Da kljub menjavi članov skupina že zadnjih nekaj let deluje v isti zasedbi, pripisujejo tudi temu, da so med seboj iskreni, da drug drugega sprejemajo in hitro zgladijo spore. Foto: Rok Šuster
Da kljub menjavi članov skupina že zadnjih nekaj let deluje v isti zasedbi, pripisujejo tudi temu, da so med seboj iskreni, da drug drugega sprejemajo in hitro zgladijo spore. Foto: Rok Šuster

Zasedba Balkan Boys se po slovenski glasbeni sceni mudi že od leta 2009. Rok Nemanič (vokal, trobenta in flavta), Andrej Štrekelj (trobenta, baritoni, spremljevalni vokal), Matija Marion (saksofon, spremljevalni vokal), Žiga Vehovec (harmonika, spremljevalni vokal), Emir Ibrakić (kitare, spremljevalni vokal), Ilj Pušnik (bas kitara, spremljevalni vokal) in Uroš Nemanič (bobni, efekti, tolkala) so za 15. obletnico izdali nov album, ki so mu nadeli naslov Grill.

"Čez cel album smo iskali, kaj bi bil naš zvok, da bi postali še bolj prepoznavni." Foto: Rok Šuster

"Šli smo v smer, ki jo je vsaka pesem potrebovala. Zato je zvočna slika nekakšna mešanica vsega – pač 'grill'," je za MMC pojasnil Ibrakić in poudaril, da se je pri žanrih nesmiselno omejevati. Po njegovo kot Balkan Boys niso opredeljeni "regijsko, ampak bolj karakterno". Na albumu je tudi Svet se segreva, prva pesem v slovenščini skupine.

15 let delovanja bodo 10. oktobra praznovali v Festivalni dvorani Ljubljana. Tam se jim bodo pridružili tudi gosti, kot sta Lara Jankovič in Godba Slovenskih železnic. Kot na drugih nastopih tudi na tem obljubljajo improvizacijo. "Improvizacija je dobra, ker se tako nikoli ne naveličamo igrati pesmi, čeprav smo jo zaigrali že več kot tisočkrat," je poudaril pevec.

Več si lahko preberte v spodnjem pogovoru.

Balkan Boys ste nastali leta 2009, v tem času ste med drugim že osvojili številne odre, vmes je bilo tudi nekaj menjav članov. Kako gledate na prehodeno pot zadnjih 15 let?
Rok: Imeli smo veliko nepozabnih koncertov – od najmanjšega kluba s šestimi ljudmi do Stožic, kjer jih je bilo med 12 in 13 tisoč. Kot band smo vse te glavne stvari doživeli in kaj več še hočeš kot glasbenik. To je neprecenljiva izkušnja.

Imate najljubši spomin? Stožice na primer?
Rok: Stožice zame niso bile najljubši koncert, ker se na tako velikih prizoriščih izgubi intima. Veliko bolj uživamo, kadar smo v klubu, kjer je do sto ljudi in se z njimi lahko hitro povežemo.
Emir: V Stožicah, kjer smo bili drugič takrat, ko smo bili predskupina zasedbe Bijelo Dugme, je bilo odlično, ampak ne čutiš več te povezanosti z občinstvom. Na vseh koncertih, na katerih je do 250 ljudi, je najbolj pristno vzdušje. Ko smo na primer 10. obletnico praznovali v Cvetličarni, je bilo res mega.
Rok: V vse naše jubileje in predstavitve albumov smo veliko truda vložili v organizacijo in na koncu je bil ta poplačan z dobrim koncertom, tudi gosti so bili na vsakem koncertu vrhunski.
Emir: V bistvu je vsak koncert je po svoje poseben.

V zasedbi je sedem članov z različnimi osebnostmi. Kaj je skrivnost dolgoletnega sodelovanja? Kako rešujete morebitna umetniška nestrinjanja?
Rok: Skrivnost je, da na vsake toliko menjaš kakšnega člana (smeh). Na žalost nas to spremlja od začetka našega potovanja.
Emir: Je pa treba poudariti, da nihče ni bil zamenjan zaradi kakršnihkoli nesoglasij, še vedno smo v dobrih odnosih, nekdanji člani bodo tudi gostje na koncertu v Festivalni dvorani ob 15. obletnici.
Rok: V zadnjih nekaj letih smo se povezali pravi, zdi se mi, da imamo iste cilje, vizije in dobro nam je. Tudi, če smo si različni karakterno, se sprejemamo en drugega in vemo, kdaj ima kdo slab dan in kdaj nima.
Emir: Mislim, da je pomembno to, da smo iskreni. Ko smo slabe volje to en drugemu povemo, pomaga tudi to, da nikoli ne potrebujemo več kot eno noč, da se zgladijo spori.
Rok: Razen z bobnarjem, ki je moj brat, večkrat “zapneva” – ampak to je bratski odnos, bratska ljubezen.
Emir: To je vse normalno.

