"Res je, da ljudje najprej vidijo plavolaske v visokih petah," poudari v pogovoru za MMC Sonja. A skupina Hellcats ni le obstranski projekt za štiri dame slovenskega heavy metala. To so dokazale z izdajo svojega prvenca Divja pot, ki so ga izdale pretekli mesec. Na njem se je znašlo deset avtorskih skladb (vse v slovenskem jeziku), v katerih se prepletajo rezultati dela zadnjih sedmih let. "Me smo že čisto na začetku rekle, zakaj bi štiri dekleta brez zveze pile kavo v eni gostilni, če bi lahko počele še kaj drugega in se tudi ob tem družile," zatrdi Saša.

Začetki skupine segajo v leto 2006. Saša in Sonja sta kar nekaj časa iskali prava dekleta za skupino. Po nekaj zamenjavah danes zasedbo dopolnjujeta še kitaristka Katja Mavec in pevka Ajda Kovačič (stara znanka enega izmed resničnostnih šovov na največji slovenski komercialni televiziji). "Ni nam jasno, zakaj ne bi ženske izvajale rockovske ali metalske glasbe," pravi Sonja.

Celoten pogovor s sestrama Zagorc si lahko preberete spodaj.

Hellcats, ko nekdo reče, da so to "štiri plavolasa dekleta v visokih petah, ki 'nažigajo' heavy metal", koliko se zmoti? Kaj vas ločuje od tega stereotipnega opisa?
Sonja: Res je, da ljudje najprej vidijo plavolaske v visokih petah. Saj to smo (smeh), ampak v ozadju je še veliko truda in dela. Marsikateri glasbeni laik ne ve, koliko truda je potrebnega, da ti igraš v živo v odru, spelješ koncerte, posnameš ploščo …

Če se malo vrnemo na začetke: kako je, če si prva skupina v Sloveniji? Kaj so pozitivne in negativne stvari, če si prvi?
Saša: Vedno je težko orati ledino. Pred nami je v osemdesetih letih že obstajala ženska skupina Toži babe, one so bile pankerice. Pred metalci pa je še posebej težko biti prvi – sploh če si članica prve ženske skupine – saj je metalsko občinstvo zahtevno. Že glede moških skupin so zahtevni, kaj šele, da je ženska za kitaro in bobni, ker začnejo čisto drugače poslušati.
Sonja: Je pa dobra stvar, da si nas takoj zapomnijo, saj tega v Sloveniji ni.
Saša: Čeprav na začetku smo se morale kar precej boriti, da smo ohranile svoj slog. Veliko ljudi nam je reklo, da v Sloveniji lažje uspeš s popglasbo ali z narodno-zabavno glasbo in naj se raje preusmerimo v kaj lažjega. Me smo bile trmaste, hotele smo delati to, kar smo čutile. Glede ocenjevanja na odru pa smo danes veliko samozavestnejše, saj vemo, da to, kar delamo, delamo dobro, zato kar naj ocenjujejo, če želijo.

Zanimivo, rekli ste, da drugače poslušajo. Septembra je bil v Financial Timesu prispevek, kjer so postavili tezo, da moški ne poslušajo več ženskih izvajalk, ampak jih samo gledajo. To sicer velja za svetovno popglasbo. Kako pa je v slovenski heavymetalski glasbi – ali poslušalci bolj poslušajo ali bolj gledajo?
Sonja: S tem se ne strinjam.
Saša: Nimamo takšnih izkušenj, saj smo glasbenice, ki na odru vedno igramo v živo, res pa je, da nam bolj gledajo pod prste kot moškim kolegom.

Zakaj heavy metal? Lahko bi si izbrale kar koli drugega. In pri tem mislim lažjega – vsaj na papirju.
Saša: Veliko lažje bi bilo, ja.
Sonja: Ampak to smo me. Heavy metal živi v nas, kot pravi ena izmed naših skladb. Že od mladih let. Medve sva hodili v srednji šoli na vse metalske koncerte – takrat metal še ni bil toliko razdeljen na zvrsti. Šel si na metalski koncert in tam si lahko slišal vse zvrsti. Poslušali sva Metallico, Pantero, Sepulturo, AC/DC, Iron Maiden, Judas Priest …
Saša: S tem sva odraščali in se našli v tem.
Sonja: To je najin slog življenja.

