Zasedba Eni od Sedmih Milijard deluje že od leta 2013. Po več kot deset let dolgi poti pa je peterica – Aljaž Hrastar, ki igra kitaro in poje, violinistka in pevka Zala Hrastar, basist Gregor Gorenčič, Mateja Kralj, ki poprime za klarinet, igra klavir, pa tudi poje, ter Luka Gorenčič, ki ima vlogo bobnarja – v svet le poslala svoj prvi dolgometražni album.

Album z 12 skladbami, ki govorijo o različnih zgodbah iz življenja in med snemanjem katerega so se člani med drugim naučili drug drugega poslušati, so poimenovali Jadro upanja. Pot do izdaje prvenca, ki so ga v celoti ustvarili sami, je bila dolga, občasno so se spraševali, ali jim bo sploh uspelo – in jim je.

Dosežek so praznovali v SiTi Teatru BTC, kjer so še v živo krstili pesmi z albuma.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Skupina Eni od Sedmih Milijard je nastala okoli leta 2013, vmes ste zamenjali nekaj članov, izdajali ste posamezne single. Po več kot desetih letih delovanja je luč sveta končno ugledal tudi vaš prvi studijski dolgometražni prvenec Jadro upanja. Kako gledate na to več kot desetletje dolgo popotovanje?
Gregor: Ta pot je bila zelo dolga, na trenutke smo se spraševali, ali nam bo res uspelo, ker je to res velik projekt. Ko zdaj gledam, koliko smo prehodili – vse smo sami posneli, sami smo razvili aranžmaje – zelo sem ponosen in vznemirjen. Ko sem v rokah prvič držal album in na zvočnem sistemu poslušal lastno glasbo, je bil res prijeten občutek.
Aljaž: Deset let se sliši kot dolga doba, ampak mislim, da kot skupina prej nismo bili pripravljeni in glasbeno razviti. Premalo smo imeli izkušenj, ki si jih sicer ves čas nabiramo. Malce je trajalo tudi, ker morda naša glasba ni za vsakega – čeprav smo imeli ogromno podpore svojih ljudi, smo imeli manj podpore in pomoči v smislu, kako se vsega lotiti.
Zala: Deset let se res sliši kot dolgo obdobje, a je minilo zelo hitro.

Album ste izdali v samozaložbi, vse ste tudi snemali sami. Kako je potekal ta proces?
Aljaž: Tri četrt pesmi je nastalo z akustično kitaro. Ko sem bil zadovoljen z obliko pesmi, ko sem jo sam zaigral v svoji dnevni sobi, smo jo začeli na vajah skupaj aranžirati, dodajati glasbila in solaže, spreminjati tisto, kar ni delovalo. Imeli smo močno vizijo, kaj si želimo. Prvo pesem smo šli snemat v studiu, kjer sem ugotovil, da imava s producentom podobno mnenje. Zdelo se je, da sem nenadoma postal producent in aranžer tudi sam, zato sem se odločil, da je morda bolje, da kar sami posnamemo vse, predvsem zato, ker so najemi studiev dragi. Prav tako je to, da imaš nekoga, ki te usmerja, lahko dobro, če nisi dovolj izkušen, obenem pa je težje uveljavljati svoje ideje, sprejemati moraš neke kompromise. Mi smo bili za ves ta proces popolnoma prepuščeni sami sebi, vse je nastalo surovo in iz nas. Bolj iskreno, kot smo naredili, skoraj ne bi mogli. Dobra stran tega je torej, da smo lahko dejansko stvari naredili, kakor smo si želeli, hkrati pa vseeno nismo imeli še ene osebe, ki bi nam dala odziv na slišano.

Snemanje se zdi intenziven proces. Česa vse ste se med procesom še naučili?
Zala: Ukvarjam se tudi s šivanjem, in pri tem sem veliko bolj samozavestna, bolj preprosto je ustvariti neki izdelek, ker točno vem, kaj moram narediti, da bo izpadlo dobro. Čeprav violino igram že okoli 20 let, moram v tem primeru vložiti več truda, da je rezultat v redu. Snemanje je bilo zame zelo naporno. Vesela sem, da nisem obupala in odnehala.
Aljaž: Ko pritisneš tisti rdeči gumb za snemanje, se v glavi začnejo dogajati čudne stvari, neka samorefleksija. Veš, da bo nekaj zdaj nekje posneto, in ves čas razmišljaš, ali bo dovolj dobro. Zato velikokrat nisi sproščen, da prideš do te stopnje, je potreben čas.