Za 10. obletnico ste izdali album Gypsyland, tokrat pa ste za 15 let obstoja skupine izdali Grill, material je nastajal zadnjih šest let. Kako ste se lotili tega albuma?
Rok: Že, ko smo izdajali Gypsyland, so nam ostajale pesmi, ki niso bile tako uporabne za tisto zgodbo. Tako smo si rekli, da bomo te uporabili za naslednji album. Naš ustvarjalni proces je potem zagotovo malce zaustavila pandemija covida-19, čeprav smo tudi takrat ostali ustvarjalni – če je bilo dovoljeno druženje v dva, sva se z Emirjem dobila ter ob kitari in kozarcu vina ustvarila besedilo, pesem pa se je naslednjič zaključilo. Ta material se je nabiral zadnje šest let in tako je zdaj nastal Grill.
Emir: Vsak izmed nas se je namreč zaradi pandemije spremenil, tako ali tako pa v petih ali šestih letih spremeniš svoj pogled na stvari. Takoj po albumu za 10. obletnico smo imeli drugačno vizijo, ta se je spremenila in s tem tudi material. Rdeča nit, ki je bila prej začrtana, se je kar sama spreminjala. Ta torej obstaja, zvočna slika album pa je, tudi zaradi vseh sodelujočih, nekakšna mešanica – pač “grill”.
Rok: Čez cel album smo iskali, kaj bi bil naš zvok, da bi postali še bolj prepoznavni. Zvočna slika je pri vsaki pesmi malo drugačna. Grill je zato edini primeren naslov.

Nastopili so tudi v Stožicah. Foto: Rok Šuster
Nastopili so tudi v Stožicah. Foto: Rok Šuster

Emir: Danes žanri niso več tako strogo opredeljeni, kot so bili na primer v 90. letih prejšnjega stoletja. Nima se smisla omejevati. Šli smo v smer, ki jo je pesem potrebovala. Zato je vse tako mešano. Če smo začutili, da je skladbi dano, da bo pop, je to bila – to je na primer Sekund ili dva. Medtem je Brat pirat daleč od tega.
Rok: Zadnje čase mali ljudi posluša cel album, poslušajo pa na primer različne sezname predvajanja. Da je album bolj poslušljiv, ga zato zadnjih nekaj let ustvarjamo tako, da spominja na nekakšen seznam predvajanja.

Producent albuma je bil Gaber Radojević, pri ustvarjanju ste moči združili tudi z drugimi glasbeniki, kot so Denis Beganović – Kiki in DJ Tomy DeClerque. Kaj prinesejo tovrstna sodelovanja?
Emir: Nove stvari prinesejo. Prav zato smo tudi šli v to. Vedno počrpamo nekaj svojega znanja in znanja drugega, da poskusimo neke stvari. Vsaka plošča do zdaj ima neke različice, ki niso popolnoma naše. Ko smo delali z Gabrom, je bil naš cilj, da energijo, ki jo na koncertih doživlja občinstvo in mi, poskušamo prenesti na studijske posnetke. Mogoče nam je tega na prejšnjih izdelkih malo manjkalo, to smo zdaj poskušali nadgraditi.

Pri nekaterih pesmi besedila tudi ni, ampak je samo instrumental.
Rok: To je od vedno tako. Tukaj kot bend dejansko zacvetimo. Tudi Gaber nam je dal kompliment, da smo v instrumentalnih delih najmočnejši in najboljši. Zakaj jih ne bi vključili na album?