Saša, zakaj ravno baskitara? Sonja, zakaj bobni?
Saša: Sama sem končala glasbeno šolo za klasično kitaro. Baskitara je precej sorodna. Po končani glasbeni šoli sem začela učiti otroke klasično kitaro. Kot študentka sem si s tem denarjem začela plačevati ure za baskitaro pri zasebnem učitelju. Sonja pa je prej igrala nekaj čisto drugega …
Sonja: Igrala sem prečno flavto (smeh). Čeprav mi je enkrat en prijatelj dejal, da so pihala in tolkala sorodna (smeh). Je pa res učitelj v glasbeni šoli, ki je učil pihala, učil tudi tolkala. V isti sobi so bili tudi bobni in jaz sem jih takrat prvič videla. V srednji šoli pa sem uresničila to željo, da sem tudi začela hoditi na učne ure bobnanja.
Saša: Drugače pa je tudi Katja začela že kot otrok igrati kitaro in je imela to srečo – je mlajša od naju –, da je imela dobrega učitelja, ki jo je učil igrati na rockkitaro že od začetka. Namreč, ko sem jaz odraščala, so obstajale le državne glasbene šole in tam se nisi mogel naučiti nič drugega kot igranja na klasično kitaro. Ajda pa je v glasbeni šoli igrala violino.
Sonja: Mislim, da precej vpliva na tvoje glasbeno izražanje dejstvo, da si se ukvarjal z njo že v otroštvu. Tudi če zdaj ne igramo več po notah, nam to pomaga pri skladanju in marsikje drugje. Nič ni bilo zaman.

Heavy metal na notah – zanimiva kombinacija.
Saša: Mogoče nekoč, če bomo igrale s simfoničnim orkestrom kot Metallica (smeh).

Ali pa na Antarktiki.
Saša: Mogoče (smeh).

Ste imele kaj zadržkov pri sprejetju Ajde v skupino, glede na to, da je prišla iz tako 'mainstream' resničnostnega šova, kot je bil X-Factor?
Saša: Z mojega vidika je bilo to dobro. Še preden nam je naša nekdanja pevka povedala, da je noseča in da gre na porodniški dopust, smo imele koncert v Velenju, kamor je prišla tudi Ajda. Po koncu nastopa nas je prišla pozdravit, ker smo ji bile všeč in ostala mi je v spominu prav zaradi tega. Izmenjale smo si kontakte in ko je pevka dejala, da ne more več nastopati z nami, sem poklicala Ajdo.
Sonja: Že takrat, ko je odpela Janis Joplin na avdiciji X-Factorja, se je videlo, da je rokerica. Pozneje nam je povedala, da je imela na šovu popolnoma drugačne želje o skladbah, ki jih je izvajala v nadaljevanju šova.

Kaj se je spremenilo, ko ste jo pripeljale v skupino?
Saša: Veliko smo pridobile pri kakovosti vokala. Midve sva si želeli ves čas takšno pevko, toda leta 2003 je bila še otrok (smeh). Takrat še ne bi mogla peti pri nas.
Sonja: Poznalo se je tudi pri snemanju. Ajda je prišla v skupino konec januarja, šla je v studio in stvari so se hitro odvile naprej. Prej pa smo se s prejšnjimi pevkami res trudile s snemanjem, ker ni nič uspevalo v takšni meri, kot je z Ajdo za mikrofonom.

Hellcats vztrajate pri slovenskem jeziku, čeprav ustvarjate tudi v angleškem jeziku za tujino. Tudi na vaši novi plošči najdemo vsa besedila v slovenščini. Zakaj ste se tako odločile?
Sonja: Midve delava vse v dveh jezikih. Našo prvo skladbo Hellcats sva napisali v angleščini. Drugo - Vladar noči - pa v slovenščini. Nato sva se odločili, da bova naredili vse v obeh jezikih. Že zato, ker imamo toliko oboževalcev in podpornikov v tujini, da jim moramo dovoliti, da nas razumejo, kaj pojemo.
Saša: Res je, da je to dvojno delo in vzame več časa, ampak se izplača. Ravno zdaj končujemo angleško različico tega albuma, ki jo bomo predstavile na prihajajoči turneji v Milanu, 28. novembra.

