo s skladbo.

Dejali ste, da je Jure Longyka “kriv”, da boste izdajo novega albuma zamaknili, torej obstaja možnost, da boste posnet akustični material izdali tudi na plošči?
Imamo idejo, da izvedbo, ki smo jo pripravili za Izštekane objavimo v živi različici s koncerta ali pa v posebni različici, ki jo bomo posneli v studiu. Poslušalci lahko izdelek pričakujejo na digitalnih, pa tudi prodajnih policah, v obliki LP-ja, do konca letošnjega leta. Koncert je posnela tudi Televizija Slovenija, ki ga bo predvajala jeseni. Nato bo čas za dokončanje novega izdelka. V letu 2022 se lahko veselimo novega izdelka, upam pa, da do takrat preženemo ta virus in glasbeniki spet napolnimo koncertne dvorane.