Leta 2011 so kritiki album Pump Down!!! razglasili za glasbeni presežek leta, tri leta pozneje člani skupine svojim poslušalcem ponujajo nekaj več kot le poslušljivo krajšo skladbo z všečnim refrenom. Z grajenjem dramaturgije, kjer si brez kompromisov za svojo zgodbo vzamejo čas, se tudi zmanjšuje vloga N'toka kot "prvega moža" skupine in v ospredje pride njegovo sodelovanje z Urošem Weinbergerjem na kitari, Dejanom Slakom na basu, Miho Šajino na klaviaturah in Davidom Cvelbarjem na bobnih.

Novih osem skladb, ki so jih predstavili z 12-minutnim dvojnim singlom, jih ohranja ujete nekje v svetu zvokov laserjev iz Zvezdnih stez (svet, ko so ga narisali v videospotu za singel Hands s prejšnjega albuma) in kitarskih psihedeličnih izletov, kot jih je mogoče videti izpod mrežastih očal na kakšni tehnozabavi.

Po nastopu v Kino Šiška v petek in na Hafnerjevem memorialu v Rdeči ostrigi se bodo za nekaj časa znova umaknili s prizorišča. "Za nekaj časa grem v tujino. Potem bomo imeli kratek odmor in nadaljevali od tam. Nismo rekli, da moramo za vsako ceno igrati v vsakem klubu," je za MMC dejal N'toko.

O novem albumu, viziji skupine, vlogah posameznih članov smo se pogovarjali z N'tokom in Šajino.

Moveknowledgement - See. Če se poigram z besedami, ali to pomeni Moveknowledgement - videti, kot je prevod v slovenščini, ali kot Moveknowledgement – "si", kot po slovensko izgovarjamo "see"?
N'toko: (Smeh) To zadnje sploh ne, saj zveni kot kakšna grozna slovenska spletna stran (smeh). Moveknowledgement.si (smeh).
Šajina: Moveknowledgement smo.
N'toko: "See", kar pomeni videti.

Kako je videti svet skozi oči Moveknowledgementa?
N'toko: Starejši smo, zrelejši (smeh). Malo smo 'zafrustrirani', kar se najbrž čuti na albumu. Z naslovom sporočamo, da – kot družba in posameznik – vedno manj vidimo, vedno bolj se počutimo opazovane.

Vaš svet še vedno ostaja ujet v razbitinah fikcije, kakršne so Vojne steze – v mislih imam videospot za skladbo s prejšnjega albuma Hands -, in distorzijskih kitar. Koliko se je vaš svet spremenil v glasbenem vidiku v primerjavi s prejšnjim albumom?
Šajina: Kot je že N'toko rekel, je nov album zrelejši, morda malce manj naivno 'nažigaški'. Naše razmišljanje ob ustvarjanju se ni več toliko vrtelo okoli tega, ali bodo skladbe 'vžgale' v živo, ampak kako se približati intimi poslušalca – poslušanju glasbe doma na slušalkah in potovanju v drug svet. Privoščili smo si celo dve baladi, ki jih nismo sproducirali vse od albuma Ant People. Če to kaže, da smo že toliko stari, da se umirjamo, sprejmemo ta argument. Toda znotraj See je še vedno 'zažigaška' energija, le da ni več izražena na prvo žogo, kot je bila na prejšnjem albumu.
N'toko: Da, prej sta nam bila dovolj že riff in poslušljiva melodija, zdaj pa nam to ponavljanje v nedogled ni več v izziv. Iskali smo druge občutke, zato smo tudi skladbe razvlekli – da poslušalca popeljejo.

