Njim je dovolj beseda, zlog in okoli tega zgradijo skladbo. Puščajo, da namesto njih govori glasba. "Nimamo iluzij, ker smo že po osnovi prizemljeni," pravijo člani skupine Čao Portorož.

Zgodba o "usodnem srečanju" je naslednja: basist in pevec Ivian Kan Mujezinović je v ljubljanskem Bi-ko-fe-ju srečal kitarista in pevca Gregorja Andolška. Andolšek pa je v paketu »pripeljal« še kitarista Anžeta Petriča in bobnarja Aljošo Cetinskega. "Midva z Anžetom sva sošolca iz osnovne šole in tudi z Aljošo se poznam že nekaj let, saj smo nastopali skupaj v srednješolski skupini. V nekem obdobju začneš razmišljati, kaj boš počel v življenju, gre glasba stran. Toda nas združuje to, da nas glasba ni nikoli zapustila. Vedno je bila prisotna želja, da bi imeli skupino in svojo željo živimo," je v pogovoru za MMC pojasnil Gregor.

V njihovih – večinoma – hitrih in udarnih skladbah se prepleta indie kitarski rock s popvzorci. Zunaj je njihov svež izdelek, drugi album naslovljen Čao Portorož (ki ga bodo nocoj predstavili v Gali Hali). Glasba, ki v enem trenutku meji na alternativni rock 90. let prejšnjega stoletja, spet v drugem na najboljša leta jugorocka. Laiki bi celo rekli: "Ko se Laka sreča z 'blitzkrieg' indie rockom." (Vzemite v posluh Ljubavno spodaj.)

"Če vprašate našega producenta Žareta Paka, vam bo rekel, da igramo ves čas eno in isto skladbo," v smehu pojasni Ivian. Anže pa doda: "E in a."

S člani skupine smo se pogovarjali pred izdajo njihovega novega albuma. Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Od izida vašega zadnjega albuma minevajo skoraj tri leta. Gledate na ta vmesni čas kot na dolgo ali kratko obdobje? Zakaj zdaj?
Ivian: Včasih so skupine izdajale dve plošči na leto. To je bil trenutek, ko smo morali v snemalni studio in takrat smo imeli za 23 minut materiala. Vprašanje je, zakaj je bil takrat pravi trenutek? Če ne bi šli v studio, bi se lahko zgodilo, da nikoli ne bi posneli teh skladb. Ću in Evroazija sta bila narejena že, ko smo 'miksali' prvo ploščo, se pravi, da sta nastala že pred več kot tremi leti. Ma in Kino Udarnik sta bila narejena en mesec, preden smo šli v studio, tako da se zdi nastanek prvih skladb za to ploščo precej daleč, saj smo se kot osebe precej spremenili. Zato je bil skrajni čas, da smo se tega materiala rešili in začeli nekaj novega. Če bi čakali, da naredimo še deset minut, bi lahko trajalo še eno leto.
Gregor: Zdelo se nam je, da je prišel pravi čas, saj smo imeli ravno dovolj materiala, da naredimo – spet bom uporabil ta izraz – "zeitgeist". Če bi čakali, bi nastalo več skladb, prišlo bi novo obdobje … In se nam je zdelo, da je to zdaj eno obdobje, ki ga je treba zaključiti. Ali je to hitro ali počasi, ne vem. Je pa res, da imamo ves čas svoj ritem, ki ni hiter ali počasen, ampak je ritem, ki ga držimo od ustanovitve konstantno. Ravno januarja bomo praznovali pet let od ustanovitve. Ves čas nekaj delamo: ali snemamo, ali vadimo, ali nastopamo.

V svojih skladbah iz novega albuma ne dolgovezite – izjema je skladba Chien, ampak se malo pozneje vrnemo na njo. Gradite na hitrem tempu. Kako to, da le redko slišimo skladbo Čao Portorož, ki je daljša od treh minut?
Ivian: To pride čisto spontano. Res je, da je zelo malo skladb, ki so daljše od treh minut. So pa tudi kakšne pod dve minuti. Po navadi, ko se nam nekaj zdi, da se začne vleči, brišemo. To je eden izmed osnovnih načinov našega dela: da ves čas mečemo ven stvari. Skladbe, ki so daljše, pa so drugačne že v osnovni naravi. Zato so tudi takšne ostale. Nastale so iz večkratnih 'jammov' in so se počasi sami od sebe formirali v obliko, v kateri so.

Kakšna je zgodba za Chien?
Ivian: To je bila skladba, ki je nastala iz več 'jam sessionov'. Mislim, da smo ga dva meseca 'jammali'. Potem pa se je on (Gregor op. a.) začel dreti: "Chien." oz. v prevodu pes. Zakaj se je tako začel dreti, pa naj pove sam (smeh).
Gregor: Težko o tem govorim, ker je šlo za težko obdobje v mojem življenju (smeh).

