Če so se pri EP-ju Snapshots še spogledovali s pop-pankom, kar je najočitneje pri njihovem singlu Get Somewhere, zaradi katerega jih je spoznala širša javnost, so v treh letih delovanja fantje in dekle svoj glasbeni izraz usmerili v rock.

Zgodba skupine se je začela na ogrodju skupine, ki so jo sestavljali kitarista Žiga Mravlje in Bojan Kvas (Kvasa je letos nadomestil Rene Petrovič) ter baskitarist Domen Škrlec. Pridružil se jim je bobnar Matej Plesnik, ki so ga poznali z glasbene šole. Nato pa se je začel mučni proces iskanja vokalista.

"Videla sem, da so iskali skupino. Za referenco so navedli nekaj skupin, ki so tudi meni všeč. Vprašala sem jih, ali bi poskusili s pevko. Povabili so me na vajo in nekako smo se ujeli v energiji," je v pogovoru za MMC pojasnila pevka in avtorica besedil Laura Pešak.

Tri leta pozneje so se njihove ideje končno ujele in dopolnile v obliko, s katero predstavljajo slovenski rock po tujih odrih, na katerih imajo več nastopov kot doma.

O nastopanju v tujini, novem albumu in glasbenem predalčkanju smo izmenjali nekaj besed z Mravljetom in Pešakovo. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Skladbe za album Matter so začele nastajati na Portugalskem, ko se je za vas začelo novo obdobje. Kaj se je dogajalo takrat? Kaj se je spremenilo?
LP: Ko greš enkrat v tujino, spoznaš, kakšno je življenje na turneji. Sama sem spoznala, da si želim to početi vse življenje (smeh). Dobili smo navdih za ustvarjalnost in kup idej – tako za besedila kot za glasbo.
ŽM: Od same izkušnje ogromno odneseš, ker si v drugi državi in spoznaš poglede na svet drugih glasbenikov, ki so tam. S tem dobiš sveže ideje. Vsaj kar se tiče glasbe na novem albumu, ta še ni nastala na turneji. Ko pa smo prišli nazaj, pa so se naše ideje bolj izkristalizirale - veliko bolj kot na EP-ju.
LP: Ko smo posneli EP, smo bili šele nekaj mesecev skupaj. Imeli smo osnovno idejo, kaj bi radi, toda naravna pot se izkaže šele po nekaj letih. Zato se je za nas začelo po vrnitvi v Slovenijo novo obdobje.

Kako hitro se idejno izčrpaš, če ostaneš doma? So skupine pri nas, ki posnamejo album, in potem se sliši, da so pri naslednjem albumu panično iskali neko nadaljevanje, ki pa se na koncu izjalovi.
ŽM: Idejno se lahko vsakdo izčrpa. Za nas je zelo pomembno, da smo veliko v stiku z drugimi skupinami in ljudmi. Če bi se zaprli v studio, nam ne bi koristilo - čeprav je veliko skupin prav na ta način posnelo nekaj najboljših albumov. Toda svojo ustvarjalnost črpamo pri ljudeh.
LP: Pri nas nekatere skupine obstanejo na mestu, ker je Slovenija zelo majhen trg. Ko posnameš album lahko v slabem mesecu, obkrožiš vse večje klube. Preostanejo ti festivali, če te na njih sprejmejo oz. če imaš dovolj poznanstev, da prideš na njih. Potem pa se krog začne končevati. In položaj postane brezizhoden. Lahko greš v tujino ali počakaš, da se doma izpoje album, in posnameš novega. Toda to lahko počneš le do določene točke, nato pa pri nas ne moreš več višje.
ŽM: V Angliji gredo manjše skupine na turnejo po klubih, in ko se vrnejo v istega, si jih bodo želeli ljudje še enkrat slišati. V Sloveniji pa ne moreš še enkrat začeti novega kroga. Zato smo "potipali" tujino.

Kako se je to zgodilo? Koliko vrat ste morali sami odpreti, preden se je pokazala priložnost?
LP: Naš prvi koncert v tujini je bil na Portugalskem. Do njega smo prišli prek našega tonskega mojstra. Za nas je on skoraj kot 'booker', ker kamor koli gre, dobi stike – tako je bilo tudi v primeru Portugalske. Poslali smo svojo glasbo tja, bila jim je všeč in dobili smo priložnost za nastop. Drugače pa dobivamo stike prek drugih skupin.
ŽM: Te stike seveda predaš naprej in jih ne smeš držati zase. Tako mora delovati sodelovanje med slovenskimi skupinami. Nekaterim se vrata v tujino odprejo prej, drugim pozneje. Se mi pa zdi, da so si skupine same krive, da si zapirajo vrata v tujino. Slovenci imajo na splošno slabo mnenje o sebi, zato niti ne poskusijo. Ni težko, saj zagotovo poznaš nekaj kolegov, ki so že bili s skupino v tujini, in greš.
LP: Moraš pa delati. Marsikatera slovenska skupina je obtičala v miselnosti, da če si dober, se bo samo od sebe nekaj odprlo. Žal danes ne gre več tako, ker je poplava glasbe. In včasih je v masi glasbi zelo težko najti kakovost. Nihče ne bo prišel v tvojo garažo in te povabil na turnejo.