Element ponavljanja še vedno ostaja. Kot neka rdeča nit. Zakaj?
Šajina: Repeticija je še vedno navzoča zato, ker vsi veliko poslušamo elektroniko (N'toko prikima). Ta album sva začela ustvarjati midva z bobnarjem, saj je bil N'toko po svetu, kitarist je tudi imel druge projekte … In nekaj časa sva veliko hodila po techno.
Skladbe sva začela z nekim riffom in 'steady beatom'. Pridružili so se nama še stari člani in skupaj smo lepo zgradili osnovo. Osnutki so dobili aranžmaje in tudi ti so 'technoidni': imajo malo elementov, ki se pojavljajo ob točno določenih trenutkih. To niso standardne skladbe za pesmarice, kjer se ponavljajo štirje akordi, ampak čakaš, da se ti elementi nadgrajujejo. Hkrati pa je navzoča standardna elektronska luknja, kjer se vse spusti in nadgradi. To je ravno posledica našega navdušenja nad klubsko glasbo.
N'toko: Zame je Bad Day najboljši primer našega odnosa do glasbe na tem albumu. Najbolj sem nanj ponosen, ker ima čisto technoformo, v bistvu pa je zelo počasna hiphoperska skladba. Nismo naredili forme kitica – refren – kitica, ampak poslušalca čez celotno skladbo pelje pulz. Namesto refrena se vse izprazni, kot bi se pri techno, in naslednjič, ko pride riff, se dviga in počasi gradi proti koncu. Tega do zdaj nisem počel z rapom in všeč mi je, da nam je uspelo. Pot do rezultata je bila velik izziv.

N'toko, koliko glasba, odigrana v živo, namesto zvoka, ki prihaja iz matrice, spremeni kot MC-ja?
N'toko: Zelo. Gre za iskanje harmonije. Veliko bolj moram poslušati, kaj igrajo drugi in kakšno vzdušje ustvarjajo. Tu nisem v ospredju. Če bi na silo poskušal v skladbo vcepiti neko svoje sporočilo ob neustreznem občutku in ambientu, bi slabo zvenelo. Sporočilo bi šlo v nič.

Z letom 2011 ste zaradi delovanja na drugih področjih in na samostojnem glasbenem področju še bolj izpostavljeni, kot ste bili. Je tudi to deloma razlog, da je vaš glas bolj prilagojen elektroniki, kot je recimo v klasičnih hiphop skladbah?
N'toko: Ni tako izpostavljen na raperski način, ker niso takšne skladbe.
Šajina: Ne funkcionirajo kot 'beat' in rapanje nanj. N'toka smo hoteli utopiti v skladbo. V primerjavi z 'beati', ki jih dela on, se mi zdi, da je tu postal bolj čustven - potopil se je v skladbe in postal ekspresivno čustven. Ni tako hladen, kot je na elektronske 'beate'. Tudi nam ni ustrezalo, da bi bili podlaga za N'tokovo izražanje, ampak smo si v skladbah enakovredni.
N'toko: To je glavna razlika. Ko ustvarjam svoje skladbe, pa se vse vrti okoli tega, kaj hočem povedati in kako bom to strukturiral, da bo razumljivo bistvo. Pri Moveknowledgementu je veliko več čustvenega angažmaja in manj racionalnega pisanja.

Ko poslušam album, se mi zdi vsaka skladba svojevrstna predstava. To dosežete predvsem z vložki, ki jih lažje povežem z gledališčem kot z glasbo: kriki, interakcijo med vami, ko na primer sredi Jehova komunicirate s člani skupine: "Do that again. Stop acting like a man. Stop bullshiting me, man. Listen." Koliko je moja interpretacija zgrešena?
Šajina: Neki osnovni motiv ves čas razvijamo in na neki način imaš prav: se pogovarjamo in prevzemamo predstavljanje tega motiva. Ko en član skupine vleče nekaj časa repeticijo, jo vzame nekdo drug in jo nadaljuje na svoj način. Tako so lahko skladbe še vedno zanimive, čeprav se določen riff ponavlja sedem minut. Če bi samo en član ponavljal isto stvar sedem minut, bi lahko postalo dolgčas. Tako pa si podajamo žogico. N'toko poda Weinu, jaz mu jo ukradem … Drugače pa prevladuje ta repetitivni pulz. Introspektivni dance-rock žur (smeh), ob katerem smo zamišljeni plesalci (smeh).

