Violinistki Ana Ločniškar in Sara Mivšek, violistka Anastazija Krenn ter violončelistka Kim Kozlevčar so leta 2021 moči združile pod imenom C'est La Vie. "Iskale smo nekaj, kar lepo zveni, je poetično in ima tudi neko sporočilo," je o izbiri imena za MMC dejala Mivšek, Kozlevčar pa je dodala, da zaradi tega, ker so obenem še prijateljice, nimajo občutka, da je to služba.

Meni sicer, da brez klasične izobrazbe novih podvigov ne bi mogle tako močno doživljati. Godalni kvartet se namreč ne drži le interpretacij klasičnih skladb, ampak četverica glasbenic svoja glasbila uporablja tudi v popvodah. "Je drugače, predvsem ker na začetku prideš v čisto v drug svet," je o prestopu praga popglasbe dejala Ločniškar, k temu pa je Krenn dodala, da je vse bolj sproščeno, več je svobode.

Med drugim so godalke, ki so pred časom z Nino Pušlar zavzele oder Stožic, pred kratkim nastopile tudi na predstavitvi Raiven kot slovenske evrovizijske predstavnice. "Zdi se mi, da je vsestranska glasbenica, ki pokriva raznoliko glasbo, zaradi česar je malce drugačna od drugih v Sloveniji. Mislim, da je to zanjo odskočna deska, da pokaže svetu, da imamo tu tudi take glasbenike," je dejala Krenn.

Pred kratkim so jo spremljale tudi na njenem razprodanem koncertu v Cankarjevem domu in občinstvo navdušile s klasično preobleko pesmi Nothing Else Matters skupine Metallica. "V klasiki je večinoma res tako, da poustvarjaš neko delo – nekaj, kar je že napisano, predstaviš na svoj način. Kar je po svoje tudi zelo zahtevno. Tako nam je zelo všeč, da imamo v tem žanru več svobode pri odkrivanju našega jaza," je še povedala violončelistka kvarteta, ki se že loteva novih izzivov.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Godalni kvartet ste ustvarile leta 2021, spoznale ste se na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, združila vas je ljubezen do glasbe, postale ste prijateljice. Kako ste izbrale ime C’est La Vie?
Anastazija: Kar dolgo smo se odločale. Izbrale smo si jezik, ki “steče”, in vsaka je dala tri predloge.
Ana: Hotele smo nekaj posebnega, kar si zapomniš.
Sara: Iskale smo nekaj, kar lepo zveni, je poetično in ima tudi neko sporočilo.
Anastazija: Bilo je težko, ker je v glasbi zavzetih že veliko francoskih imen. Na koncu smo se skupaj odločile.
Ana: Dobro je tudi, da francosko frazo “C’est la vie” načeloma vsak razume in ve, kaj pomeni.

Kako gledate na pretekla skoraj tri leta?
Ana: Zdi se mi, da jih je minilo veliko več. Ves čas se je dogajalo veliko stvari in zato se vsaj meni zdi, kot da smo že šest let skupaj.
Kim: Ko kdaj na telefonu v galeriji gledaš spomine, kaj si počel, se zdi, kot da je od tega minilo že sto let, v bistvu pa je bilo to lani. Veliko je dogodkov, čas zelo hitro mineva in včasih še same vsega ne dojamemo. Vedno pa si vsekakor izberemo tisto, kar nam je všeč, vsakič imamo dobre projekte.

Kvartet je nastal pod mentorstvom violista Nejca Mikoliča. Kaj vam pomeni njegova podpora?
Ana: Zelo veliko.
Sara: Izvrsten glasbenik je. Glede na to, da je profesor, nam z glasbenega in tehničnega vidika da vse, kar nam pač akademija mora dati, vseeno pa je še veliko več. Res nam pomaga, tudi v življenju, ko imamo preizkušnje, morda težave s tremo ali nastopanjem. Veliko stvari moraš usklajevati in on je vedno na voljo za pogovor, lahko mu zaupamo kar koli. Kot drugi oče nam je (smeh).
Ana: V šali mu kdaj rečemo duhovni vodja. Sploh ko se pripravljamo na klasične koncerte, imamo veliko vaj. Čeprav nam je lažje, ker smo štiri in podpiramo druga drugo, je vseeno
velikokrat zelo naporno. Ko pride v sobo, nas s svojo energijo kar povzdigne. Zelo ga cenimo.