Lani ste sicer prvič izdali tudi pesem v slovenščini, to je bila Svet se segreva, za katero je besedilo prispeval Jernej Dirnbek – Dimek. Je bil to za vas predstavljal velik korak?
Emir: Ko pogledaš nazaj, se zdi velik, a tisti trenutek nismo razmišljali o tem, kakšen korak je to za nas. Nobene stvari do zdaj se nismo lotili preveč previdno, se spraševali, ali bi šli v to. Pač poskusiš, narediš po svoje in če uspe, uspe, če ne, pa gremo naprej.
Rok: Za pesem Svet se segreva smo sicer počakali, da je malo dozorela. Obrnili smo ga, preuredili in po 77 različicah smo se vrnili na prvo – je samba, takrat je v Braziliji deževni gozd dejansko gorel in to je Dimek takrat napisal. Vrnili smo se k instrumentalnemu sarkazmu – vse se zdi lepo, a se le dela, da je tako.
Emir: Obenem je to, da je nekaj v slovenščini primerno za naš trg. Večkrat smo se spraševali, koliko ljudi nas glede ime opredelijo in dajo v nek koš, ki pa ni pravi. Če bi nas slišali v živo, bi videli, da je smo daleč od turbofolka. "Trubači" kot folk svetovna glasba so sicer še najbližje, če primerjam s svetovnimi žanri. A dejstvo je, da gre za neko mešanico – rad rečem, da kot Balkan Boys nismo opredeljeni regijsko, ampak bolj karakterno.
Rok: Slovenska besedila so se dejansko prijeli, ljudem so všeč. Kadar jih vprašam, ali so za, da še naprej delamo v tej smeri, vsi pravijo, da nujno.

V Život stari pojete o tem, da bi rad poslušal zgodbe, brez družbenih omrežij, tiste, ki so vam jih pripovedovala babica in dedek. Kakšna je družba dandanes po vaše? Bi si želeli manj prisotnosti družbenih omrežij?
Emir: Da, veliko manj.
Rok: Učim v srednji šoli in vem, kako je s tem pri novih generacijah in pri nas. Po dveh letih sem prišel do sklepa, da moramo sebe spremeniti, ne pa dijake. Sam bi se zagotovo umaknil z vsega tega.
Emir: Družbena omrežja te kar posrkajo vase, sploh se ne zavedaš, da si že v tem vrtincu iz katerega se je težko izvleči. Na družbenih omrežjih je premalo pametnih stvari, da bi jim posvečali toliko časa kot ga, a vseeno je veliko dobrih informacij, da ne moreš reči, da so popolnoma neuporabna. Umetnost je med vsem tem balastom najti prave stvari. Tega se bomo verjetno učili naslednjih 30 let.
Rok: Mogoče bi morali večkrat prisluhniti starejšim in jih večkrat prositi, da povedo kakšno življenjsko anekdoto, ki jih lahko nato deliš s svojimi otroki in vnuki. To je edini način, da ob vsem tem, kar se dogaja, ohranimo zdravo življenje – poleg tega, da poskrbimo zase na primer s čim več športa. Drugače mislim, da se nam bo vsem malo zmešalo.

"Poskusiš, narediš po svoje in če uspe, uspe, če ne, pa gremo naprej." Foto: Rok Šuster

Na albumu je poleg mešanice žanrov in zvokov zaznati tudi mešanico jezikov. Na Grillu je tudi priredba italijanske pesmi Bella Ciao. Kako ste se odločili prav za to?
Emir: Je svetovna megauspešnica.
Rok: Sploh zdaj se je vrnila s serijo Casa de Papel (Money Heist). Je ena izmed tistih pesmi, s katero smo želeli na albumu doseči, da nas ljudje začutijo in se spomnijo, kakšen žur lahko naredimo.
Emir: Glede na to, o čem zgodovinsko govori, je zelo močna skladba. Kul je, da smo ji dali svojo preobleko.

V pesmi Oj mala omenite igranje serenade. Ste kdaj to naredili, da bi osvojili srce neke osebe?
Rok: Sem ja. Prav ta pesem, ki je sicer nastala okoli leta 2017 ali 2018, je resnična zgodba. Serenada je bila na eni strani zapeta na domofon, na drugi pa je bila še podoknica.
Emir: To se čedalje manj dela ...

Skladba Romantic moment je bila prvotno narejena za Emo 2024. Se še nameravate potegovati za mesto na Evroviziji?
Emir: Pravzaprav skladba ni bila narejena specifično za Emo, tega nismo načrtovali.
Rok: Ko smo naredili pesem, je Emir predlagal, da se z njo prijavimo na Emo. Čeprav smo mislili, da se šali, nas je prijavil in nam povedal, da imamo do naslednjega dne, da jo posnamemo. Po snemanju v studiu smo jo poslali in to je bilo to. Ker smo se na izbor prijavili prvič v karieri, smo bili žalostni, ko smo videli, da ga spet ne bo. A ni nam žal – na koncu smo posneli videospot in si sami pričarali svojo Evrovizijo. Mislim, da se bomo še prijavili na Emo, a ne vem, če bomo to dejansko načrtovali – mora se preprosto zgoditi. Čeprav letos smo nekako zmagali tudi mi – moj vzdevek je Nemo (smeh). Vseeno pa bi bilo dobro, da se v Sloveniji izbor vrne, saj imajo tako glasbeniki priložnost, da se pokažejo, in ljudje lahko izbirajo.
Emir: Ni samo dodatna platforma, ampak tudi motivacija za glasbenika. V tem procesu se ogromno naučiš in to pomaga k razvoju.