Hkrati pa kot poslušalec s slušalkami v ušesih dobiš občutek, da sediš recimo pod bobni, saj je zvok zelo živ.
Šajina: Da. Nismo hoteli, da vse zveni preveč elektronsko. Hoteli smo poudariti, da smo skupina, ki ima baskitarista in bobnarja. Da ni 'loopov' in 'samplov'.
N'toko: Forma je bolj elektronska, ampak zvokovno ni slišati tako.

Koliko ste tekmovalni, glede na to, da se v skladbah dopolnjujete?
Šajina: Mislim, da ni tekmovalnosti med nami. Skupaj smo močnejši kot vsak posameznik – in ta filozofija prevladuje v naši glasbi. Vsi dodajamo k celoti in ne tekmujemo med sabo.
N'toko: Čedalje manj smo tekmovalni. Zdaj puščamo več prostora drug drugemu.

Kdo je tisti, ki ima odločilno besedo?
Šajina: Ko smo šli v studio, so imele skladbe grobo formo. V procesu miksa so se delali glavni rezi in takrat sva za mizo sedela z N'tokom. Midva sva se odločala za radikalne spremembe, ki so bolj produkcijske narave.
N'toko: Na koncu morajo biti vsi člani zadovoljni.
Šajina: Moram še omeniti Jureta Vlahoviča in Jerneja Črnalogarja, ki sta nama omogočila, da smo lahko skladbe kakovostno posneli v studiu Metro, kar je zelo spremenilo zvok albuma. S tem je - v primerjavi z drugimi albumi, ki so vsebovali bolj garažni zvok - dobil svilnat zvok.

Koliko se s tem albumom trudite, da bi bili 'všečni'? Spomnim se nekega intervjuja ob izdaji zadnjega albuma Pump Down!!!, ko ste izjavili, da se z njim bolj trudite v tej smeri.
Šajina: Z nobenim se nismo trudili, da bi bili všečni, toda na prejšnjem albumu so nastali od tri- do štiriminutni 'hitiči', za katere smo ugotovili, da so ljudem všeč.
N'toko: Naredili smo ga tako, ker nam je takšen način igranja ustrezal.
Šajina: Če pogledamo album na grobo, je manj tega, da so skladbe na prvo žogo všečne. Je pa takšen album, da mu daš še eno priložnost za poslušanje in padeš v njegov film. Ni samo ena skladba, za katero bi lahko rekel, da je 'hitič'. Kot celota pa je predstava, kakor si že omenila. Toda nima pa izrazitega triminutnega singla. Ampak nismo se trudili, da ne bi bilo nikomur všeč (smeh).
N'toko: Vedno igramo to, kar nam ustreza. Tudi mi poslušamo pop in rock. Radi delamo nekaj z riffi in refrenom, kar traja tri minute, toda zdaj takšen način ustvarjanja ni bil prioriteta. Tudi ko smo videli, da smo šli v drugo smer, se s tem nismo obremenjevali. Na koncu smo se odločili, da kot singel izdamo dve skladbi, ki sta bili nam všeč in po našem mnenju povzameta to, kar smo želeli doseči na albumu.
Lažje smo se odločili za to kot za krajšo skladbo z všečnim refrenom, kar se nam zdi nepomembno. Kot podcenjevanje poslušalcev, ki nas poznajo že več časa. Stari so bolj veseli, da slišijo nekaj novega, kot da rečejo: "O, dobri stari Moveknowledgement."

Leta 2011 je bil album zelo lepo sprejet. Vam je to pri ustvarjanju novega albuma predstavljalo kakšen pritisk? Da morate ponoviti uspeh?
Šajina: Bil je manjši.
N'toko: Bil je že pri prejšnjem albumu.
Šajina: Nismo pričakovali, da bo Pump Down!!! tako lepo sprejet. Toda pri delu nas ni to kaj preveč spremljalo. Pri ustvarjanju novih skladb smo bili iskreni do sebe in delali, kar je nam všeč.
N'toko: Mislim, da smo v vsakem primeru bolj kritični do svojega dela, kot so kdaj bili glasbeni kritiki.
Šajina: Izziv nam je predstavljalo to, da ustvarimo drugačen album. V glavi smo imeli, da s tem albumom ne ponavljamo 'distorzirane rokeračine'. Temu primerno je tudi zvok albuma malo bolj popevkarski, evrovizijski, 'spoliran'. Naredili smo spremembo v primerjavi z zadnjim albumom.
N'toko: Ne vem, ali bi se kakšen poslušalec popglasbe strinjal s tvojo pripombo o evrovizijskem zvoku (smeh).
Šajina: Zvok je po mojem mnenju šel nazaj proti albumu Sun Sun, čeprav so skladbe bolj zrele. Zvok pa se je mogoče malo zmehčal, če ga primerjaš s skladbami z albumov Listen to Nebukadnezar in Pump Down!!!, ki sta res surova z rokersko energijo. Pri skladbah z albuma See pa je čez njih "namazan" lak za nohte.

