26. januarja ju čaka tudi koncert na Ljubljanskem gradu. Foto: Sami Rahim
26. januarja ju čaka tudi koncert na Ljubljanskem gradu. Foto: Sami Rahim

Slovenska bobnarka Nina Korošak-Serčič ter hrvaška pianistka in vokalistka Sara Ester Gredelj sta pred nekaj leti svoje moči združili pod imenom freekind. Ime dvojca naj bi izhajalo iz odgovora, kakšne ljudi bi radi imeli okoli sebe – svobodne in prijazne – obenem pa tudi iz tega, kakšni smo lahko ljudje. Letos sta postregli s prvencem Since Always and Forever, na katerem sta se odprli o svojem popotovanju vzponov in padcev, rasti ter sprejemanja.

"V trenutku, ko sva ustvarili glasbo, je bilo vse naravno in lahkotno, ker sva to enostavno izražali. Pustiti to v svet je malce težje. Te skladbe so pisane na zelo neposreden način in izvajati to pred ljudmi v istem ranljivem stanju – mislim, da je to ta težki del," je za MMC povedala Gredelj in poudarila, da jima je vedno lažje v tem prostoru ranljivosti – to je tisto, kar ni prazno. "Mislim, da tako kot rasteš v glasbi, rasteš tudi kot človek in zdi se mi, da se to pri nama izraža," je dejala Korošak-Serčič in dodala, da predvsem s svojimi koncerti poskušata ljudem spremeniti občutke, glasba pa je po njenem mnenju odlično orodje, če želiš pomagati množici.

Slovensko-hrvaški tandem se sicer lahko podpiše tudi pod pet pesmi izmed šestih na samostojnem albumu Layover pevca V-ja, člana južnokorejske zasedbe BTS, ki se je uvrstil na drugo mesto lestvice Billboard Top 200. "Bila je res pozitivna izkušnja, tudi ekipa je bila taka, ki si je res želela narediti nekaj drugačnega. Zdi se mi, da so poslušali njegovo nagnjenost k nečemu bolj umirjenemu, da res lahko poje nekaj, kar zelo ustreza njegovemu sentimentu, ki ga ima kot izvajalec," je še delila Sara o sodelovanju na albumu k-pop zvezdnika. Po Nininih besedah sta med samim procesom večinoma lahko ostali zvesti sami sebi – njegova ekipa je začutila, da bi bilo to, kar delata, zanj idealno. Besedila sta napisali v angleščini, pozneje so dele prevedli v korejščino.

Obenem se Sara in Nina lahko pohvalita tudi z nominacijo za glasbeno nagrado Music Moves Europe Awards, kar je za Slovenijo drugič v zgodovini. "To pomeni, da ljudje, ki so naju v tem letu opazili, dejansko verjamejo v naju. Nekateri glasbeniki, ki so dandanes zelo uspešni, so bili nominirani za to, tako da to je neka potrditev, da sva na pravi poti," je še povedala Nina. Freekind. poleg številnih koncertov v tujini 26. januarja čaka tudi koncert na Ljubljanskem gradu, prihodnje leto pa bosta svojo zgodbo nadaljevali tudi na novem kratkometražnem albumu.

Študirali sta v Gradcu na akademiji za džez, skupno pot sta začeli okoli leta 2019 in 2020, predvsem med pandemijo covida 19 naj bi izpilili svoje znanje glasbene produkcije, kot sta rekli, sta postali “bedroom producers” (producentki iz spalnice). Kako vama je bolj klasična izobrazba pomagala pri drugih glasbenih podvigih?
Sara: Pomagala je pri nekem tehničnem pristopu h glasbi – da se kot glasbenik lahko vedno hitreje prilagodiš različnim situacijam in si pripravljen na različne glasbene podvige. Pri študiju džeza je med drugim namreč pomembna tudi improvizacija in neka tvoja uporabnost – kot glasbenik, ki pride na vajo in potem igra – je potem zelo izpolnjena.

Kako je bilo odkrivati svoj zvok?
Sara: V bistvu ga nisva kaj veliko iskali, nikoli nisva zares imeli tega časa. Preprosto sva vedno ustvarjali glasbo in takšna glasba je naravno prišla iz naju. Ta glasba je bila tudi odraz tega, kar sva “jammali” in kaj poslušava midve, skozi kaj sva se zares obe povezali tudi glasbeno – predvsem v neosoulu.

