Mlada skupina Đoko, v kateri so pevec in kitarist Luka Hernet, kitarist Jure Gračner, basist Tilen Barbirič in Nino Vreča, ki poprime za mikrofon in bobnarske palčke, je na glasbeno sceno pokukala leta 2022. Takrat je izdala svoj prvi singel Puli, ki so se ga člani lotili kot norčevanja.

Četverica, ki rada dela zunaj okvirjev in smernic, pa je pravkar izdala svoj prvi album, ki so mu nadeli naslov To ti vračam, tvoje je. Izid bodo 14. maja praznovali v ljubljanski Gromki, štiri dni kasneje pa še v mariborski MC Pekarni.

Več o njihovi glasbeni poti, razmišljanju in albumu pa si preberite v spodnjem pogovoru.

Po letih druženja ste se odločili za skupno pot. Ime je navdihnil plakat o Đokoviću, prav tako pa vam je blizu mantra boli me đoko. Je ta tudi vaš pristop do življenja in jo upoštevate tudi v glasbi – se ne omejujete in eksperimentirate?
Nino: Vsaj pri meni osebno, kar se tiče življenja – ne. Preveč me skrbi, obremenjujem se z vsem, tako v osebnem življenju kot tudi poklicnem, enako velja za glasbo in skupino. Znotraj zasedbe pa se nekako poskušamo – tudi jaz, ki mi to nekako ni v naravi – čim bolj držati miselnosti: boli me đoko. Ne omejujemo se pri slogu glasbe, besedilih, melodijah ... Tudi produkcijsko smo rekli, da delamo čim bolj zunaj nekih okvirjev, smernic.

Kako je sicer tudi poslovno sodelovati s prijatelji?
Luka: Je čar v tem, obenem pa je včasih zelo težko. Po eni strani je zelo dobro. Predvsem igranje na odrih – če nastopaš s prijatelji z glasbo, ki ti je všeč in ste jo sami ustvarili, je to nekaj najboljšega, poseben občutek je. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo igrati v skupini, ki bi jo sestavil z neznanci. Ne vem, ali je to tako čustveno, kot je, ko igraš s prijatelji.
Po drugi strani se vedno zgodijo neke debate, argumenti, v igro pridejo egi in prepiri, ki sicer zadevajo zgolj zasedbo, ampak to vseeno posega v prijateljstvo. To je najtežje. Vseeno na koncu nekako ugotoviš, da si prijatelj s temi ljudmi in se kregaš zgolj zaradi nekega benda in da se preprosto ne izplača. Potem le najdemo neke skupne poti, da lahko to izpeljemo.
Nino: Na začetku nas je v bistvu naprej gnalo prav to, da smo kolegi. Ampak tanka črta je med tem, ali te žene naprej to, da si prijatelj, ali te žene naprej to, da imaš skupino. Če si prijatelj, hitro pozabiš, da imaš bend, če pa si bend, hitro pozabiš, da si prijatelj. Marsikdaj se je zgodilo, da smo pozabili, kaj smo, pa smo se potem morali dogovoriti. Vseeno je lepo delati s prijatelji, ne bi hotel, da bi bilo drugače.

Izdali boste svoj prvi album – To ti vračam, tvoje je. Kakšen je bil dvoletni proces snemanja, ki se je začelo v Ninovi sobi in končalo v studiu?
Tilen: Bili smo v Ninovi sobi in dnevni sobi, snemanje se je potem tudi prestavilo v Juretovo dnevno sobo. Vaje smo potem prestavili v zaklonišče. To je bila neka evolucija naših prostorov (smeh).
Jure: Vse smo posneli sami doma, samo bobne smo posneli v studiu skupaj z Maticem Mlakarjem, ki je sicer tudi kitarist skupine Alo!Stari. On je vse skupaj zmiksal.