Koliko privlačen je slovenski jezik v heavy metalu za tujce?
Sonja: Ko smo bile v Rusiji, se je izkazal za precej privlačnega. Takrat smo se malce bale, kako bo slišati. Preprosto takrat nismo imele še vseh skladb napisanih v angleščini. Tako da smo predstavile malo angleških in malo slovenskih. Ko smo zapele skladbo Heavy metal, so nas pozitivno presenetili, ko so vsi peli z nami v slovenščini, ker so se naučili besedilo prek YouTuba.
Saša: Slovanom je lažje usvojiti slovenščino. Tudi zdaj, ko smo koncertirale na Hrvaškem, smo razmišljale, ali bi pele v angleščini ali v slovenščini in smo se na koncu odločile za slovenščino. In ljudje so bili navdušeni.
Sonja: Tujcem se zdi eksotično.

Zakaj velika večina slovenskih moških metalskih skupin, ki so nastale v zadnjih letih, raje vztrajajo pri angleščini kot slovenščini?
Saša: Mogoče zato, ker je težko delati besedilo za metalsko skladbo. Težko je zbirati besede. Za to porabiš več časa.
Sonja: Sploh šumniki in sičniki se lahko slišijo čudno. Ali pa se tem skupinam bolje sliši besedilo v angleščini, ker so na to navajeni.
Saša: Čeprav Requiem in Pomaranča so že v osemdesetih peli v slovenščini.

Ko recimo poslušamo vaša besedila, slišimo, da vam je kar uspelo v njih ujeti besede, ki se po navadi pojavljajo v angleških besedilih. Imate na primer Vikinge, bojevnike, strele, grom … Kako nastajajo ta besedila?
Saša: Ustvarjava jih skupaj.
Sonja: Dopolnjujeva se. Če ni ustrezne slovenske besede, vzameva drugo. Najdeva tisto, ki je ustreznejša. Ampak nato besed ne prevajava dobesedno v angleščino, ker se ne sliši dobro. Toda trudiva se, da ostane pomen isti.
Saša: Lažje nama je ustvarjati skupaj, ker se poznava že od njenega rojstva (smeh). Sva prijateljici in imava iste ideje.
Sonja: Imava to srečo, da nama je všeč ista glasba in da veva, kaj bi radi.

Katera je najprej začela poslušati metalsko glasbo? Katera je posnemala katero?
Sonja: Jaz po njej, ker sem mlajša.
Saša: Jaz sem že v osnovni šoli začela poslušati AC/DC, ko so sošolke poslušale New Kids On The Block (smeh). V srednji šoli pa sem imela srečo, da sem imela v gimnaziji sošolce metalce. Oni so poslušali Pantero in Sepulturo, to je potegnilo celoten razred. Njo pa z mano (smeh).

Ampak vaša glasba temelji na pozitivnih besedilih. Zakaj?
Sonja: Mogoče ravno zato, ker sva takšna značaja, da razmišljava pozitivno. Kot drugo pa je to, da rade vidimo vesele ljudi.
Saša: Da je žur na koncertih in ne, da jih še bolj potolčemo. Naše občinstvo je res super.
Sonja: Heavy metal ni depresivna glasba. Vedno je bila pozitivna. AD/DC je žur. Na odru in pod njim.

Imate skladbo, ki na albumu precej izstopa. Besedilo gre: "Zlomi se nebo, ko objameš me. V prsih zadrhti. Ustaviva čas ..." Koliko je lahko heavy metal ljubezenski?
Sonja: Mislim, da zelo. Najprej smo se otepale balad. Ta skladba je bila napisana kot predzadnja, ker smo vedele, da na ploščo sodi tudi kakšna romantična stvar, ker vseeno smo ženske (smeh), ki smo zaljubljene in ranljive. Lepo se vklopi v koncept plošče in tudi v preteklosti je bilo že veliko balad v heavy metalu, ki so bile še nežnejše, kot je naša (smeh).

Že s prvo skladbo na albumu - Mačke pekla - postrežete z neke vrste himno oz. elementi navijaštva, ko se iz ozadja sliši vzklikanje Hellcats, Hellcats. Je to namenoma tako ali gre za naključje?
Saša: Ko smo pisale prvo skladbo, smo rekle, da mora biti za nas – za Hellcats.
Sonja: Najprej moraš dati nekaj sebi, da lahko daš še drugim. Želele smo si, da bi imele svojo himno. Tega je precej v metalu. In so precej navijaške. Že ko smo izbirale ime, smo želele, da bi imele takšno, na katerega se lahko občinstvo dere: "Hellcats!"
Saša: Skoraj dve leti smo posvetile samo iskanju imena za skupino. Šele leta 2006 se je vse ujelo, toda prej nam ni bilo nič všeč. Spraševali sva svoje prijatelje, si sami razbijali glavo zaradi tega – nič nama ni bilo všeč. Vse dokler ni naš prijatelj Bico – basist skupine Bombe – predlagal, kaj pa če bi bile Hellcats. On veliko ve o letalih in to je bilo letalo ameriške vojske iz druge svetovne vojne – Grumman F6F Hellcat. Takoj smo bile navdušene. Preverile smo vse, ali že kaj obstaja pod tem imenom, ampak takrat ni bilo še nič.
Sonja: Ja, pozneje se je začela tista serija …