Dramaturško je bolj kompleksen od drugih skladb na plošči. Kakšna je razlaga te dramaturgije?
Gregor: Ta skladba je že zato, ker je daljša od drugih, ima drugačno dramaturgijo, ker vodi poslušalca po različnih občutjih. V ozadju je zgodba, ki se veže na to dramaturgijo. Gre za boj samim s sabo. Pes. Pes je v meni in jaz se borim z njim. Z njim se borim na zelo eksplicitni način.

Kakšen "sprožilec" je potreben, da nastane skladba Čao Portorož?
Ivian: Različno. Nekaj nastane iz 'jammov', nekaj iz kakšnega 'riffa', ki ga kdo prinese, kakšna iz besede. Zelo malo jih nastane iz res 'jammov'. Čeprav na drugi plošči je malo več 'jammanja' kot na prvi. Mogoče je nastal eden.
Gregor: Ne pride samo nekdo na vajo in vse prinese, ampak skozi to iskanje energije benda, nastane končni izdelek. Tudi, če si ti naredil en 'riff' in ga predstaviš skupini, veš, da bo šel svojo pot in da ga bo skupina nadgradila. Zaupaš članom, da bo vsak dodal svoj vložek in da boš na koncu lahko rekel: "To glasbo želim narediti!" Precej je spontano.

Bi lahko rekli, da je rdeča nit raznolikost? Na eni strani se pojavi skladba 84, kjer besedilo temelji na štetju, potem je tu ljubezenska pesem …
Gregor: Skupni imenovalec je Čao Portorož. Ti lahko rečeš temu raznolikost, mogoče se tudi tako sliši, ampak mi gledamo na album kot na celoto.
Anže: Obratno: nam se zdijo skladbe na neki način podobne.
Ivian: Če vprašate našega producenta Žareta Paka, vam bo rekel, da igramo ves čas eno in isto skladbo (smeh).
Anže: E in a (smeh).
Gregor: Mogoče bi bila prava beseda neobremenjenost. Nikjer se ne trudimo zabetonirati, ampak dopustimo' riffu', ki nam je všeč, da se še naprej razvija. Prva faza našega procesa je, da smo sproščeni in da verjamemo v to, kar delamo. S tem si puščaš veliko kanalov odprtih in se nikjer ne cenzuriraš. Takoj, ko se začnemo cenzurirati, je nekaj narobe s skupino. Narobe je, če preveč razmišljaš in premalo igraš.

Kdo je prvi cenzor v skupini?
Ivian: Načeloma je obratno, ko Dole govori: "Ja!". "Ne" pride šele v zadnji fazi ustvarjanja, ker je to zelo nevarna beseda. "Ne" pride, ko je skladba že narejena in gre v analizo, kaj je odveč. Drugače pa se od začetka samo dodaja.
Anže: Ven mečemo zato, da lahko še več stvari zaigramo. Krajšamo, zato da lahko nastane še več.

Zakaj je v vašem primeru bosanski jezik oz. srbohrvaški toliko bolj primeren jezik za izražanje kot slovenščina?
Ivian: Jaz sem dvojezičen, govorim slovensko in bosansko. Dole govori francosko in slovensko. Od tu pride vse mešanje to jezikov. Pogosto se zgodi, da znotraj ene skladbe mešamo dva ali tri jezike in še kaj drugega. Na tej plošči pa je res malo več bosanščine, ampak zgolj zaradi naključja. Ni bila odločitev.
Gregor: Neobremenjenost je to, da lahko sanjaš v bosanščini in nikjer nisi omejen. Ko pride ena beseda, je to iztočnica, da zgradiš dialog. Ne smeš zavirati.
Ivian: Gre za to, da so to naši jeziki in ni odločitev, kot bi bila, da pojemo v angleščini. V teh jezikih komuniciramo in razmišljamo vsak dan.

Zakaj ne angleščina?
Ivian: Znam govoriti, peti pa ne.

Zakaj se veliko novih skupin najprej zažene in začne peti v angleščini?
Gregor: To je njihova težava (smeh).
Ivian: Različni so razlogi. Eni so že toliko vpeti v angleški prostor, da jim je to že čisto naravno; do nekaterih, ki mislijo, da bodo tako zakamuflirali svojo nezmožnost slovenščine; do nekaterih, ki res zelo dobro govorijo angleščino in jim to uspeva fenomenalno. Potem pa imaš še tiste, ki mislijo, da jim bo uspelo priti na tuj trg samo zato, ker pojejo v angleščini.
Anže: Mogoče je tudi kakšnemu nerodno peti v slovenščini.
Ivian: Z angleščino se oddaljiš od lokalnega poslušalca. Ampak razlogi so zelo različni, zato so nekatere skupine, ki jim uspeva v angleščini, in nekatere, ki jim ne.
Gregor: Zelo smo pod vplivom skupin, ki so delale v Sloveniji in še vedno delajo. Te imajo velik vpliv na nas in številne delajo v slovenščini. Meni je zelo všeč, da so skupine, ki so tu, vpete v prostor. Avtentičnost mi je všeč. Ne predstavljam si, da bi bilo drugače.