Kakšno pa je vaše mnenje o Evroviziji?
Emir: Nekako nismo ljubitelji. Mnogi niso več zadovoljni z Evrovizijo, saj gledajo samo z vidika glasbe. Ni več toliko glasbeni šov, je pa umetniški televizijski šov. S tem ni nič narobe, saj tako ni več samo priložnost za glasbenike, ampak marsikoga, tudi kostumografe, plesalce ... Zagotovo je dobra izkušnja. Sam sicer nisem zaljubljen v ta šov, a to zato, ker več dam na glasbo, to me bolj zanima.
Rok: Naredil bi vzporednico temu šovu in vrnil orkester. Vrnil bi se v čas, ko je bil to dejansko glasbeni festival.
Emir: To se lahko zgodi. Dan po zmagi je bila na primer objavljena različica zmagovalne pesmi z orkestrom. V takem primeru se potem vidi, da je to to. Menim, da so tiste pesmi, ki izstopajo na Evroviziji, vredne marsičesa, širša javnost to prepozna.

Pesem Romantic moment je torej pospremil tudi humorističen videospot, kjer člani dejansko nastopite kot udeleženci Evrovizije. Kako pomembna je vizualna komponenta pesmi?
Rok: Videospote je super delati, ampak vse to stane (smeh). To delamo bolj zaradi mladine, in ker ljudje potrebujejo vizualni del, saj nimajo več koncentracije. Iskreno bi sam rad izdajal samo glasbo – kot v starih časih.
Emir: Obstaja glasba, ki potrebuje vizualno podobo, a naša je ne. Za nas je nujno zlo.
Rok: Ampak naredimo dva na en album.
Emir: Tega si ne prizadevamo zelo razvijati, s tem se ne želimo obremenjevati – to nam vzame čas, ki ga raje posvetimo glasbi. Tudi Spotify nam daje potrditev, da videospot ni več toliko pomemben. Odlično bi bilo, če bi se vrnile gramofonske plošče in bi poslušali samo te. Samo za to si velik mladih ne vzame časa. Iskreno si ga tudi mi, ki nismo več najmlajši, ne vzamemo.
Rok: Jaz se prisilim, da si vzamem čas in se usedem na kavč in na nekem mediju poslušam glasbo ter tako treniram koncentracijo. To ne pride samo od sebe. A potem, ko preposlušam celoten album, imam dober občutek, kot da se je svet malce ustavil. Pomirjen sem in grem lahko naprej.
Emir: Eden največjih klasičnih kitaristov in pedagogov Leo Brouwer s Kube je rekel, da bi moral vsak človek celo življenje vsak dan poslušati en nov album, kakršnekoli zvrsti. Tako bi se zgodil neverjeten napredek v razvoju tako glasbe kot tudi dojemanju in širjenju znanja ter sprejemanju informacij. Tudi sam si bom slej kot prej ustvaril “delovno okolje” za uživanje z glasbo – si zaprt v sobi s foteljem in klubsko mizico ter si zavrtiš ploščo in te tistih 40 minut ni.
Rok: Če bomo želeli preživeti naslednjih 10 ali 20 let, bomo ljudje to potrebovali.

10. obletnico ste praznovali v Cvetličarni, svojo 15. obletnico boste oktobra praznovali v Festivalni dvorani Ljubljana. Kakšna je za vas ta nadgradnja prizorišča?
Rok: Prvič bomo nastopili v Festivalni dvorani, upamo, da bo dobro. Že ime dvorane se sliši mogočno. Malo smo želeli spremeniti prizorišče, program je tokrat bolj kulturno naravnan, enako velja za goste – nastopila bosta tudi gledališka igralka in šansonjerka Lara Jankovič in Godba Slovenskih železnic.
Emir: Se veselimo, ker bo drugače, kot je bilo pred petimi leti. Zdaj smo starejši in bolj zreli. Samo, da končno pride koncert. Sam bi najraje videl, da bi bilo vse urejeno in bi bil nastop že jutri. Čakanje najbolj ubija.