Je šlo vse po pričakovanjih?
Nino: Ne (smeh).
Luka: Sprva smo pri masteringu in miksu hoteli sodelovati z nekom drugim, Janom Cizejem, ki ustvarja tudi pod imenom morvern. Všeč nam je bila njegova produkcija, ki je zelo kakovostna in specifična.
Nino: Njegov miks je bil tak garažni, kot smo ga mi hoteli.
Luka: A se nismo mogli uskladiti terminsko.
Nino: Sami smo si postavljali roke, nanje pa nismo bili vezani – ni bilo posledic, če smo jih prekoračili. In to je bil prvi rok, ki je šel v vodo.
Tilen: Nameravali smo namreč snemati aprila.

Nino: Potem je bil drugi – do konca lanskega poletja smo nameravali posneti vse pesmi. Do takrat so bili na koncu posnete le tri, od tega sta se dve končani že vrteli na radiih. Naslednji termin je bil december. Na koncu smo januarja imeli res vse posneto, vse je bilo treba le še urediti. Do marca je šlo Maticu v produkcijo. A se neke tehnične zadeve niso ujemale in se je malce zavleklo. Mogoče so tovrstne stvari lažje, ko ne delaš v samozaložbi in lastni produkciji.
Tilen: A dobro je to doživeti, vsaj mogoče za prvič, saj je potem za naprej lažje. Je izkušnja, ki zelo pomaga.

Torej album izdajate v samozaložbi? Kako je biti za vse sam?
Tilen: Ni lepo. Veliko stvari je, s katerimi, verjamem, imaš manj dela, če si pri založbi – predstavljam si, da prideš, posnameš in greš. Ogromno dela je namreč s tem, da naložiš pesmi, prilagodiš za različne platforme, dodaš besedila, delaš promocijo ...
Luka: Smo iskali založbe, ampak pri teh, v katerih smo se našli, ni bilo interesa oziroma ni bilo prostora za nas. Običajno je sicer tako, da te založba opazi in se odloči, da bi s tabo izdala neki album. Hoteli smo sicer tudi, da bi sami lahko izdali album prek založbe – da bi se vsaj stroški produkcije pokrili, a se žal to ni zgodilo in smo morali za vse, razen miksa in masteringa, poskrbeti sami. Res je veliko dela.
Nino: Težava pri samozaložbi se lahko pojavi že pri sami distribuciji. Odločiti se moramo, kateri izmed spletnih distributerjev je na primer najugodnejši, saj imamo za to omejena sredstva, kdo bo kam poslal, ali bo pesem sprejeta – imel sem že težave, da so distributerji nekaj zavrnili, ker je bilo na primer preglasno ali pretiho. Prav tako se moramo vseeno držati določenih rokov, da bo stvar pravi čas končana in izdana ... Tokrat smo ujeli zadnji trenutek, da je album dejansko izdan še pred koncertoma ob izidu.

Prvi singel, Puli, ste izdali marca 2022, zadnjega, Šećer, pred kratkim. Dejali ste, da ste razvili in že našli svoj zvok. Kako gledate na to prehojeno pot – od prvega singla do zadnjega?
Nino: Prvi singel, ko Jure še ni bil stalni član zasedbe, je v bistvu nastal kot norčevanje, nismo imeli resnih namenov. Nekaj sem “metal skupaj” in ugotovili smo, da zveni dobro, iz tega smo naredili pesem. Dejansko smo Puli uporabili tudi za Šećer, samo malce smo spremenili zvok – več smo na primer dali kitar, manj klaviatur. Rezultat tega razmerja – enega malo manj, drugega malo več, dati pesmima, kar sta pravzaprav potrebovali – so vse skladbe, ki so zdaj na albumu. Gre za izpiljene že izdane pesmi, re-masterane leta 2024. Ti še vedno zvenijo kot mi, kot nas ljudje poznajo z radiev in koncertov, a z malo bolj celostnim prizvokom. Album dejansko zveni kot celota, ne kot enajst ločenih skladb.