Gregor: Snemati album je stresno, šele potem, ko ga posnameš, se naučiš ta stres tudi prenašati. Vedno sem hotel, da vse posnamem v prvem poskusu, a sem nato ugotovil, da si je treba za to pridobiti nekaj kilometrine. Pri procesu smo se naučili sodelovati med sabo in se poslušati. Vsi smo potem stvari postavili tako, da vse skupaj diha in delujejo tudi podrobnosti. Tudi v prihodnosti, če se bomo lotili naslednjih projektov, bomo lahko lažje pristopili k pisanju, ker imamo zdaj več izkušenj. Zdaj vemo, kaj pomeni sam narediti album. To je bil lep proces enega leta in pol.
Aljaž: Ves čas je dobro imeti tudi v glavi, da manj je več. Drugače posnetek postane prepoln.
Gregor: Ko si individualist, misliš, da moraš biti car in narediti čim več, da boš izstopal. Ampak tu je tako kot pri športni ekipi, je timsko delo – še vedno moramo skupaj dihati, stremeti k skupnemu cilju, da naredimo nekaj lepega.

Kako urejate morebitne medsebojne umetniške razlike, nesoglasja?
Gregor: Za nas je bilo nekaj novega, da smo se že vmes začeli snemati. Večkrat gremo torej skupaj čez isti del, posnamemo, poslušamo in se pomenimo o slišanem – da kaj dodamo, odvzamemo itd.
Aljaž: Ko nekaj čudno zveni, se ustavimo in poskušamo razjasniti, kaj spremeniti. Ko melodično rešimo zadeve, stvar nenadoma zaživi in je, kot mora biti.
Gregor: Organsko.
Zala: V teh desetih letih smo pri večini pesmi veliko stvari spremenili, ker pač – odrasteš.
Aljaž: Vsi dobro razumemo zvok svoje skupine. Ko nekaj deluje, se večinoma vsi s tem strinjamo.

Na albumu obravnavata raznolike življenjske tematike, kot so razočaranje, samota, ljubezen, minljivost ... Želite prek glasbe dati poslušalcem občutek, da niso sami v neki preizkušnji?
Gregor: Album so pač neke zgodbe iz življenja – kot tudi naše ime ponazarja, smo vsi del, skupnosti, vsak piše svojo zgodbo. Lahko imaš slabši ali boljši trenutek, vedno pa na koncu zaradi izkušnje zrasteš in imaš upanje. Veliko pesmi je zgrajenih na ta način – iz neke misli gre potem na koncu v upanje. Tudi zvokovno se odpre.
Aljaž: Prvotna ideja ni, da napišeš pesem zato, da boš nekomu nekaj sporočil. Napišeš jo bolj kot svoj dnevnik. Od nekdaj mi je bilo blizu in všeč, da z melodijo, ki pride iz glasbila, ta dnevnik tudi interpretiraš in ga daš ven. Kdo ga bo vzel in se v njem našel, pa ni več tvoja stvar. Vseeno si na koncu želiš, da boš nekomu le nekako pomagal. Ena izmed naših zvestih sledilk Kim je na primer skladbo Castellina in Chianti opisala kot pot nazaj domov k sebi. Vesel sem in lepo mi je, ko se nekdo najde v pesmih.
Zala: Ustvariš neki prostor zase, v katerem se potem tudi drugi najdejo. Že velikokrat sem slišala komentarje, da ljudje na naših koncertih padejo v svoj svet. To je lahko tudi malo terapevtsko – se sprostiš in uživaš v tistem trenutku, sploh dandanes, ko vsi ves čas nekam hitijo. Potrebuješ to, da se lahko ustaviš in umiriš.
Aljaž: Nekatere pesmi na albumu so seveda izmišljene, na primer Mertin. Pesmi Jadro upanja ter Castellina in Chianti – ki jo je navdihnilo popotovanje v Toskano, ko sem prvič šel sam na tako pot z avtomobilom – pa sta melodiji upanja.

Glede na to, da gre za dnevnik – se ni nič “strašljivo” večjemu številu ljudi odpreti o osebnih zadevah?
Aljaž: Po eni strani je pravzaprav zelo čuden občutek, da pred ljudmi, ki jih ne poznam dobro, pojem o težkih zgodbah iz preteklosti. Po drugi strani pa gre le za del življenja, to je že preteklost. Za vsako stvar potrebuješ nekaj časa, da jo ponotranjiš. Že to, da sprejmeš svoj glas, stopiš pred ljudi in pred njimi poješ in se nekako malo razgališ – to ni tako preprosto, in potrebuješ nekaj let, da se tega navadiš in se zaveš, da te nihče ne bo obsojal.