Kako to, da ste si izbrale prav godala?
Anastazija: Spomnim se, da sem prišla na sprejemne izpite za nižjo glasbeno šolo. Hotela sem klavir ali flavto, a sem se s pomočjo očeta odločila za violino. K temu, da sem se v srednji šoli preusmerila v violo, je malo prispevala tudi mami. Hvaležna sem ji za to odločitev, ker mi je viola bolj pri srcu, ima neki bolj tak človeški glas.
Kim: Ko sem bila stara dve ali tri leta, je moj brat igral violino. Ker sem jo želela igrati, a je nisem mogla, je mami nekako tako namestila blazinice, da sem jo dala med noge – tako se je razvila ljubezen na dolgi rok do čela.
Sara: Že v otroštvu sem se s kuhalnicami pretvarjala, da igram violino, imam veliko videoposnetkov in fotografij. Glavno za vpis v glasbeno šolo je, da imaš pač posluh.
Ana: Ko sem bila majhna, sem ves čas pela, sem šla komu doma že kar na živce (smeh). V moji generaciji je bilo priljubljeno to, da si hodil v glasbeno šolo, vsi so. Zato sva to hoteli tudi midve s sestro. Ko so bile na televiziji kakšne prireditve RTV-ja, kot je na primer Popevka, sem vedno opazovala violine, moja skrita želja je bila igrati to glasbilo. Vseeno se je mami zdelo najlažje, da naju obe prijavi na klavir. Komisiji sem zapela neko pesmico in še zdaj imam v glavi sliko prve moje učiteljice, ki me je vprašala, ali bi raje igrala violino. Pritrdila sem, ne da bi vprašala mamo, se je morala sprijazniti s tem. V sobo sem šla s klavirjem, ven pa sem prišla z violino (smeh).

Članice igrate v radijskih orkestrih, tudi v Orkestru Slovenske filharmonije, ena izmed vas nastopa z Orkestrom SNG Maribor, ena izmed vas celo kot solistka. Vam je ljubše igrati kot del večjega kolektiva ali v kvartetu?
Kim: Zagotovo nam je ljubše v kvartetu, ker se imamo zelo dobro. Povsem drugače je tudi zato, ker smo obenem še prijateljice in tako ni občutka, da je to služba.
Ana: V manjši zasedbi lahko vključiš tudi več sebe.
Kim: Se ne skriješ toliko.
Ana: Orkester je velik sistem, zaigrati moraš tako, kot hočejo oni. Tukaj pa ima vsaka neko mnenje glede tega, kako se na primer izraziti. Seveda se kdaj pojavijo tudi spori.
Kim: Če si dober prijatelj, se potem tudi dobro prepiraš.
Ana: Ampak zdi se mi, da če se razumeš in podaš svoje mnenje, potem iz tega pride nekaj lepega.

Kaj vam je klasična izobrazba dala?
Kim: Če se odločiš za to, počitka ni. V osnovni šoli zagrabiš in delaš do konca, če vmes nehaš, je konec. Mi, ki smo klasičen svet nekako že kar dobro osvojile, zdaj odkrivamo nove smeri, ampak ugotavljamo, da teh novih stvari ne moreš tako dobro doživeti, če nimaš te podlage, ki jo da šola.
Ana: Tudi pri samem izvajanju je opazna razlika, če si podkovan klasično.
Kim: Vsekakor je bila za nas nujna osnova.

Na 52. državnem tekmovanju mladih glasbenikov TEMSIG ste dobile zlato plaketo in prestižno nagrado za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja – Godalni kvartet št. 3 skladatelja Pavla Merkúja. Na 15. mednarodnem tekmovanju Giovani Musicisti-Città di Treviso ste z oceno 100/100 točk prejele naziv absolutnega zmagovalca tekmovanja. Bile ste tudi del abonmajskih programov Kroparskega in Klošterskega glasbenega abonmaja na Ptuju. Kaj vam pomenijo tovrstni dosežki?
Sara: Na akademiji nas je veliko, v sobi za izpit vadiš samo zase, na koncu nimaš nič od tega. Dobro je tudi, da se svetu malo pokažeš, dobiš neko konstruktivno kritiko. Te dosežki so potrditev, da nekaj delaš dobro. Veliko nam pomenijo, predvsem pa neki zagon.
Anastazija: In motivacijo za naprej.
Ana: Tovrstni dosežki odprejo tudi veliko vrat.
Kim: Dobiš potrditev, da si na pravi poti. V klasičnem svetu se je zelo težko uveljaviti, to je skoraj edini način, da se potrdiš.

