Zasedba Alo!Stari, ki jo sestavljajo pevec Tine Matjašič, kitarista Matic Mlakar in Jernej Metež, basist Matej Kosmačin in bobnar Tomaž Medvar, je prvenec v svet poslala leta 2021, zdaj pa svojo pot nadaljuje že z drugim – Sem prii nič ti neomo. "Če smo se pri prvem albumu še mogoče malo iskali, se mi zdi, da smo se zdaj našli," je za MMC povedal Matjašič in poudaril, da so se tokrat ustvarjanja lotili malce bolj strukturirano. Mlakar je k temu dodal, da so zdaj že bolj uigrani in tako vedo, kaj hočejo.

V 12 skladbah tako člani, ki skupaj ustvarjajo že pet let, ostajajo družbenokritični, pa – seveda – tudi samokritični. "Mi se znamo iz svojih stvari tudi precej dobro delati norca," je povedal pevec skupine, ki pa se je podala tudi na še neznane poti – izstopa namreč predvsem bolj mirna Glavno, da midva sma skup'. "Vseeno smo v nekem okvirju, zato je dobro, ko se cela slika malo razširi," je rekel Kosmačin, k temu pa je Matjašič še pristavil, da so se "z veseljem šli neko novo, drugo igro".

Svoj peti rojstni dan bo skupina Alo!Stari praznovala z dvema koncertoma – 18. aprila bodo zavzeli oder v ljubljanski Cvetličarni, 26. aprila pa bodo nastopili na mariborskem Štuku. Tam bodo zagotovili maraton 27 pesmi, seveda bo del repertoarja tudi nov material. "Zame so edini pravi odklop od vsega naši koncerti," je še priznal Mlakar, ki se skupaj s preostalimi člani že navdušeno pripravlja na nastope.

Več si preberite v spodnjem pogovoru.

Vaš prvenec Pa ka te s tao je ste v svet poslali leta 2021, zdaj ste se vrnili z drugim albumom. Verjetno je bila tokrat izkušnja snemanja in ustvarjanja drugačna, glede na to, da ste prejšnjega snemali med covidom-19?
Tine: Albuma smo se malo bolj strukturirano lotili, pesmi smo delali po sklopih – ko smo naredili novo pesem, smo jo šli posnet. Nismo vsega snemali v kosu, smo pač šli počasi, vzeli smo si čas. Pesmi so nastajale skozi neka daljša obdobja in so bile že takrat izoblikovane tako, kot se slišijo na albumu.

Kaj se je spremenilo v obdobju med prvim in drugim albumom? Ste se pri prvem kaj naučili in potem uporabili pri drugem?
Matic: Tokrat smo veliko veliko več naredili v predprodukciji, predvsem tehničnih zadev – preden smo šli v studio, smo se že pripravili. Tudi na koncu se mi zdi, da so bile pesmi bolj dodelane, vsaj mi jih tako slišimo. Vse skupaj smo samozavestneje posneli in bili na koncu veliko srečnejši.
Tine: Srečni smo bili, ker so se stvari datumsko izšle, tako kot so se morale. Nobenih zamujanj ni bilo, res smo vse imeli točno.

Ste dolgo potrebovali, da ste bili zadovoljni z izdelkom?
Matic: Zdaj smo vsi že nekako malo bolj uigrani – vemo, kaj kdo hoče, kakšen zvok želimo ... Tako je vse kar hitro končano. Večja težava je bolj, da se uskladimo, kdaj bomo šli snemat.
Matej: Bolj so časovne ovire kot pa kreativne.

Rekli ste, da ste se pri prvencu vseeno malce zadrževali, poskušali zagotoviti, da so kakšne pesmi tudi bolj "radiu prijazne". Na Sem prii nič ti neomo pa se niste omejevali. Kako si je bilo dati to svobodo, duška?
Tine: Delali smo tako, kot čutimo. Pri prvem albumu smo se res malce obremenjevali s temi kletvicami in podobnimi zadevami, zdaj pa menimo, da tam, ko mora nekaj biti, bo, drugače to nismo mi. Če smo se pri prvem albumu še mogoče malo iskali, se mi zdi, da smo se zdaj našli.
Matic: Za tretji album se bomo pa izgubili (smeh).