Zala: Ne vem, zakaj, ampak sama se izogibam ljubezenskim temam. Sem pa med covidom-19 napisala nekaj pesmi, ki so bile nekakšne zgodbe o življenju in odraščanju. Vmes je bila sicer ena tudi o hrepenenju, ki je ravno prav abstraktna, da ne veš, kdo komu govori, na koncu pa se izkaže, da so bile sanje. Pesmi sva z Aljažem tudi posnela, nato pa sem jih v sklopu študijskega projekta izdala kot kratkometražni album z naslovom Sprehod med spomini.
Gregor: Do zdaj sem pisal samo vesele skavtske pesmi, obljubim pa, da bom morda za prihodnji album napisal srečno ljubezensko.

Dejali ste, da je upanje sestavina, ki daje pogum in moč v vseh situacijah. Vsak izmed nas pa svoje jadro upanja najde v tisočih malih ali večjih stvareh. Kje to najdete vi?
Gregor: Jaz upanje najdem v prijetnih druženjih s prijatelji, znanci in sorodniki. Če je dobra glasba zraven, še toliko boljše.
Aljaž: Zadnje čase v športu, čeprav nisem športni tip človeka. Ugotovil sem, da med vožnjo s kolesom odklopim veliko stvari, ki mi povzročajo skrbi. Upanje seveda najdem tudi v glasbi. Velikokrat me pesmi, za katere bi nekdo rekel, da so žalostne in melanholične, napojijo.
Zala: Jaz upanje najdem v različnih drobnih stvareh v življenju – od druženja s prijatelji do igranja in poslušanja glasbe, ustvarjanja, oblikovanja ter gledanja morskega obzorja.

Če bi si zavrteli katero koli pesem za boljše počutje, za dušo, katera bi to bila?
Aljaž: Pesem High Hope Glena Hansarda. Njegove pesmi mi vedno dajo upanje.
Zala: Little Giant Rooja Panesa.
Gregor: Veliko jih je, ampak bom izbral skladbo Arizona skupine Kings of Leon. Ta me je med študijem ves čas spremljala pred vsakim izpitom, z njo sem si dvignil moralo, pomirila me je.

Kakšno bi bilo popolno vzdušje za poslušanje albuma?
Zala: Ob sončnem zahodu.
Gregor: Nekje v miru, da se lahko usedeš in si morda še naliješ kozarček vina in lepo poslušaš ter se lahko posvetiš podrobnostim.
Aljaž: Album je precej umirjen. Dobro si je vzeti čas za to, da mu lahko prisluhneš. Morda na travniku ob koči ali pa na klopci zjutraj ob kavi.

Kako to, da ste se odločili, da izdate tudi fizično obliko albuma?
Aljaž: Čeprav je dobro, da obstajajo platforme za glasbo, kar je za vse bolj dostopno, pa tudi manj materiala je porabljenega na primer za zgoščenke, vseeno upam, da se bodo te, kot vinilne plošče, vrnile. Enako velja za CD-predvajalnike. Želeli smo narediti izdelek, paketek, ki ne bo le škatlica z zgoščenko, ampak, da ta vsebuje tudi nekakšno beležko z besedili, našimi mislimi in fotografijami. Tudi če nekdo nima predvajalnika, bo dobil v knjižici informacij za ugodno ceno, da nas malo podpre.

Gregor: Lepo ilustracijo na naslovnici je naredila naša dobra prijateljica Jovana Đukić. Zelo smo zadovoljni, kako je povzela bistvo albuma, v sliki vidiš pesmi.
Zala: Pripravili smo tudi pesmarico z akordi, da si bodo lahko nadobudni glasbeniki zaigrali pesmi.
Aljaž: V njej niso zgolj pesmi in akordi, ampak smo vanjo zavili še lepe slike, ki sta jih ustvarili Bernardka Rupnik in Lucia Jerman.
Zala: Je kot nekakšna spominska knjiga. Potrudili smo se, da glasbo, ki je seveda na prvem mestu, ter to, kar želimo ljudem zaigrati in povedati, še vizualno podpremo. Na koncertu bodo na voljo tudi drugi izdelki, kot so majice in pa obeski za ključe, ki sem jih oblikovala jaz in so kot neko upanje, ki ga imaš povsod s sabo.