Potrebuje skupina prej tonskega mojstra ali predstavnika za stike z javnostjo?
LP: Mi smo začeli s tonskim mojstrom in naredili smo prav (smeh).
ŽM: V Sloveniji lahko narediš veliko sam, ker so ljudje med sabo povezani. Tonski mojster pa je človek, ki spravi iz skupine zvok, kot mora obstajati. S predstavnikom za stike z javnostjo lahko narediš kampanjo, toda če ljudje ne slišijo kakovosti v živo, "pogrneš".
LP: Tonski mojster in lučkar sta tvoja ekipa in brez njiju težko narediš, kar bi rad. Do obeh imam veliko spoštovanje, ker brez njiju nas ni. Je pa res, da slab tonski mojster lahko naredi več škode kot koristi.

O kakšni množici obiskovalcev, ki pridejo na vaše koncerte, govorimo? Koliko jih obišče v povprečju vaš nastop v tujini?
ŽM: V povprečju je kapaciteta od sto do 150 ljudi. Ni veliko, toda lepo je videti ljudi, kako pridejo po nastopu do tebe. V Sloveniji tega skoraj ni, saj je močno opazna zadržanost občinstva. Vmes pa smo prodali tudi veliko naših albumov in majic.
LP: Bila sem presenečena, koliko ljudi je prišlo do nas.

Koliko morate pojasnjevati, kje je Slovenija?
ŽM: Čehom seveda ni treba, pa tudi Švedi so zelo izobraženi.
LP: Tudi Portugalci so nas poznali – zaradi Zahoviča (smeh).

Kaj je po vajinem mnenju razlog, da so Švedi in Portugalci tako dovzetni za evropejski pop-pank?
LP: Sebe ne bi uvrščala v kategorijo pop-panka. Sploh zvok na drugem albumu je daleč od tega, je pa res, da je prvi 'smrdel' po njem. Ne vem pa, zakaj jim je všeč. Sploh na Švedskem je dobrodošlo vse, kar je kakovostno.
ŽM: Rock jim leži. Portugalci so bolj odprt narod in jim je morda zato bolj všeč 'močna' glasba. Švedi pa na splošno poslušajo vse. So središče popa v Evropi in celo na svetu. In glasbo zelo močno cenijo. Imajo organizacije, ki podpirajo mlade skupine in jih financirajo, da lahko zrastejo.

Laura, glede na to, da ste se tako burno odzvali ob oznaki pop-pank, kako vi opredeljujete svojo glasbo?
LP: Nikoli se nismo predalčkali. Nič nimam proti pop-panku, ampak nihče izmed nas se ne vidi v njem.
ŽM: Mi pravimo, da je rock zelo širok žanr. Če že, smo bližje pop-rocku. Toda pankovskega ozadja ne more nihče zanikati, saj smo začeli s pankovskimi priredbami. Toda bolj nam leži to, kar počnemo. Ena izmed najinih najljubših skupin je Toto. In v to smer nas bolj vleče. In zdaj veliko bolj poslušamo skupine, kot so The 1975. Naš zvok je podoben glasbi iz 80. let, ki jo preneseš v moderno obliko.

Kakšen je vaš odziv, ko vam nekdo reče Paramore?
LP: Meni so super. Hayley Williams je odlična pevka in toliko energije, kot jo ima na odru, jo premore le redkokdo.
ŽM: Ko smo začeli s prejšnjo skupino, smo igrali veliko priredb Paramore. Za moj okus so se malo izgubili oz. počnejo to, kar jim je všeč. Ogromno so naredili in so velik navdih zaradi svoje poti. Iz najstniške skupine je nastala ena izmed največjih na svetu.

Kako se je začela vaša zgodba v Alice Blue?
ŽM: Začeli smo preigravati priredbe, toda skupino sestavljamo takšni posamezniki, da se kmalu naveličamo enoličnosti, zato smo začeli pisati avtorske skladbe. Ampak brez vokala. Potem smo šli v iskanje vokalista … In ne vem, kaj je v Sloveniji težje od tega. Mogoče iskanje imena.
LP: Oni so želeli pevca. In na koncu sem jih sama našla. Predtem sem bila pet let v drugi skupini, s katero smo se razšli zaradi drugačnih interesov. Z Bojanom pa sem se videla na snemanju videospota Trash Candy (smeh). Toda nismo se spoznali tam, čeprav je bila tam celotna skupina. Videla sem, da so iskali pevca. Za priporočilo so navedli nekaj skupin, ki so tudi meni všeč. Vprašala sem jih, ali bi poskusili s pevko. Povabili so me na vajo in nekako smo se ujeli v energiji.
ŽM: Ko je Laura naredila svoje vokalne linije čez skladbe, smo bili navdušeni.
LP: Tudi zato se prva plošča toliko razlikuje od druge, ker je bil drugačen način ustvarjanja. Nismo še našli poti, kako bi skupaj delovali. Dejavno sem sodelovala z vokalnimi melodijami in besedili, toda glasba je prvotno nastala za drug vokal. Pri drugem albumu je bilo drugače, ko smo se bolje spoznali.