Še vedno igrate za vse, ki so se izgubili. V svojih besedilih, na katera dajete velik poudarek, ste iskreni, neposredni in kritični, pravite pa tudi, da pesmi vsebujejo "mariborsko ciničnost". Je to res neka značilnost Maribora in njegovih prebivalcev?
Tine: To, da znamo biti taki, se mi zdi, da je taka splošna naša stvar.
Matej: Mislim, da vsi drugi to slišijo kot neko ciničnost, a to je pač mariborščina. Pri nas ni to nič posebnega. Saj imamo vsi isti pogled na svet – vsi imamo vedno premalo denarja, vsi smo razočarani v ljubezni, vsi imamo sovraštvo do šefa ... Vsi imamo isto težavo, samo malo drugače zapakirano.
Tine: To je res, na kateri koli koncert smo prišli, je beseda nanesla na kakšne težave in povsod je bilo vedno isto.
Matej: Če hočem nekaj skur****, bom povedal po mariborsko. Mariborščina je zelo dobra, ker stvari bolje poudari kot ostali. Saj ljubljanščina je na primer tudi lepa, a se mi zdi, da ne more biti grozeč jezik.
Tine: Preveč je romantična.

Poudarjate, da je poleg družbene kritike predvsem pomembna samokritika, prav glavno sporočilo albuma naj bi bilo, da ne moreš drugih kritizirati, če najprej ne pokritiziraš sebe. Je težje biti samokritičena ali družbenokritičen?
Tine: Lahko se spet vrnemo na ciničnost – mi se znamo iz svojih stvari tudi precej dobro delati norca.
Matej: Smo v teh letih, ko smo že preživeli dovolj stvari, da se nam ni treba več omejevati ali pa biti komurkoli všeč in zato smo lahko taki, kot smo. Meni je vseeno, ali bom komu všeč, vizualno ali artistično. To me ne zanima. Ker nimam te omejitve, sem lahko sproščen.
Tine: Si lahko to, kar si.

Naslovnico naj bi sestavili s pomočjo umetne inteligence. Kako ste se lotili tega?
Tine: Med nekim pogovorom je Tomaž dal idejo za naslov albuma. Sem prii, nič ti neom je točno prizor, ko neki mali muloti v parku iščejo težave, kjer jih pač ni treba. Menil sem, da potrebujemo res dobro črno-belo fotko nekih otrok, mogoče s cigareto. Začeli smo se spraševati, kako to izvesti – iskati modele in dobiti fotografa, ki bi res ujel ta trenutek, bi bilo težko. Na spletu smo iskali navdih in ustvarili osnovo, ki je šla pač v UI-generator. Po 70 ali 80 poskusih je nekaj nastalo, a to seveda ni bila še končna oblika, je bilo potem še kar nekaj dela, da je videti tako, kot je zdaj.

Na albumu ste pri pesmi Glavno, da midva sma skup’ moči združili z Najo Lipičnik iz skupine Before Time, na Nea guši pa z Emkejem. Kako ste se za to odločili?
Tine: Pri Nea guši je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo združili z Emkejem. On je bil v bistvu prvi, ki je mariborščino znal spraviti v mainstream.
Matej: On je mi, samo, da je rap.
Tine: Mi interno sicer slišimo razlike – vidi se, da smo iz različnih predelov Maribora. Mi smo večinoma iz centra, oni pa so bili tam bolj Nova vas.
Tine: Pesem Glavno da midva sma skup’ pa je sicer za nas zelo netipična. Ko sem predstavljal, kako bi bila zgodba videti z videospotom, je bilo zelo dobro, a smo res morali najti dober ženski vokal. Različne smo preizkusili.
Matic: Vsi so bili zelo dobri, vendar smo za pesem potrebovali takega, ki bi ustrezal vzdušju in bi nam bil vsem všeč.
Tine: Iskali smo pravo barvo glasu. Po priporočilu smo naleteli na Najo, zadeva je takoj "štimala".