Kje je v tej sliki mesto poslušalca? Če poslušamo Jehovo, N'toko na začetku pozivaš, da dvigne roke, potem pa ga pustite v nelagodnem položaju. No, negotovem. Se delate iz njega norca ali se bolj delate norca iz nekih hiphoperskih klišejev?
N'toko: Poslušalec že ve, kaj lahko pričakuje od mene. Ve, da ga ne bom 'hypal' in metal bombončke skozi celo skladbo. Mogoče je sam uvod te skladbe res tak, da rabi primitiven hiphoperski 'hype': 'Dajmo roke v zrak!' Nisem pa veliko razmišljal, kako se bo poslušalec poslušal, če bi, bi moral cel kup stvari zastaviti drugače (smeh).

Z leti uporabljate več ali manj vpeljevanja hiphoperskih klišejev, ki ste jih omenili malo prej?
N'toko: Več, ampak jih 'dekonstruiram'.

Tako kot na vašem zadnjem samostojnem albumu Mind Business tudi tu uporabljate motive iz popularne kulture, kot so motiv Respect iz skladbe Arethe Franklin, omemba filma Snakes on the Plane … Zakaj?
N'toko: Na splošno je veliko impresij. Mislim, da je tako zato, ker te skladbe nastajajo zelo spontano. Mi 'jammamo' v prostoru za vaje in vmes delam čez nekaj z besedili, kar menim, da ustreza, ko poslušam skupino. Velikokrat so to stvari, ki mi najprej pridejo na misel ali enostavno naključno zvenijo dobro z glasbo. Velikokrat so to stvari, ki sem jih prej prebral v tabloidu ali videl pri poročilih - impresije iz vsakdanjega življenja. Ko pozneje pogledam na besedilo kot celoto, vidim, da sem z njim tudi nekaj povedal o občutju časa, v katerem smo. Hkrati pa sovpade s tem, kar želi povedati skupina.

Obstajajo skupine, ki jih moti, da posameznik v njih izstopa. Kako gledate na N'toka? Je to ovira?
Šajina: Ravno nasprotno. Njegova prepoznavnost in njegovi dosežki pomagajo Moveknowledgement. V skupini smo ponosni, da je dosegel to, kar je. Nikakor ga nočem ovirati pri tem (smeh). Govorim v svojem imenu, ampak mislim, da tudi drugi člani skupine vidijo to prednost, saj se s tem razvija in se vidi pri našem zadnjem albumu, da je vmes izdal dva samostojna albuma. Vokal je veliko bolj zrel, prav tako tudi besedila. Upam, da bo N'toko še tako nadaljeval.

N'toko, kje je na vaši lestvici Moveknowledgement?
N'toko: V tem trenutku daleč na prvem (Šajina se nasmehne). Za vse nas velja, da imamo po obdobjih razporejene projekte. In temu se prilagajamo.

Morda pogrešate ženski glas v skupini?
Šajina: Ne.
N'toko: Mineva že toliko časa, odkar smo delali s Sandro, da je način dela postal že čisto drugačen. Zdaj smo se navadili drug na drugega in na to, kaj delamo. Drugače bi morali zastaviti naše delo, da bi sploh funkcioniralo.
Šajina: Razen, če bo N'toko spremenil spol (smeh).
N'toko: Mogoče (smeh). Ampak bo dolgo trajalo, da se bo skupina navadila na to (smeh).