Kaj vama glasba torej predstavlja v življenju?
Sara: Zame ima zelo velik pomen, ki se ga do pred kratkim morda nisem sploh zavedala. Ugotovila sem, da je zame spremenila svojo vlogo. Od majhnega je imela morda dve vlogi – ko sem hodila v šolo, pa so bila neka pričakovanja, zame je bilo bolj pomembno, ko sem bila sama v sobi, nekaj izvajala in me je to celilo, zdravilo. Zdaj pa se mi zdi, da je glasba tisto, kar me izziva, spodbuja, da širim sebe osebno in glasbeno. Spoznavam drugačne, ustvarjalne ljudi, zdi se mi, da če si ustvarjalen, se vzpostavi zelo zdravo, naravno okolje. Imam popolnoma nove izkušnje, ki jih mogoče zaradi moje malce bolj zadržane osebnosti ne bi doživela, če se ne bi ukvarjala z glasbo. Zelo me odpira.

Not Good Enough sta izdali leta 2020. Foto: Osebni arhiv izvajalk
Not Good Enough sta izdali leta 2020. Foto: Osebni arhiv izvajalk

Nina: Tudi meni se je spremenil pogled. Vedno bolj spoznavam, zakaj sem se odločila, da sem popolnoma zapustila svojo uspešno športno kariero in šla v glasbo. Res me napolnjuje, izpolnjuje in nekako tudi zdravi.

Leta 2020 sta izdali kratkometražni album Not Good Enough, septembra sta izdali prvenec Since Always and Forever. Kako se vama zdi, da sta napredovali do dolgometražnega albuma?
Nina: Mislim, da tako kot rasteš v glasbi, rasteš tudi kot človek in zdi se mi, da se to pri nama izraža. Kot glasbenik si velikokrat misliš: “Joj, to ni dovolj dobro.” Potem tega ne izdaš, jaz pa menim, da je super, da stvari dejansko izdajaš, ker v tistem trenutku pokažeš, kdo si ti kot človek, kakšna je tvoja glasba, razvijaš se. V bistvu je glasba kot neka najina zgodba odraščanja – to se odraža tudi na najinih naslednjih pesmih in albumu, mislim, da bo tako šlo tudi naprej.

Pesmi govorijo o vajinem popotovanju – o vzponih in padcih, rasti, sprejemanju, bolečini, užitku. Življenje je po vajinem mnenju tisto, ki brazgotini, umetniki pa veliko čutite in to delite. Kakšno je bilo za vaju to popotovanje, predvsem raziskovanje svojih čustev?
Sara: V trenutku, ko sva ustvarili glasbo, je bilo vse naravno in lahkotno, ker sva to enostavno izražali. Pustiti to v svet je malce težje. Te skladbe so pisane na zelo neposreden način in izvajati to pred ljudmi v istem ranljivem stanju – mislim, da je to ta težki del. Ni vedno najlažje spet nazaj poslušati pesmi, ker te vedno nekako spomnijo, kaj si se odločil takrat in podobno. Ampak na koncu tudi ljudem potem nekako pomaga, kar pa je smisel tega. Potem je malce lažje sprejeti ta vidik.

Ko delita nekaj osebnega, se bojita ljudem pokazati ranljivost? Razmišljata o tem, kje se ustaviti zaradi “lastne varnosti”, da ne bi delili preveč?

Sara: Mislim, da ne. Pri umetnikih, ki se izražajo, se mi to zdi ves smisel – če se doma dogaja nekaj, česar ne morem prenesti, in to nekdo izraža ter deli z drugimi, je vse to nekako lažje prenesti. Menim, da je najina rast vidna prav v tem, da sva vedno lažje v tem prostoru ranljivosti – to je tisto, kar ni prazno.

Vedno bolj se učiva biti v tem prostoru, brez meja, ki si jih postavljamo sami ali pa so družbeno pogojene. Mislim, da ljudje to čutijo, če pa ne, pa ni važno, ker je tudi to tisto, kar je potem resnično.

Sta prek snemanja albuma že odkrili sami sebe ali je to konstanten proces?
Sara: Ah, konstanten proces za vedno.
Nina: Mislim, da je to do konca življenja.
Sara: Kot sem že omenila – pesmi te vedno soočajo s stvarmi. Slišiš skladbo, padeš malo nazaj, a se potem spet pobereš.
Nina: Potem si pa včasih tudi zavrtiš svojo lastno pesem in se pobereš.
Sara: Res?
Nina: Da. Včasih točno to potrebujem.