Glede na to, da je album z 11 pesmimi neka zaključena celota, je pomembno poslušanje po vrsti, brez prekinitev?
Nino: Načeloma mislim, da je vsako pesem mogoče poslušati tudi posebej. Sploh dandanes nekako ni več navada, da se album posluša od začetka do konca, ljudje pač nimajo tega razpona pozornosti – zato so skladbe tudi običajno dolge tri minute. Menim pa, da bo poslušalec, če bo album poslušal v celoti, od tega odnesel več, kot če posluša le posamezne skladbe.

Jure: Ko smo sestavljali album, smo bili pozorni na to, da si vse pesmi sledijo tako, kot se nam zdi, da si najbolje sledijo po občutku.

Kakšna bi bila pravi kraj in čas za poslušanje albuma?
Vsi: Morje.
Luka: Zelo sem si želel, da bi bila glasba kot neki poletni album. Take imam najraje, vrhunski so.
Nino: Ampak to ne pomeni, da se mora album poslušati samo poleti.

Vaš zvok, ki vključuje navdih glasba iz 80. let prejšnjega stoletja, a ima tudi velik pridih današnjega časa, new wava, ste poimenovali “rožnat”. Zakaj?
Luka: Lepa beseda je (smeh).
Nino: Iskali smo pomladno-poletni zvok in tega tudi imamo. Melanholičnost običajno spremljajo neke pastelne rožnate barve.

V pesmih albuma se velikokrat pojavi motiv zlomljenega srca, za Val ste dejali, da ste svoja čustva izlili v glasbila, zato je pesem glasnejša kot običajno, razlikuje se od drugih izdaj. Dajete dovolj prostora tudi instrumentalnim delom. Ali glasba včasih pove več kot le besede?
Nino: Da, absolutno.
Jure: Zagotovo. Zdi se pa mi, da kakršno bo besedilo, takšna bo tudi pesem – bolj kot bo besedilo čustveno nabito, bolj bodo k temu pomagali tudi instrumentali.
Nino: Besede in glasba se dopolnjujeta. Če nekomu želiš nekaj povedati, pa res ne veš, kako, mu boš lahko z glasbo. Če boš pa dodal še besedilo, bo pa še toliko jasneje, kaj si hotel povedati.

Glede na to, da navdih jemljete iz vsakdanjega življenja, tudi iz sebe – si torej z glasbo nekako “ližete, celite rane”?
Nino: Če bi si jih, bi ljudje, glede na besedilo, res mislili, da imamo ves čas zlomljeno srce in težave v življenju, da ni enega svetlega trenutka.
Luka: Všeč mi je, ker imam jaz popolnoma nasprotno mnenje (smeh).
Nino: Oba pojeva, tudi besedila piševa dva. Na začetku sva dejansko skupaj pisala besedila, izmenjevala ideje, želela sva, da bi se ujemala. Zadnje čase pa sva jih začela pisati ločeno, vsak besedilo napiše za svoj del. Ta se tako včasih niti ne dopolnjujejo, so si malo nasprotna. Moj del nima vedno tako žalostnega, bolečega in temačnega pogleda na svet. Še vseeno se besedila glasbeno in smiselno ujemajo, a en del je “svetla plat”, druga pa “temna”.
Luka: Besedilo začnem pisati, ko se mi nekaj dogaja v življenju – glede duševnega zdravja ali odnosov z ljudmi. Iščem način, kako bi to lahko prelil. Sploh v zadnjih dveh letih sem si tisto, kar sem začutil, takoj zapisal.
Nino: Oba piševa besedila na isti način – iz tega, kaj čutiš. Nobeno besedilo ni bilo napisano na silo, vedno nastane iz nečesa, kar se je zgodilo v zadnjem času, razmišljaš, kako bi ubesedil neko frustracijo, veselje, žalost, kar koli in to izrazil v pesmi.