Številne vaše pesmi so dobile videoupodobitev, tudi animirane. Se vam to zdi pomemben element, ki da dodatno dimenzijo skladbi?
Zala: Zelo pomembno se mi zdi, da daš pesmi tudi vizualno podobo. Tudi to je nekaj, kar ljudi pritegne. Čeprav si poslušalec, lahko ustvariš svojo pripoved, v videospotu vidiš neko vizualno lep narejeno zgodbo, v kateri lahko uživaš kot v filmu. S svojimi videospoti smo se želeli povezati tudi z ustvarjalci.
Aljaž: Tudi hrano gledamo z očmi – ješ z očmi. Luči na odru naredijo glasbo na koncertu še bogatejšo. Podobno je v primeru videospotov.
Zala: Želimo preizkusiti različne formate – imeli smo ilustracije, animacije in videe. V prihodnjih mesecih želimo ustvariti vizualno podobo še za katero pesem z albuma.

Bliža se vaš koncert v SiTi Teatru. Se veselite tega blagoslova občinstva pesmi, ki bodo zaživele še na drugačen način?
Aljaž: Zagotovo. Veseli me, da bomo to, kar smo v teh desetih letih ustvarili, zdaj prvič zares predstavili na takem dogodku, pridružili se nam bodo tudi Zvezdosledi. Veselim se pravzaprav tega, da bomo spet igrali in v živo ustvarjali glasbo na enem mestu, v enem času, in to predali ljudem. To je za nas neopisljivo.
Gregor: To bo češnja na torti, obenem pa začetek nečesa novega.
Aljaž: Mislim, da bo to za nas kar cela torta.
Zala: Desetnadstropna, eno nadstropje za vsako leto (smeh).

Kje bi bilo za vas sanjsko prizorišče, kjer bi nastopali?
Gregor: Lani sem bil na lepem koncertu Florence and the Machine v Areni Pula. Tam bi videl našo glasbo.
Zala: Videla sem, da bo Roo Panes v Angliji imel koncert nekje ob morju, v nekakšnem amfiteatru. To bi bilo res sanjsko.
Aljaž: Raje igram v zaprtih prostorih kot na zunanjih lokacijah. Akustično vse bolje zveni. Nekoč sem bil v Operi na koncertu Rudija Bučarja, in čeprav smo bili čisto na vrhu, sem ga slišal, kot da bi bil zraven mene.

V Stiku in Castellini in Chiantiju omenjate odhajanje, Brezvetrje govori o tem, da stojite na ladji, ki pluje v neznano, in da “ujamete brezvetrje”. V Jadru upanja omenite, da boste sanje iskali drugje. Je kdaj nekakšen pobeg nujen za odkrivanje samega sebe?
Aljaž: Imaš tudi težka obdobja, morda niti ne tako v življenju kot v sami glasbi. Bili so trenutki, ko sem se spraševal, zakaj to sploh delam. Ampak vsako jutro se spet zbudiš, dobiš voljo in si rečeš, da si to pač želiš početi, in nadaljuješ svojo pot. Ne glede na vse, se vedno vrnem h glasbi in ustvarjanju.
Zala: Občasno malce zamenjaš okolje in se osredotočiš na nekaj drugega, nato pa se spet vrneš k prvotni zadevi. Kot na primer pravijo, da moraš iti od doma, da začneš ceniti to, kar imaš.

V pesmi Čas spregovori omenite, da svet trpi. Je premalo občutka za sočloveka te dni?
Gregor: Naša družba je trenutno tako oblikovana, da smo osredotočeni samo nase in na to, da se borimo zase in svoj položaj v njej. Družbena ureditev nas sili v to, da smo individualisti. Vseeno pa se mi zdi, da veliko ljudi še vedno skrbi za sočloveka. Seveda bi stvari lahko bile boljše, a ne smemo reči, da ni vse v redu.

Aljaž: Mene izjemno moti, kako mora biti v tem času vse hitro, brez čakanja. Vseeno pa ni treba posploševati, da je vse samo slabo – veliko ljudi je, ki si pomagajo, lepo nam je. Čeprav smo ljudje velikokrat malce zagrenjeni, je pomembno, da se osredotočimo na pozitivne stvari. Mislim, da Slovenci znamo stopiti skupaj, ko pride do težav, upam, da bo to veljalo še naprej. Enako seveda velja predvsem v športu, pa tudi na področju kulture – izvajalci se med seboj podpiramo. Morda bi si sicer želel, da bi bilo v Sloveniji več prostora za glasbo, ki je bolj “razgaljena”, ranljiva.
Zala: Več bo tistih, ki bodo pokazali dober zgled, bolj se bo premaknilo tudi v drugih ljudeh, ki bodo naredili več za skupno boljše. Moramo biti dovolj odprti, dobrosrčni, si upati pomagati, pa tudi prositi za pomoč.