Torej so potrebovali le ženski dotik?
LP: Tako je!
ŽM: Vem, da smo imeli eno skladbo, za katero smo mislili, da je odlična. Potem pa je Laura premetala zaporedje kitic in refrena. Debelo smo jo gledali, ko pa smo jo zaigrali, je bilo veliko boljše.
LP: Pri drugem albumu smo se veliko pogovarjali o skladbah in vložili veliko energije v pripravo - v pogovor in nadgrajevanje. Po navadi so skladbe, ki jih je nekdo napisal v celoti, neslavno propadle po nekaj vajah.

Koliko glasba vpliva na vaša besedila, Laura? Koliko se ji podrejate?
LP: Pogosto je tako, da ko fantje začnejo kar koli delati, mi skladba sama pove, kam naj bi šla. So moj navdih. Včasih najprej dobim idejo za melodijo, včasih me njihova glasba spomni na določeno situacijo. Se pa zgodi, da imam že od prej kaj napisano in ugotovim, da bi lahko kaj črpala iz že zapisanih besed. Moj ustvarjalni proces je zelo različen, ampak najlažje pišem, ko fantje igrajo. Včasih pa pride ideja, ko se vozim v avtomobilu (smeh).

Ste kdaj razmišljali, da bi tudi za Alice Blue pisali kdaj v slovenščini?
LP: Pred uf … osmimi leti sem pela v skupini, kjer smo delali samo slovenska besedila in jih imam kar nekaj še shranjenih na računalniku. Z Alice Blue pa nismo razmišljali, da bi naredili kaj v slovenščini.
ŽM: To, kar imamo povedati, ima svoj namen. In hočemo, da naše sporočilo razume čim več ljudi. Nočemo se omejiti na jezik, ki ga razume malo ljudi. Igramo veliko v tujini in zdi se mi, da bi z mešanjem jezikov samo zmedli poslušalce. Toda nimamo nič proti slovenščini.
LP: Lahko pa bi se odločili, da pojemo v francoščini. Bili bi izjema in vsi bi razumeli naš namen. Pri angleščini pa se vsi bojijo, ker je toliko prisotna, češ da bo zato izumrl slovenski jezik. Slovenščina ne bo izumrla, če skupina piše besedila v angleščini. Slovenščina se bo spremenila, ker se v pogovorni jezik vnašajo tujke in se morda pozabljajo besede. Jezik se spreminja, ker je živ organizem. Če bi bili Slovenci kot narod ponosnejši, kot smo, ne bi bilo težav s petjem v tujem jeziku. Na Švedskem sprašujejo skupine, zakaj pojejo v švedščini, in ne angleščini. Vsi poudarjajo, kako je glasba univerzalni jezik … Če je univerzalni, zakaj je težava petje v angleščini? Nočemo pa delati zato, da bi bili drugi zadovoljni.

Kaj se mora spremeniti v Sloveniji, da bo bilanca nastopov v tujini in doma za vas v ravnovesju? Zdaj je tehtnica na strani tujine.
ŽM: Klubi še nimajo težav, jih pa imajo ogromno mladinski centri, saj so mlade skupine skoraj prisiljene v klečeplazništvo, če lahko igrajo pri njih. Ne vem, zakaj je tako. Če te lahko Švedi sprejmejo, kot so nas, doma ne bi smelo biti težav. Imamo dovolj klubov v Sloveniji, kjer s tem ni težav. Toda klubi ti ne dajo zastonj prostora, saj boš moral stroške pokriti s prodajo vstopnic. Včasih se mi zdi birokracija, ki jo moraš izpolniti, da lahko igraš v majhnem mestu, brez razuma.
LP: Veliko klubov in društev se skoraj izogiba odgovornosti organizacije prav zaradi papirologije. Ne trdim, da je to glavni razlog. Trg je majhen, lokalov je veliko, skupin je veliko. Občinstvo pa se porazgubi. Trg za glasbo, kot jo igramo mi, je še manjši, kot je država sama. Na koncu pa pride na koncert deset ali 15 ljudi. Ampak mladi skupini je težko organizirati koncert, če ga hoče sama. Začetki so težki.
ŽM: Preveč je preprek, ki so nepotrebne. Če bi jih bilo manj, bi več skupin koncertiralo in organizatorjem bi bilo lažje. Včasih se mi zdi, kot da imajo organizatorji občutek, da skupina prosi za nastop. Toda na koncu bo z našim nastopom tudi on nekaj prodal na točilnem pultu. Malo se mora spremeniti miselnost in za vse bo lažje.