Prvič slišimo vseh pet, da pojete. Kaj je spodbudilo zborovsko petje pri skladbi Already Dead?
Šajina: Po dolgem času smo se poigrali s spremljevalnimi vokali, tudi zaradi nabreklega orkestralnega aranžmaja. Ko smo videli klavir v studiu, smo poskusili zaigrati skladbe ob njem in zgodila se je naravna povezava. Nastal je bogatejši aranžma, kar se doseže s spremljevalnimi vokali.
N'toko: Že ko smo poslušali demoposnetke, smo ugotovili, da so skladbe zelo pretenciozne in kličejo po dodatkih. Orkestraciji. Tako da niso čisto garažni.
Šajina: Papa Roach pristop (smeh).
N'toko: Rekli smo, dajmo večglasne spremljevalne vokale, dajmo klavir, pogovarjali smo se celo o pihalih. Precej bolj pisana orkestracija je nastala kot pri prejšnjem albumu.
Šajina: Če bi imeli denar, bi poskusili snemati z orkestrom. Ampak za takšen format skupine, kot je naša, je to nedosegljivo, tako da smo se zadovoljili s spremljevalnimi vokali in klavirjem, kar je 'poor man's orchestra' (smeh).

N'toko v zadnjem intervjuju za Vikend ste pojasnjevali, koliko je še Dolenjca v vas. Če malo razširimo vprašanje: Koliko je še Dolenjcev v Moveknowledgement?
Šajina: Jaz sem Primorec (smeh).
N'toko: On ni bil nikoli Dolenjec. V Sleyku ga je še veliko (smeh). On živi na Dolenjskem in deluje s svojimi skupinami. Ima podgursko dubzasedbo Dubzilla.
Šajina: Ki se napaja v reki Krki.
N'toko: On vnaša zelo močan element dolenjske pripadnosti v skupino, drugače pa smo razparcelirani po različnih delih sveta, malo pa smo še vedno lokal patrioti. In tudi po govoru se nam pozna. Še Miho včasih povlečemo v naš dialekt.
Šajina: Ja, bobnar se je zdaj preselil na Notranjsko, N'toko je tako ali tako po celem svetu, midva z Weinom pa sva Ljubljančana (smeh).

Sleyk ima Dubzillo in Kill Kenny, Miha Ewok, Wein je zelo dejaven na umetniški sceni, N'toko z vsemi projekti … Kje v hiarerhiji obveznosti je Moveknowledgement?
N'toko: Za večino nas je Moveknowledgement baza, kjer se je vse začelo. Ob tem, da smo počeli vse obstranske stvari, je ves čas obstajala skupina. V tej skupini sem od svojega 18. leta, tako da mi Moveknowledgement predstavlja referenčno točko. Vsi člani smo v tej skupini že več kot 10 let in ni se težko vživeti v to, kaj je Moveknowledgement.

Kdaj je nastala potreba po novih projektih oz. zakaj? Kdaj ste prišli do točke, ko ste ugotovili, da Moveknowledgement ne bo zagotovilo za finančni obstoj?
N'toko: (Smeh) Ne vem, ali smo kdaj to sploh mislili.
Šajina: Tudi nihče od nas – ne vem za N'toka – ne živi niti od stranskih projektov, ampak vsakega je zanimala še zelo ozka struja. Baskitarista dub, zato je moral ustanoviti dubskupino, da se je lahko izražal, mene elektronika, tako da sem ustvaril elektronski trio, N'toko je v osnovi raper, da se je moral še naprej tako izražati. Novi projekti so čisto naravni ventili za vsakogar, da se preizkusi v tistem, kar ga še zanima. In Moveknowledgement je na koncu mešanica vsega.
N'toko: Vsi smo precej izraziti posamezniki in imamo izrazit okus. Seveda se moraš do neke mere prilagoditi, ko igraš z drugimi ljudmi. Nihče ne bi mogel čisto do konca realizirati svojih idej znotraj te skupine. Mogoče, če bi postali deset let nazaj postali 'full time touring bend', bi bil to naš edini projekt. Na srečo se to ni zgodilo in smo lahko razvili druga zanimanja.