Luka: Čeprav sem že nekaj časa v življenju srečen, je bizarno to, da mi je še vedno lažje napisati žalostno besedilo. Ne bi znal napisati vesele pesmi.
Nino: Se strinjam. Ne glede na to, kako dobro se počutim in hočem opisati neki odličen dogodek, ki se mi je zgodil, bom težje napisal veselo, lepo besedilo. Tudi pri samostojnih projektih – ker nisem tekstopisec, pri družbenokritičnih besedilih vedno potrebujem pomoč. Vseeno pa lažje napišem družbenokritično stvar o neki osebi ali tem, kar se dogaja na svetu, kot pa veselo.

Zagotovo pa to, da se o osebnih, predvsem žalostnih zadevah, odpreš pred množico ljudi, spremlja tudi nekaj ranljivosti?
Luka: V tem je moč.
Nino: Prav tako pa v osnovi skoraj nikoli, vsaj jaz, ne delam glasbe za druge. Najprej jo bom naredil zase in za svoje veselje, ker pač moram nekaj povedati, izraziti, ne glede na to, kdo bo to poslušal. Če to sliši širša množica, pa še toliko bolje. Naj vidijo, kaj se dogaja, morda še kaj odnesejo od tega. Marsikdo se lahko tudi najde v tvoji glasbi in ti je potem lažje glede neke težke stvari, ker imaš občutek, da v tem nisi sam.

V besedilih in naslovih pesmi uporabljate tudi srbohrvaščino. Se vam zdi, da je v tem jeziku kdaj nekaj lažje povedati kot samo v slovenščini? Jo dopolni pomensko, da “žmoht”?
Nino: Da ne bo pomote, besedila so v slovenščini, z dodatkom srbohrvaščine. Ko nisi tekstopisec in iščeš besedo, ki bi se ujemala s tem, kar si napisal, jo pač najdeš v tujem jeziku. V našem koncu, Mariboru, se bolj kot angleščina in nemščina uporablja jezik nekdanje države.
Tilen: Bi pa rad dodal, da se je pred kratkim zgodila smešna stvar – ko sem vnašal besedilo za singel, mi je kot jezik tega zaznalo švedščino.

Od kod ideja za naslovnico albuma, ki sta jo ustvarila Matjaž Wenzel in vi, Luka?
Luka: Za Šećer smo imeli celo idejo, kaj in kako bomo posneli, a sem ugotovil, da je to preveč dela za enega, ki mora snemati in še igrati. Tam, kjer trenutno živim, smo našli zanimive rekvizite – glave jelenov in srn. Razmišljal sem, kako naj videospot zadnjega singla pred izdajo albuma navežem nanj in njegovo naslovnico. Potem sva z Matjažem v njegovem ateljeju dobila idejo, da gre za odnos med dvema divjima živalma, za neko daritev oziroma srnjak vrača srni nekaj, kar je njeno. “To ti vračam, tvoje je," je nekaj, česar nočemo slišati, saj se to običajno izreče po razhodu.
Nino: Malo se naveže na naslov albuma, ampak na temačen način – album zvokovno ni niti približno tako temačen, kot je naslovnica.
Luka: Zato sem bil sprva zelo skeptičen.

Nino: Razmišljali smo o podobnih naslovnicah skupin, ki ne delajo zvokovno vesele glasbe, na primer skupina Laibach – nekateri bodo morda našo naslovnico hitro povezali z njihovo Novo akropolo. Na koncu smo pomislili, zakaj pa naslovnica ne bi bila čisto nasprotje pesmi.
Tilen: Všeč mi je, ker je zelo abstraktna.
Nino: Malo ti da misliti. Če želiš iskati globlji pomen, je taka naslovnica, ki ti ne prinese vsega na pladnju, bistveno boljša.
Luka: Nismo hoteli, da je nekaj na prvo žogo, kot je na primer pulover v rokah.
Luka: Zdi se mi, da vseeno ustreza albumu – ni samo vesel synthpop, ampak tudi malce depresivno newagerski.