"Poskušava imeti neke rutine, ki jih je sicer težko obdržati, ker veliko potujeva." Foto: Giovanni Mafrici

Ime dvojca naj bi izhajalo iz vajinega odgovora, kakšne ljudi bi radi imeli okoli sebe – svobodne in prijazne.
Sara: Izhaja tudi iz tega, kakšni lahko smo. Zdaj smo načeloma zelo nesvobodni. Imamo to srečo, da smo fizično svobodni, nismo zaprti – imamo svobodo, ampak je zelo pogojena in sami si dodamo veliko nepotrebnega bremena, ki ga nesemo že od otroštva. Najina želja je, da se tudi skozi glasbeni proces osvobodiva, a to potem tudi deliva z ljudmi, da se jih mogoče dotakne, da jim pomaga, da se osvobodijo nečesa, kar ni potrebno v njihovem življenju. To je bila neka premisa tega celotnega projekta in zdi se mi, da nama že zelo uspeva.

"Super je, da stvari dejansko izdajaš, ker v tistem trenutku pokažeš, kdo si ti kot človek, kakšna je tvoja glasba, razvijaš se." Foto: Sami Rahim

Glede na to, da prek pesmi posredujeta spodbudo, pozitivnost, upanje, ljubezen, predvsem tudi prakticiranje ljubezni do samega sebe, kako se "polnita", da lahko to še naprej dajeta ljudem?
Nina: Tudi midve poslušava ogromno glasbe, ki je prav temu tudi namenjena, veliko bereva tovrstne knjige in se o tem vsak dan pogovarjava, tudi na življenjski ravni. Velikokrat greva tudi v naravno, ker naju to pomirja. Poskušava imeti neke rutine, ki jih je sicer težko obdržati, ker veliko potujeva, ampak kadar sva doma, želiva imeti umirjen slog življenja.

V pesmi Happiness raziskujeta pot do sreče in boj z lastnimi demoni. Naučiti se prevzeti vajeti lastnega življenja se vama zdi ključ do mirnega življenja. Torej se z demoni spopada prek glasbe?
Nina: Z njimi se spopadava tudi življenjsko, skozi glasbo pa lahko to naprej deliva in sporočava drugim ljudem, predvsem večji množici. Seveda lahko to deliš ena na ena, če pa hočeš pomagati več ljudem, pa je glasba super orodje.
Sara: Vsak ima svoj način zdravljenja. Nekaterim ustreza terapija, sistematičen način zdravljenja, drugi se bodo obrnili na nekaj bolj duhovnega. Menim, da je pomembno predvsem, da za to poskrbiš tudi fizično, da gre za neko redno premikanje. Vem, da je to res starinska praktična fraza, ampak vsaj pri nama je učinek očiten. Če se ukvarjaš z glasbo, si lahko ves čas za inštrumentom in računalnikom ter se ne premikaš, kar pa se pozna tako telesno kot tudi mentalno.

Na albumu se večkrat pojavi tudi rap. Se pisanje rapa razlikuje od ustvarjanja siceršnjega besedila?
Sara: Načeloma da. Rap ima svojo zgodovino in podobno kot recimo v džezu nekaj poveš skozi solo, tudi v rapu uporabljaš neke stvari, ki so enostavno del tega jezika, kulture – od izrazov in načina rapanja. Lahko je kot oda nekomu, ki je bil pred tabo in obstaja ljubezen do tega, kar je bilo in se lahko uporablja. Recimo, da je malce drugače pisati rap, ampak mislim, da midve za zdaj nisva imeli posebnega pristopa k pisanju besedil. Mislim, da gre bolj za neki tok misli.
Nina: Je pa res, da moraš pri rapu napisati veliko več besedila (smeh).
Sara: Da. In potem poskrbeti, da vse deluje.

Kako pišeta pesmi oziroma poskrbita, da liriko objame glasba? Najprej naredita podlago ali besedila?
Nina:
Različno, kakor je navdih, večinoma spontano. Velikokrat gre za neko temo, o kateri se pogovarjava, včasih temu posvetiva malo več časa – bereva knjige, članke, poslušava podkaste in potem ugotoviva, da je to nekaj, kar se nama zdi, da bi bilo pomembno nasloviti, obravnavati.

"Pesmi te vedno soočajo s stvarmi. Slišiš skladbo, padeš malo nazaj, a se potem spet pobereš." Foto: Sami Rahim

V nekaterih pesmih nekako kritizirata to, v kakšnem svetu živimo. Kaj vaju najbolj moti?
Sara: Mislim, da način, na katerega naj bi se reflektirala slika človeka v kulturi, v novicah ... Kar poudarjajo, je vse v smeri kapitalizma, vsi so v nekem strahu, vsi se bojujejo, vsak je zase. Vse, kar se nam ponuja, je distopično, način razmišljanja je bolj ciničen. Na neki način tudi izkorišča neko našo naravo, da nas gledanje takih zadev privlači. Mislim, da je to težava, ki potem hrani vse preostale. Težava je tudi, da ni empatije, tudi če so novice grozne. Težko je zaupati nekim medijem, ki so bili mogoče v preteklosti viri informacij, danes pa pravzaprav ne veš, kaj se dogaja ali pa se slepo zaupa.