Imate kaj treme?
Rok: Malo, ampak to je zdrava trema, ki mora biti prisotna.
Emir: Je trema odgovornosti.
Rok: Je pa res, da je bil že koncert za 10. obletnico eden prvih večjih koncertov, ki smo jih sami organizirali, tako, da smo zdaj že malo bolj utečeni glede organizacije. Tudi glasbeno smo kot band zrasli in nam je zato malo lažje.
Emir: Zato smo si pa dali nekaj novih izzivov, da nam ni preveč dolgočasno.

Tudi na tem koncertu obljubljate veliko improvizacije. Kaj je po vaše njen čar?
Emir: Kot član ritem sekcije, opazujem solaže Roka, Matije in Andreja, ki so “maherji”. Čeprav z Urošem in Iljem vemo, kaj načeloma pričakovati, nas vsak izmed njih v živo na koncertu še vedno preseneti s solom in vzdušjem, ki ga ustvari. Zato, ker je to edinstveno. Če solažo zamudiš, dam roko stran, da nikjer več ne boš ujel take – lahko, da bo na naslednje še boljša, vseeno pa si točno to zamudil. To je čar improvizacije.
Rok: Pri tem bendu je improvizacija dobra, ker solo nikoli ni enak, mi pa se tako ne naveličamo igrati pesmi, čeprav smo jo zaigrali že več kot tisočkrat. Vsak bo namreč vsakič stekel drugače. Mislim, da so tudi tistim, ki hodijo na naše koncerte, ti tako še toliko bolj zanimivi in morda pridejo prav zaradi tega. Čeprav pričakujejo, v katero smer se bo razvil solo, ne vedo, kaj bomo zagrali drugače.
Emir: Svoj žar doma poznaš do potankosti, in čeprav na njem narediš iste bučke ali piščanca, je vedno drugače, ampak neverjetno dobro.

Člani in vaša glasba naj bi se najbolje počutili prav na odrih, velik poudarek dajete na koncerte. Kako je, ko se ljudje pozitivno odzovejo na vašo glasbo, ko slišite, da znajo besedilo?
Emir: Odlično je. Ker radijsko in medijsko nismo toliko izpostavljeni, ne veš ali je pesem padla na plodna tla, tudi na vajah nimaš tega občutka. Potem pa na licu mesta od iskrenih oboževalcev doživiš to, da polovico pesmi pojejo od začetka do konca, kar je neverjetno. To pomeni, da je nekomu nekaj dejansko všeč, torej si nekaj naredil prav.
Rok: To so nepozabni trenutki, ki sem jih že omenil.
Po vaše ima glasba povezovalno moč.
Rok: Ne glede na to, kje smo, poskusimo zagotoviti, da se počutimo doma, enako želimo za ljudi – da jim je udobno, da smo vsi taki, kot smo, noben ni popoln. Tako lahko ustvarimo nekaj lepega. Mislim, da tak občutek poskušamo dati oz. se zgodi sam po sebi, ker takšni pač smo. Če si iskren, se to prenaša.

Katero je sicer vaše sanjsko prizorišče, kjer bi si želeli nastopiti?
Rok: Kino Šiška. Tam smo sicer že igrali, a ob zasebnih in dobrodelnih priložnostih. Mislim, da če za 20. obletnico ne bodo prišle na vrsto Križanke, upam, da bo Kino Šiška.
Emir: Je res kultno prizorišče, ki ga cenimo. Tam bi si res želeli nastopati.
Rok: V preteklosti so nas sicer že zavrnili. Čeprav se je z novim vodstvom to spremenilo, je bilo zdaj prepozno, ker smo že potrdili nastop v Festivalni dvorani.
Emir: Upamo, da nam bo v prihodnosti le uspelo nastopiti tam.

Kaj vas čaka po koncertu v Festivalni dvorani?
Emir: Toplice (smeh).
Rok: Do konca leta imamo še nekaj koncertov, potem pa nas čaka projekt z Laro Jankovič – ta je še v nastajanju, v Festivalni dvorani pa bomo odigrali dve pesmi iz tega projekta. V naslednjem letu nameravamo promovirati album, imamo tudi željo narediti turnejo po kulturnih domovih, zagotovo bomo poskušali priti na kakšne večje in “showcase” festivale. Še naprej nameravamo negovati tudi projekt z godbami in orkestri po Sloveniji. Pripravlja se tudi novi album, zanj imamo že pesmi, ki niso šle na tega.
Emir: Idej je vedno veliko, to so sladke skrbi. Najprej malce počitka, potem pa naprej.