Govorite o neobremenjenosti, kaj je potem tisto, kar ohranja skupino skupaj in preprečuje, da bo jutri njen konec?
Gregor: Denar, slava. Drugo nas ne zanima. Čisto enostavno.
Od vseh skupin, ki so nastajale v 90. letih, je samo ena konstanta, in to je Srečna mladina. To je skupina, ki je ves čas obstajala, vsi okoli nje so prenehali delovati. Nato pa so se vsi ti ljudje po petih letih vrnili na prizorišče. Nastale so smešne kombinacije in na koncu je nastal skupni produkt, štirih ljudi, ki so se našli – to smo mi (smeh).
Anže: Že prej se je nekaj dogajalo, ko smo se srečevali v nekdanjem prostoru za vaje Srečne mladine.
Gregor: Neizogibno je, če hočeš imeti skupino. Veliko ljudi obupa na poti. Mi nismo. In to bomo delali, dokler bomo uživali v tem.

Kdaj prerasteš srednješolsko idealistično predstavo o bendu?
Gregor: Ne smeš je.
Ivian: Ali jo prerasteš in nimaš benda ali pa je ne in imaš bend (smeh).
Gregor: Pričakovanja, da bodo te srednješolske skupine pele v angleščini, da jih bodo vrteli po MTV-ju in da bodo igrali po Nemčiji in Angliji, v največji meri ubijejo ideale. V srednji šoli se vrtijo zgodbe okoli tega. Ampak če ni pričakovanj in rečeš, da bi samo rad delal glasbo, je drugače. Tu se stvar začne in to želiš početi. Drugačen začetek je razlika, zakaj nekateri obstanejo in drugi ne.
Anže: Mi smo začeli preigravati ob petkih in sobotah. In to se ni spremenilo. Je pa res, da to počnemo zdaj v tej postavi že štiri leta.
Gregor: Neresno delamo resno. To je naše sporočilo.
Anže: Tudi v osnovi, ko smo se iskali, smo začeli v studiu. Šele nato je prišla ideja: "Saj smo skupina, gremo ven, igrati!" Smo klasična skupina: kitara, bas, boben. Smo rockovska skupina in tako smo padli med celo množico podobnih. Potrošniki glasbe pa imajo različne okuse in mnenja.
Gregor: Kar skupina dela in mora delati, je, da se zapre v svoj svet in ustvarja. Ko nekaj naredi, to predstavlja ljudem.

Kaj je tista prva stvar, ko prideš iz studia in ti poruši ideale, ki si si jih zgradil?
Gregor: Ni je, ker nimamo iluzij, ker smo že po osnovi prizemljeni.
Anže: Načeloma vemo, kaj je zunaj, ker smo tudi mi občinstvo. Klubski maraton je bila ena izkušnja, ko smo res videli, kako je na turneji. Prej nismo imeli večjih priložnosti, da bi kje igrali. Tam smo imeli deset koncertov po Sloveniji in tam smo videli, kako je to. Tu bi te lahko zamorilo ali celo uničilo, če bi imel previsoka pričakovanja.
Gregor: Precej smo sveži in nimamo toliko izkušenj. Imamo dva albuma, ampak nismo imeli veliko koncertov. Nimamo dolge kilometrine. Začetniška energija je pri nas še zelo prisotna. Ne kalkuliramo, da bi morali scene 200 evrov preiti na 500 evrov. Nadaljevanje, ki si ga želimo, je, da bi bil tam, kjer nastopamo, sprejeti. Ne samo med občinstvom, ampak tudi med organizatorji v klubu. Ko bi prišel, bi se dobro počutili in odigral koncert. Pa ni pomembno, ali pred 20 ali 60 ljudmi. Pomembno se nam zdi, da smo obkroženi z ljudmi, ki verjamejo v našo glasbo toliko, kot verjamemo mi. To so naše iluzije in več od tega ni.
Anže: Nekdo je nekoč rekel, da je treba poslušalca osvajati enega za enega. Vedno se najde nekdo, ki mu je 'kul'.

Kakšni časi so danes za glasbo, ki jo ustvarjate vi, če jih primerjate s tistimimi izpred desetih let?
Ivian: Mislim, da so zdaj kar dobri časi. Pred desetimi leti so se mi zdeli slabi. Pred petnajstimi leti so bili boljši. Mislim, da so zdaj dobri časi za katero koli muziko.
Gregor: Drugače je, da danes veliko več glasbe. Več dobre glasbe, ki jo težje sprocesiraš in konzumiraš. Zato se še vedno hitreje zatečeš h glasbi, ki jo poznaš že od prej.

Kako dobri promotorji Portoroža ste postali v teh letih?
Ivian: Hočeš vprašati, koliko je Portorož dober promotor za nas (smeh). Imamo ideje o brisačah in skodelicah.
Gregor: To moramo še malo razviti (smeh).

Klavdija Kopina