Na naslovnici albuma so lunine mene. Od kod ideja?
Sara: Sodelovali sva z ekipo iz Nemčije.
Nina: Celoten album ima od začetka do konca neko svojo zgodbo. Smisel tega je tudi, da je življenje polno vzponov in padcev, luna je neka prezentacija tega, kako se vse ves čas obrača, in to je življenjski krog.

V preteklosti sta bili tudi “session” glasbenici, poleg lastne glasbe sodelujeta tudi z drugimi izvajalci. Kako se razlikuje, ko pišeta zase ali nekoga drugega?
Nina: Jaz sem malo več delovala kot session glasbenica, Sara malo manj. V nekem trenutku sem imela 10 projektov, takrat sem pomislila: “Kaj če namesto tega, da vso to energijo in čas razdelim na 10 stvari, posvetim eni?” S Saro mi je to imelo največ smisla.
Sara: Sprva mi je bilo to, da bi delali še z nekom drugim, nepredstavljivo, ker je lahko malce moteče za ustvarjalni tok – ko delaš sam, neko pristno idejo hitro sestaviš in jo izvedeš, če pa je še nekdo vmes, pa se ves čas pojavljajo dodatni predlogi in moraš znova iskati ta “flow”. Mislim, da je to samo stvar prakse, ki pride sčasoma. Zdaj ko imava tudi s sodelovanjem z drugimi ljudmi malce več izkušenj, ga vedno spet najdeva, obenem pa je to tudi bolj naravno. Vse ima način, kako se stvari peljejo, oba načina dela imata nekaj, kar me privlači.

Eden izmed vidnejših glasbenikov, s katerim sta sodelovali, je tudi V (Kim Tae-hyung) iz južnokorejske skupine BTS. Na njegovem solo prvencu Layover se lahko kot koproducentki in avtorici podpišeta pod pet pesmi izmed šestih – nekdo iz njegove produkcije je bil namreč navdušen nad vajinim zvokom na festivalu Reeperbahn v Hamburgu. Kako je potekal proces sodelovanje?

Sara: Ne vem, koliko sploh lahko javno govoriva o tem procesu – to je močna industrija in omejeno je, kaj lahko deliš. Bila je res pozitivna izkušnja, tudi ekipa je bila taka, ki si je res želela narediti nekaj drugačnega. Zdi se mi, da so poslušali njegovo nagnjenost k nečemu bolj umirjenemu, da res lahko poje nekaj, kar zelo ustreza njegovemu sentimentu, ki ga ima kot izvajalec.
Nina: Sprva nisva vedeli, kdo V je. K-pop sva pred tem poznali samo po specifičnem k-pop zvoku, ta ekipa pa je to želela spremeniti, saj naj bi bilo že tolikokrat izpeto. Želeli so narediti nekaj popolnoma novega za k-pop sceno. Zato sva tudi midve res lahko bili midve, ni se nama bilo treba bistveno prilagajati – malo, seveda, ampak ne pa tako, da bi delali zunaj sebe. Besedila sva napisali v angleščini, oni pa so to potem prevedli v korejščino, a ne v celoti. To nama je bilo kar zabavno.
Sara: Ko sva slišali besedila v korejščini, mi je bilo noro, zelo mi je bilo všeč. Ta jezik mi “paše” tako na rap kot na petje.

Rekli sta, da se želita obdati z ljudmi, ki jih začutita. Sta V-ja torej nekako začutili?
Nina: V bistvu sva bili sprva povabljeni, da piševa za neko drugo skupino, a so potem ti ljudje, ki pišejo pesmi, začutili, da bi bilo to, kar midve delava, idealno za njega. Takrat sva dobili tudi nekaj informacij o njem, da sva vedeli, kaj se dogaja, potem pa sva na podlagi tega malo bolj usmerili pesmi zanj. Kot je Sara rekla, sva vedeli, da je bolj umirjen tip človeka, tako da na primer zanj nisva pisali rapa, ampak nekaj, kar mu bo bolj ležalo. Bila je neverjetna izkušnja.

Sicer poslušata k-pop?
Sara: Ne redno.
Nina: Zdaj malo več.