Glavno, da midva sma skup’ je ena izmed mirnejših pesmi, kar je nekako redkost za vas. Kako je bilo iti v druge vode, raziskovati vašo ranljivejšo plat?
Tine: Skladba je še iz nekih prejšnjih časov. Težko mi je idejo, ki je že prej obstajala, a ni bila realizirana, prinesti v skupino in jo dati v popolnoma drugačno podobo. Čisto drugače je bilo, ko smo se lotili tega. Sprva smo mislili, da bo pesem neakustična in bomo zadevo rešili z nekimi učinki. Na koncu smo vseeno uporabili akustično kitaro, ki se je namreč kar izogibamo, saj nismo najboljši v akustičnem preigravanju. Tako, kot smo naredili, se je nekako izšlo. Za nas je bilo to nekaj novega, ampak smo se z veseljem šli neko drugo igro.
Matej: Vseeno smo v nekem okvirju, zato je dobro, ko se cela slika malo razširi.

Matic: Obenem nismo vedeli, kako se bodo ljudje odzvali na tako skladbo, ki je popolnoma drugačna. Na koncu je dobro uspelo in smo bili zelo presenečeni.
Matej: Vedno so majhne stvari, ki grejo skupaj. Pesem je izšla z zelo dobrim videospotom, kar je po mojem mnenju pomembno. Če tega ne bi bilo, ni nujno, da bi "zagrabila". Nenamenoma nam je tudi uspelo, da skladba, glede na to, kaj se dogaja po svetu, ustreza trenutnemu času.

Z ljubeznijo, specifično z zlomljenim srcem in posledično jezo, se ukvarjate v introspektivni pesmi MSG. Dejali ste, da nekdo mora govoriti tudi o tistih grdih straneh življenja, ki smo jih vsi doživeli ali pa jih še bomo. Je premalo tega v glasbi oziroma so tam stvari preveč olepšane?
Tine: To, da nekaj olepšamo, ni nič slabega. Nekaterim ustreza, da nekaj povejo v prenesenem pomenu – to je odlično, najboljše pesmi so tudi take. A pri nas to pač ne bi delovalo, pri nas je tako, kot je. Je pa ta pesem dejansko prva, ki je nastala za Alo!stari. Popolnoma sovpada z nekim osebnim obdobjem, ko je nastala. Točno izžareva, kakšno je bilo takrat počutje.

Omenite, da: "Jaz se bom vsedo v avto, pelo dol na morje, izklopo telefon, odje** vsakega. Zaj rabim Hemigwaya, mir, svobodo, rabim enga lobika". Je po vaše zdravilo za zlomljeno srce Hemingway, pivo in morje?
Matej: To je zdravilo za vse (smeh).
Tine: Pivo in morje sta vedno. Hemingway pa je bolj mišljen v prenesenem pomenu – napisal je knjigo Starec in morje. V tistem trenutku pač potrebuješ samo odklop, vsak posameznik si ga izbira sam.

Skladba Spali bomo te ko bomo mrtvi govori o "neumnem načinu življenja, v katerega nas je družba prisilila" – pomembno je, da se kdaj odklopimo. Kako se vi odklopite?
Matej: Imamo službe, družine in prav bend je odklop. Pa tudi to ne vedno, ker je tudi tu precej dela.
Matic: Zame so edini pravi odklop od vsega naši koncerti.

Za to pesem ste posneli tudi videospot. Čeprav naj bi bila snemanja po navadi naporna, ste dejali, da tokrat ni bilo tako. Kaj je bilo drugače?
Tine: Z videospoti imamo takšne in drugačne izkušnje, velikokrat se kaj zaplete. Tokrat je vse šlo gladko, vse se je tako ujelo, kot se še pri nobenem drugem videospotu ni. Ljudje, ki smo jih povabili, so bili stokrat boljši, kot smo pričakovali. Končali smo celo uro prej, kot smo si zastavili. Odlično smo se imeli. Pomislili smo: “Kaj se dogaja? To je neki nov svet.” (smeh). S Simonom Zimičem smo delali prvič. Ker je pred tem več delal hiphop zadeve smo bili sprva malce skeptični, a je Mariborčan in razume bistvo. Tako je znal potegniti iz tega to, kar smo hoteli.
Matic: Všeč nam je sodelovati z nekom novim. V tem primeru je bilo z nekom, ki je prej delal hiphop zadeve, želeli smo videti, kako nas on zapakira v njegovo, drugačno obliko. Super je uspelo.