Pesem Blok 22 je sicer septembra 2022 postala popevka tedna na Valu 202, imeli ste tudi Jutranji koncert pri Andreju Karoliju. Kaj vam je to pomenilo?
Nino: Spominjam se, kako sva se z očetom, že odkar sem bil majhen, pogovarjala, kdo je bil na Jutranjem koncertu pri Karoliju in katera pesem je bila Popevka tedna. In potem smo kar naenkrat to bili mi. Že to, da se je Puli, nekaj, kar smo naredili v moji sobi, predvajal na Valu 202, je bilo neverjetno. Potem se je še po drugih pomembnih nacionalnih radiih razširila. Ko je bila skladba Blok 22 izbrana za Popevko tedna, pa sem pomislil: “To je to, bolje kot to, ne gre.” Bil je dober zagon za nadaljnje delo.
Tilen: Dober občutek.
Jure: Samo zgodaj je bilo (smeh).

V obdobju dveh let ste se predstavili na različnih slovenskih odrih, pred kratkim ste ogreli množico pred nastopom Jack Black Diamonds v Kinu Šiška. Kaj je za vas najljubši del koncerta?
Luka: Glede Kina Šiška sem bil zelo skeptičen. Ko sem v prvi vrsti videl goreče oboževalke Jet Black Diamondsev, sem pomislil, da jim bomo “bedni”, nezanimivi. Na koncu je bilo zelo dobro.
Nino: Že takoj, ko smo začeli, pri uvodu, si lahko videl, kako so vsi, ki so sedeli, vstali, še od zunaj so začeli prihajati v dvorano. To mi je dalo upanje. Do konca nastopa se je dvorana dobro napolnila. Čeprav so mnogi prišli poslušat Jet Black Diamonds, so vsi plesali in peli z nami.
Tilen: Noro.

Nino: Tega nisem pričakoval. Zagotovo je dober občutek, ko vidiš, da si ljudem všeč. Da ne gre samo za vljudnostni, obvezni aplavz, ampak da to, kar delaš na odru, tvoja glasba, vžge in nekdo dejansko v tem uživa.
Luka: Četudi na nastopih včasih ni neke energije, bomo vseeno dali, kolikor se le da.
Nino: Moraš dajati.
Luka: Ampak, ko nekaj vrnejo, bom toliko bolj skakal po odru in med ljudmi, kolikor se le da.
Nino: S tem se tudi raven izvedbe dvigne.
Jure: Ni pomembno, koliko je ljudi. Ko ti vrnejo energijo, je zelo posebno.
Luka: V Kamniku smo igrali pred 15 ljudmi, pa je bilo odlično
Jure: Res je bila zabava.

Prvenec boste tudi predstavili v ljubljanski Gromki 14. maja in 18. maja v mariborski MC Pekarni. Se veselite tega?

Nino: Da!
Luka: Vem, da bo nastop čudovit, je pa res, da je vedno prisotna živčnost glede tega, koliko jih bo prišlo. Imamo popolnoma svoj sistem predprodaje kart, ki ga je sestavil Tilen, poskušamo videti, koliko ljudi bo. Verjamem, da jih veliko pride zadnji dan.
Tilen: Največ vstopnic se bo prodalo na vhodu.
Luka: Do zdaj smo imeli vedno skorajda polno dvorano. Kar pa zadeva koncert – obljubljamo, da bo to, kar so ljudje do zdaj bili vajeni od nas.
Jure: Govori, prevrnjene steklenice in potrgane strune.
Nino: Trudimo se, da izpopolnimo sliko, kako bo na odru vse skupaj videti. Ujemalo se bo s tem, kdo smo mi.
Luka: Imamo odlične dvorane, Gromka je bila do nas vedno dobra, idealno je, da lahko igramo tam. Pripravljamo tudi poseben oder. Vse, kar bomo lahko dali noter, bomo poskusili izkoristiti – da bo izkušnja za občinstvo.
Nino: Taka živa podoba skupine Đoko bo. Pa še nove izdelke bomo imeli najverjetneje.