Vajini koncerti naj bi bili skupinske terapije. Na odru pogosto improvizirata?
Sara: Mešano.
Nina: Ker sem Saro potisnila naprej z mikrofonom, v teh situacijah seveda ne morem naenkrat igrati klavirja, basa in bobnov. V teh primerih imava zadaj tudi neke podlage. Ampak ker obe izhajava iz džezovske glasbe in improvizacije, nama je naravno, da imava preostanek koncerta popolnoma odprt, da lahko greva kamor koli želiva, kadar koli hočeva. Velikokrat se zgodi, da se samo pogledava, in greva nekam.

Predstavili sta se tudi na mednarodnih festivalih, kot so ljubljanski MENT, dunajski Waves Vienna, Reeperbahn v Hamburgu, budimpeški Sziget, srbski Exit, imeli sta tudi turnejo po Veliki Britaniji. Se nastopi v tujini razlikujejo od tistih v Sloveniji?
Sara: Za zdaj se. V primerjavi s tujino je občinstvo v Sloveniji na neki način malo bolj zadržano. V tujini so malce bolj odzivni, bolj “plesni”. Vseeno pa je odvisno tudi od mesta in njegove odprtosti. Enostavno obstajajo mesta, tudi kulturne institucije in organizatorji, ki imajo neko ime in občinstvo, ki pride. Preostalo je zelo naključno, ne moremo zdaj reči, da je razlika med državami ali pa med Slovenijo in tujino.
Nina: Slovenci so zadržani, dokler se ne odprejo. Ko se, je odlično, a včasih to traja polovico koncerta, medtem ko so recimo v tujini že pri prvi ali drugi pesmi s teboj.

"Zagotovo so se nama zdaj odprla nova vrata za pisanje in produkcijo, tako da bi v to radi vložili malo več svojega časa in truda." Foto: Jani Ugrin

Kako se počutita, ko poslušalci rečejo, da se poistovetijo z vajino glasbo?
Nina: Veliko jih po koncertih pride do naju, povejo nama, da so imeli zelo slab dan in da sva jim uspeli zares pomagati. To je to. To čarovnijo želiva in jo nekako ves čas loviva tudi na koncertih, ker se to ne zgodi vedno. To je tisto, kar poskušava ustvariti – da dejansko ljudem spremeniva tisto eno uro, da spremeniva njihove občutke.

Rekli sta, da bosta povsem zadovoljni, če bosta čez pet let še vedno na tej točki, kot sta zdaj. Kakšni so načrti za naprej?

Nina: S tem sva najbolj mislili, da lahko dalje delava to. Medtem ko je recimo v športu tako, da do določenega leta lahko delaš, potem pa moraš žal prekiniti, ti glasba daje to možnost, da s tem lahko v življenju nadaljuješ. Pomembno je tudi, da nama bosta telesi to dovolili, ker je najin urnik zelo aktiven, veliko je potovanj, tako da si moraš vseeno znati tudi vzeti odmor zase. Kar se tiče koncertov zato mislim, da bova od naslednjega leta bolj izbirčni, da ne bova več igrali povsod. Zagotovo so se nama zdaj odprla nova vrata za pisanje in produkcijo, tako da bi v to radi vložili malo več svojega časa in truda.

Stvari v življenju se nama odvijajo zelo hitro in nimava veliko časa, da bi se na primer lahko posvetili samo snemanju novega materiala. Običajno igrava dva ali tri koncerte in sva tri ali štiri dni doma, v tem času poskušava napisati stvari. Se je pa prvič zgodilo, da sva za nov kratkometražni album, ki ga bova začeli postopoma izdajati v prihodnjem letu, zdaj imeli en mesec. Ta čas sva si naklonili, šli sva v studio in ga dokončali.
Sara: Čeprav je na koncu vse prišlo zadnji trenutek (smeh).

Nominirani sta bili tudi za glasbeno nagrado Music Moves Europe Awards, kar je za Slovenijo drugič v zgodovini. V-jev album se je uvrstil na drugo mesto lestvice Billboard Top 200. Kaj vama pomenijo ti dosežki?
Nina: Včasih kar ne moreš verjeti, da se to dogaja, ker gre za stvari, o katerih prej mogoče sploh nisi razmišljal. So del nečesa, kar pride s tem, ko pač delaš na taki ravni, včasih naju je prešinilo: “Vau, midve sva zdaj kar del tega.” Jaz sem potrebovala nekaj dni, da sem prišla k sebi, da sem dojela. Tudi zelo sva veseli, da so naju nominirali, ker to pomeni, da ljudje, ki so naju v tem letu opazili, dejansko verjamejo v naju. Nekateri glasbeniki, ki so dandanes zelo uspešni, so bili nominirani za to, tako da to je neka potrditev, da sva na pravi poti.