Aleksander Mežek ni obstal sam ali v družbi dveh obiskovalcev sredi hrama kulture, kamor ga je pripeljal posebni koncert po olimpijskih igrah. Hkrati pa mu ni uspelo ponoviti zgodbe svojega velikega prijatelja Richardsa, ki je na koncu igral pred razprodano Halo Tivoli. A Mežku je uspelo ob (pogojno rečeno) polnem parterju ustvariti nekaj sredi Gallusove dvorane, kar še velikim ne: intimno ozračje, ki ga je na trenutke motila veličina prostora.

Oba obraza - ki sta pri Mežku postala stalnica: otožnejši ob Juliji in veseljaški ob Sivi poti - sta bila sinoči tako kot omenjeni skladbi le ogrodje tistega, kar je gorenjski kantavtor gradil skozi svojo kariero tako doma kot v tujini. Z nastopom v Cankarjevem domu je namreč Mežek zaokrožil 40-letnico delovanja v Londonu, kamor ga je pot vodila v mladosti in kjer se je - v glasbenem smislu - vse pravzaprav šele začelo. Počastitev tako velikih dogodkov pa je potekala prav na dan, ko se je svet spominjal tragedije izpred trinajstih let v New Yorku (sam je v spomin na tragedijo napisal skladbo Save a Prayer, ki je sinoči požela precejšen aplavz).

Osamljen lik na sredini odra je v svojem slogu v ospredje postavil zvok, ki je prihajal iz šestih strun njegove akustične kitare. Krila - njegova velika uspešnica - so prebijala led. Skupaj s strgano struno, ki je sprožila nekaj improvizacijskih minut zadržanega Mežka, ki je zadrego začel reševati z britanskim humorjem.

Med menjavo strune je za prvega zabavljača postavil kar svojega klaviaturista Steva Smitha. "Knock, knock," je začel Smith. "Vi morate reči: 'Who's there?'" je zbrane učil Mežek. "Doktor," je "šalo" zaključil Smith. Veliko bolj kot zabavanje množice z besedami je Smithu ob Mežku uspevalo nadgrajevanje džezovsko naravnanih zvenov električnih kitar v ozadju. Zanje sta poprijela Simon Johnson - najmlajši član Mežkove spremljevalne ekipe - in Scott McKeon. Mežkovo angleško inštrumentalno postavo pa sta dopolnjevala še originalni član The Pretenders Robbie McIntosh (znan tudi po sodelovanjih z Norah Jones in podobnimi) in bobnar Tim Bye.

V ozadju iskrivost, v ospredju Mežek
Medgeneracijska bogatost, ki je pomagala Mežku pri snemanju njegovega zadnjega albuma Fair Play, se je zlivala v natančno začrtane pokrajine Mežkovega ustvarjanja, ki jih je sinoči razdelil na tri dele. V prvem delu se je dotaknil svojih začetkov v 70. letih prejšnjega stoletja oz. jim je izkazal svoj čast. Od tega, kako je Streets of London - pesem, v katero se je zaljubil ob prihodu v London - dal pridih Ljubljane in jih spremenil v Ljubljanske ceste do najbolj opevane teme v Londonu - Vremenska napoved.

Medtem ko je Mežek neutrudno mlel s svojo akustiko in premišljenih uvodnih dopolnjevanj z bobni, mu je v ozadju ves čas jedikal zvok električnih kitar - večino časa v bluzovskih barvah, redkeje funkovsko navdihnjene. Njegove kratkotrajne prehode v basovske lege, so večino koncerta nadgrajevali člani zasedbe Hiša.

A brez Julije ne gre
S kitaro v roki je letel mimo Julije, ki je prvič obudila gledališko razpoloženo občinstvo v Gallusovi dvorani. Posebni pečat koncertu pa je dal s svojimi novejšimi skladbami, kjer nista manjkali naslovna skladba albuma izpred štirih leti Tečem skozi čas in naslovna skladba njegovega predzadnjega albuma Rima. Vmes niso manjkali inspiracijski nagovori: "Mogli bomo najti morfozo, če bomo želeli obstati."

Vzdušje iz kakšnega angleškega puba na obrobju mesta je dokončno ustvaril s svojim tretjim sklopom - angleškimi skladbami. Med njimi je izstopala evropska športna himna po izboru Sveta Evrope leta 2003 Fair Play. Samo pesem je sicer začel pisati Adi Smolar, nato pa je prosil Mežka, če mu lahko pomaga, saj se mu je zdelo, da ne zna dovolj dobro pisati v angleščini. Pesem, ki je nastala na pobudo ambasadorja 'fair playa' v Sloveniji Mira Cerarja, je nato Mežek izvedel na kongresu 'fair playa' v Ljubljani. Pesem pa je naletela na prava ušesa in jo ponesla po Evropi.

Ob sinočnjem izvajanju pesmi so se odvrteli utrinki dogajanja na letošnjih olimpijskih igrah in je hkrati služila za napoved posebnega gosta večera - Iztoka Čopa, ki je prišel na oder in delil z zbranimi nekaj svojih misli: "V prvi vrsti sem prišel na koncert. Moraš pa biti vesel, da ni prišel še Luka, ker zadnje čase okupirava mikrofon in na koncu izpade kot požarna vaja."

Mežek svoje občinstvo ni spustil domov brez ponarodele Sive poti, ki jo je zapel s pomočjo Hiše in z bisom, za katero je izbral že slišano pesem večera - Julijo. Prav omenjeni skladbi pa sta bili glavni povod, da so se zadržana grla akustične dvorane le sprostila in zapela ob Mežku in namesto njega. Od vseh skladb iz njegove pestre glasbene zakladnice starejše od štiridesetih let je zmagovalna kombinacija jasna: pa naj bo to kot samostojna pesem v seriji zabavljaških druženj ali kot pesem sredi avtorskega koncerta.

V spodnji galeriji smo za vas pripravili še nekaj fotoutrinkov.