Zdi se, da je bilo v zvezi z albumom polno “poklopov”?
Tine: Ni vedno vse tako lepo. Na primer pesem Nisn jezn, sao me razpizdi smo zelo dolgo spravljali skupaj. Ni in ni se poklopilo.
Matic: Skladbo Lej ti ovega smo že posneli, pa smo potem ugotovili, da je prepočasna in smo vse morali ponovno snemati. Tudi take stvari se zgodijo – v predprodukciji misliš, da je pesem dobra, zato jo v studiu posnameš. Ko pa jo poslušaš čez nekaj dni, vidiš, da je slabo. In je treba začeti znova.
Matej: To je sicer tudi prednost tega, da imamo v zasedbi producenta. Če bi morali plačevati najem studia in producente – verjemite, da bi pesem pač ostala štirikrat počasnejša (smeh).

V pesmi pravite: "Rad te mam ko brata sao si kreten vedno nareiš neki jeb*** problem." Preživeli smo še eno noč je himna prijateljstva, prijatelji so skupaj med vzponi in padci. Dejali ste, da ni prednost to, da se naučiš poslušati, ampak da se naučiš preslišati tisto, česar ti ni treba slišati. V skupini vas je pet, kar po vaše pomeni pet egov. Kako rešujete medsebojne konflikte?
Matic: Zagotovo imamo konflikte.
Matej: Ampak jih je bistveno enostavneje rešiti kot druge v mojem življenju. Na hitro se skregaš, eno uro oba gledata vsak v svojo smer, potem pa mine.
Matic: V eni točki moraš kakšne večje in dolgoročne težave rešiti. Zavedamo se, da ima vsak svoj ego, a ga na koncu vsak zna požreti. Pri ekipnem delu so vedno neki različni pogledi. Stvari je treba razčistiti, drugače ne moreš funkcionalno sodelovati.
Matej: Tu so spet pomembna leta. Starejši kot si, manj se spuščaš v prepir. Raje grem prazne ali pa srečne glave domov, kot pa skregane. V preteklosti bi šel brez težav domov skregan.
Tine: Velikokrat se je že zgodilo, da smo šli skregani domov, potem pa je naslednji dan eden izmed nas poslal neko sporočilo, da je potipal, kakšna je situacija.
Matej: Je pa res, da so bile težave vedno kreativne narave oziroma so bile povezane z delitvijo dela in opravljanjem nalog.

V pesmi Še enkrat tudi razmišljate o minljivosti: "Pa če bi lahko šel še enkrat, bi čist isto vse nardi, če bi lajhko si premislo, bi vse še enkrat ponovil." Torej ne obžalujete ničesar? Je obžalovanje brezpredmetno?
Matej: Nimaš kaj obžalovati, sam nimam življenjskih obžalovanj. Verjetno jih nekateri, ki so kaj takega naredili, imajo.
Tine: Vsi smo imeli različna obdobja, to je življenje. Zato pravim, da bi še enkrat vse isto naredil. Ko dolgoročno pogledaš, sploh ni tako slabo – večina nas ima družine, lastna stanovanja ... Na koncu se vse poklopi. Čim se preveč obremenjuješ s stvarmi, gre lahko samo navzdol.

V skladbi Preživeli smo še eno noč se zahvalite panku, da vam je dal izkušnjo življenja, ki vam je prava šola nikoli ni dala. Kaj vse vam je torej dal punk?
Tine: Malo bolj kritičen pogled na vse skupaj.
Matej: In da ni vse res, kar so te naučili.

Tine: Starši so vedno govorili iz svojih izkušenj, stvari pa se spreminjajo in nanje ne moreš zdaj enako gledati, kot so oni. Na primer: tiščali so nas na gimnazijo in fakulteto, dandanes pa se dogaja, da tistih poklicev, ki bi jih najbolj potrebovali, ni. Tudi mi bomo svoje zanamce učili svoje stvari, a bo pri njih vse spet drugače.