Poleg študijskih obveznosti tudi poučujete. Kako usklajujete vse svoje obveznosti?
Ana: Vedno težje, posebno ker sem trenutno pravzaprav na izmenjavi v Salzburgu.
Sara: S skupnim koledarjem. Je zelo težko, res moraš biti organiziran. Veliko stvari pride zadnji trenutek, sploh pri popu je tako, da se na primer jutri nekaj snema in moraš zato vse drugo izpustiti, prestaviti. Ampak če nekaj z veseljem delaš, se vedno najde način.
Anastazija: K sreči se celotno življenje vrti okrog glasbe, tako da si vedno v nekih teh vodah in lahko malo bolje reguliraš vse skupaj.
Ana: Moramo pa velikokrat žrtvovati konec tedna zelo pozne večerne ure, a se izplača.

Poleg izvajanja klasične glasbe ste se podale tudi v vode popularne glasbe. Sodelovale ste s številnimi glasbeniki, tudi Raiven, Nino Pušlar, Janom Plestenjakom, Otom Pestnerjem ... Kako se razlikuje sodelovanje v popglasbi od tistega v svetu klasike?
Ana: Je drugače, predvsem ker na začetku prideš v čisto v drug svet. Načeloma je vse glasba, ampak pri nas v klasiki je velik poudarek na redu in disciplini.
Sara: Glavna razlika je bila že to, da smo iz orkestra navajene, da takrat, ko naj bi se vaja začela, že sedimo uglašeni, začnemo delati, in ko je konec, pač greš. Tam pa najprej vse pozdraviš, ob uri se ne zgodi še nič (smeh).
Kim: Potem pa vse traja tudi do jutranjih ur. Za nas je bilo vse kar šok.
Anastazija: Stvari se moraš bolj sproščeno lotiti.
Sara: Je pa lepo delati tudi tako.
Anastazija: Zdi se mi, da imaš malo več svobode, malo bolj se lahko sprostiš.
Ana: Navsezadnje je tudi glasba taka, ki nekako dopušča več individualnosti.
Kim: Žal je tudi tako, da ima ta zvrst glasbe več poslušalcev. Ker je občinstvo večje, je tudi odziv drugačen in ti da veliko zelo dobre energije.
Ana: Osupla sem bila, ko smo bile z Nino Pušlar v Stožicah. Ko sem šla na oder in videla toliko ljudi, ki so imeli na zapestnicah lučke, ki so se prižgale – česa takega v klasiki še nisem doživela, še nikoli nisem igrala pred takim občinstvom. Energija, ki ti jo ljudje dajo, je res neprecenljiva.

Je potem prav ta odziv nekako vaš najljubši del koncertiranja?
Ana: Zagotovo.
Kim: Odziv je ključen.
Anastazija: Vidi se, da ljudje z užitkom sprejmejo to tvojo glasbo in zgodbo. Od tega, kar daš, tako nekaj dobiš nazaj.

Nini Pušlar ste se pridružile tudi v Areni Stožice pred 14.000 ljudmi. Kje je sicer vaše sanjsko prizorišče, kjer bi si želele nastopiti?
Ana: Ko enkrat doživiš 14.000 ljudi, te to kar malo zasvoji (smeh).
Sara: Z njeno skupino se šalimo, da pri nas več kot to sploh ne moreš doseči.
Ana: Lahko rečemo opera v Sydneyju.
Kim: Tam bomo ... čez štiri leta (smeh).
Ana: Vse je mogoče.

Med drugim sicer sodelujete tudi z Raiven, ki bo maja Slovenijo zastopala na Evroviziji. Bile ste tudi del razkritja njenega imena kot evrovizijske predstavnice? Kako je prišlo do tega? Kako je bilo sodelovati pri tem projektu?
Kim: Zagotovo nam je tudi to odprlo veliko vrat. Že pred to predstavitvijo smo sodelovale, še pred tem pa je z njo nastopala Ana.
Ana: Pred tem sva že nastopali skupaj, ker pa so njej zelo všeč godala, se je kar samo od sebe zgodilo, da smo začele sodelovati vse. Zelo smo vesele zanjo, predvsem ker bo Evrovizija tudi njej odprla veliko vrat, obenem pa se že veselimo nadaljnjih sodelovanj.
Anastazija: Zdi se mi, da je vsestranska glasbenica, ki pokriva raznoliko glasbo, zaradi česar je malce drugačna od drugih v Sloveniji. Mislim, da je to zanjo odskočna deska, da pokaže svetu, da imamo tu tudi take glasbenike. Ko je nekaj drugače, je sicer tudi za nas izziv.
Kim: Tudi mi na nek način to hočemo – smo klasične glasbenice, ampak smo hkrati vsestranske.