Jebite se vsi konča album. Zakaj je prav ta zadnja pesem?
Matic: Je taka poslovilna skladba. Spet smo sicer pomislili na to, da bi ljudje to lahko narobe vzeli, a na koncu nas vedno “poštekajo”. Vsak si kdaj reče: “Jeb*** se vsi.”
Matej: Vsi smo to že rekli, to je taka dobra trditev. Morda je malce preveč neposredna za neko mainstream sceno.
Matic: Mogoče pa moramo mi mainstream sceno navajati, da je prenežna.
Tine: Po eni strani pa je to pesem, s katero damo tudi mi ven naše medsebojne razlike.
Matic: V njej se vidi, koliko razlik je (smeh). Sprva je skladba klasični punkrock, potem je punkrock, ki se že malo božično razvija, na koncu pa so klape.

Svojo prvo pesem Nea vem kam, katere uspeh vas je presenetil, ste izdali aprila 2019. Tako praznujete vašo peto obletnico. Kako gledate na to, da že pet let vztrajate z isto zasedbo?
Matej: Res je, kot je rekel Gregor iz zasedbe MRFY: “Lahko je delati, ko ti gre dobro.” Dejansko nam vse gre, malo je nekih padcev in trenj. Zakaj bi se kregal, če je dobro? Zakaj bi zapustil skupino, če je dobro? Sploh ne morem reči, da je minilo pet let, čas gre zelo hitro.
Tine: Dokler bo veter pihal, dokler bodo jadra razprta, bomo nadaljevali.

Petletnico obstoja boste praznovali s koncertom Nič vam neomo v Cvetličarni 18. aprila in na Štuku 26. aprila. Prvi samostojni večji koncert ste imeli leta 2022 v skoraj razprodanem Kinu Šiška, zdaj pa boste zavzeli večjo Cvetličarno. Kaj vam to pomeni?
Matej: Že tako ali tako sem zelo vesel, ampak bi pa počakal, da se to vse zgodi. Vseeno je kar precej dejavnikov, ki morajo biti izpolnjeni, da bo to tako, kot mora biti. Mi sicer upamo, da bo vse delovalo.
Matic: Zagotovo se veselimo koncertov. Nekaj stvar moramo seveda še pripraviti, ker tako se pač dela – vse je v zadnjem trenutku. Živci so pač čar večjih koncertov, zaradi katerega bomo dosti prej umrli (smeh).

Načrtujete maraton skoraj 30 pesmi.
Tine: Pri nekaterih 27 pesmi lahko traja več kot tri ure, pri nas pa to malo več kot uro in pol.
Matic: Skladbe so hitre.
Matej: Menim, da noben koncert ne sme biti daljši od ure pa pol.
Matic: Že za to moraš biti res zbran. Dejansko je telovadba, kar zašvicamo. Na koncu si na odru že kot neka preznojena žival, a je svetovno in zdržiš. Potem pa se greš družit in pit pivo.

Pridružili se vam bodo tudi Lim smrad in žila.
Matic: Smo njihovi veliki oboževalci, zato jih imamo velikokrat radi zraven. Zdaj bodo z nami prvič v Mariboru in bodo lahko Mariborčanom, ki jim je taka glasba všeč, pokazali, kaj prihaja iz Ljubljane. Zanima nas, koliko si bodo upali.

Kakšni so še nadaljnji načrti?
Tine: Trenutno smo res osredotočeni v koncerta in še tiste, ki jima sledijo.
Matej: Imamo še veliko načrtovanih nastopov. Po vsem tem pa mislim, da pride bolj mirno obdobje. Nato pa spet “jovo na novo”.
Matic: Nove izkušnje, nove pesmi, mogoče še kakšna nova smer, tako kot sta Nea guši ali Glavno, da midva sma skup’. Vedno radi delamo nekaj novega. Čeprav smo punrockerji oziroma skatepunkerji, nismo osredotočeni samo na to, všeč nam je zaiti tudi v druge vode.