Obiskovale ste tudi mojstrske tečaje pri Sretenu Krstiću, Denisu Šapavalovu, Volodji Balžalorskemu, Maji Rome ... Se je pomembno ves čas izpolnjevati?
Anastazija: Vedno je še nekaj prostora za novo znanje. Nekdo drug ti lahko isto stvar pove na malo drugačen način, ki ti morda bolj ustreza. Dobro je, da dobivaš druga mnenja, morda celo iz drugih držav, kjer tudi malce drugače delajo, in ti to lahko tudi pomaga.
Kim: Vsak malo drugače razume že napisano glasbo. K več poznavalcem greš, več informacij dobiš, da si potem ustvariš neko svoje mnenje. Še zmeraj se potem sam odločiš, kako boš svojo interpretacijo ustvaril.

Pa imate najljubše skladatelje, ki jih rade preigravate?
Anastazija: Zdi se mi, da uživam v vsem, osebno se najmanj znajdem v sodobni glasbi, mi pa zadnji projekti predstavljajo tudi ta svet v popolnoma novi luči.
Kim: Ko kot kvartet izbiramo, kaj bomo igrale, običajno ne gledamo po skladatelju, pri vsakem imaš večji nabor, težko je reči samo enega. Načeloma pač poslušamo, kaj nam je všeč, kar že poznamo.
Ana: Vsak je drugačen izziv, vedno si izberemo nekaj novega.

Kaj sicer menite o nekakšni “komercializaciji klasične glasbe”, ko orkestri na primer priredijo pesmi Pink Floydov ali pa filmsko glasbo, na primer iz filmov o Harryju Potterju?
Ana: Meni se zdi to odlično.
Kim: Tudi meni se to zdi dobro. Seveda zveni drugače, kar je tudi dobro, da še na neki drugačen način narediš isto pesem.
Anastazija: Zdi se mi, da je filmska glasba, recimo tista iz Harryja Potterja, lahko prav tako zahtevna kot klasika. Je konkretna, odlična.
Ana: Sicer je tudi v klasiki veliko programske glasbe, v eni je bolj določeno, kaj predstavlja, v drugi malo manj. Predvsem zato, ker je programska in jo pišejo po filmu, si bistveno lažje predstavljaš zgodbo. Pri filmski glasbi mi je to zelo všeč, tudi ljudi se bolj dotakne. Tudi za druge zvrsti se mi to zdi odlično, zakaj pa ne? Več ljudi to potem posluša, obenem pa je navsezadnje tudi izziv za nas.
Kim: Prav tako pa imamo mi, ki se tega lotimo, neki krog svojih poslušalcev, ki morda te glasbe ne bi sicer poslušali.
Ana: V klasičnem svetu je to namreč še zmeraj kar tabu, kot da je nekaj manjvrednega.

Ustvarjate tudi svojo glasbo?
Kim: Naša pot gre trenutno v to smer. Lotile smo se predstavitve svetovne uspešnice v godalni preobleki, pri tem sodelujemo s Tomažem Kozlevčarjem. Tako smo premierno občinstvu Cankarjevega doma predstavile skladbo Metallice Nothing Else Matters in občinstvo je bilo navdušeno. V klasiki je večinoma res tako, da poustvarjaš neko delo – nekaj, kar je že napisano, predstaviš na svoj način. Kar je po svoje tudi zelo zahtevno. Tako nam je zelo všeč, da imamo v tem žanru več svobode pri odkrivanju našega jaza.
Ana: Na tem področju hočemo narediti še več. Je že kar začrtana pot. Imamo izzive!

Kaj še načrtujete?
Ana: V klasiki smo se že dokazale, zdaj bi želele razširiti naše občinstvo, si zadati nove izzive. Ljudem se želimo predstaviti na samostojni poti, ne samo da nastopamo z različnimi pevci. Pri popularni glasbi se stvarem malo drugače streže in je treba ves čas razmišljati, s čim poslušalce presenetiti in na kakšen način sodelovati. To vlogo je za nas prevzel Samo Kozlevčar, ki deluje v vlogi našega menedžerja, tako lahko me ostanemo umetnice.
Kim: Všeč nam je, da smo res vsestranske, vse zvrsti glasbe si želimo povohati – od roka pa tudi do kantrija. Vsaka zvrst nam je zanimiva, posebna in odlična, če je kakovostno izvedena. Vse pa se začne pri dobri priredbi, za kar je pri nas zaslužen Tomaž.
Ana: S sodelovanji smo te vode malo izkusile, zdaj pa hočemo več še same narediti. Imamo vizijo.
Kim: Je že več kot v nizkem startu.