Kakšna je bila vaša reakcija, ko se je pojavila serija Hellcats?
Sonja: Vedele smo, da se bo ime slej ko prej pojavilo še kje.

Ste imele morda zaradi tega kaj več obiska na vaših spletnih straneh?
Sonja: Ne bi vedela, če je bil zaradi tega kaj povečan. Ampak enkrat je neki Indijec napisal na naši strani na Facebooku, da bi rad gledal novo sezono (smeh).
Saša: Toda serija se je začela šele leta 2010.

Ja, in zdržala dve sezoni.
Saša: Ja, nas je nekdo takrat res vprašal, ali smo dobile ime po tej seriji, pa smo rekle, da smo pod tem imenom obstajale že prej.

Koliko deklet menite, da ste spodbudile, da so prijele za kitaro?
Sonja: Ja, upamo, da čim več. Ni nam jasno, zakaj ne bi ženske izvajale rockovske ali metalske glasbe. Veliko jih hodi na koncerte in rade se ukvarjajo z glasbo. V osnovnih šolah jih veliko igra klasične kitare …
Saša: Jaz kitaro poučujem vedno več deklet kot fantov, ampak ko postanejo najstnice, velikokrat odnehajo.

Potem se ljubezen do glasbe spremeni na stopnjo oboževanja?
Saša: Mogoče. Ali pa bi vse rade postale pevke, ker se bolj izplača (smeh). Ali pa zato, ker menijo, da jim ni treba toliko vaditi (smeh).
Sonja: Mogoče niso toliko vztrajne kot moški. Mladi fantje so v sobah in vadijo kitaro v nedogled. So v svojem svetu. Mogoče dekleta več hodijo ven.
Saša: Mislim, da je samo pri nas tako. V večjih državah je drugače. Ampak glede na odstotek prebivalstva, je še vedno isto.
Sonja: Ženske zanima kaj drugega. So pa lahko čisto zagrizene za skupinske športe, aerobiko, ples …
Saša: Me smo že čisto na začetku rekle, zakaj bi štiri dekleta brez zveze pile kavo v eni gostilni, če bi lahko počele še kaj drugega in se tudi ob tem družile.

Kako so najbližji sprejeli vašo odločitev?
Saša: Čisto iskreno: midve štiri leta sploh nisva povedali nikomur, da sva začeli igrati.
Sonja: Jaz sploh nisem povedala, da igram bobne. Bolj zaradi tega, ker so najini starši poudarjali pomen izobrazbe in so hoteli, da najprej končava študij. Če bi takoj povedali po resnici, bi verjetno ves čas poslušali prerekanja: najprej šola, nato drugo.
Sonja: Zdaj so pa to sprejeli (smeh).

Kdo je največja konkurenca skupini Hellcats v tem trenutku?
Sonja: Ne vem, ali bi lahko govorili o konkurenci. Ni ovire. Mogoče to, da v Sloveniji še rockovska glasba ni toliko izpostavljena pred drugimi. Kaj šele metal. To nas ovira, da bi bile še bolj prepoznavne in bi se odprlo še več vrat. Nikoli nismo gledale na nobeno skupino kot na konkurenco.
Saša: Ker je tako malo ženskih skupin, da težko o tem govorimo. Imamo pa vzornice. Zdaj se bodo po tridesetih letih združile spet Rock Goddes in komaj čakam, da gredo znova na odre, ker bom šla tudi v Anglijo na koncert, če bo treba (smeh).
Sonja: Pa tudi ne zdi se mi, da je tu kdor koli toliko popularen, da bi mu lahko zavidali (smeh).
Saša: Slovenija je majhna.

Kako mislite, da bo Evropa odprta za albuma, glede na to, da prihaja še v angleški različici?
Saša: To je ena izmed prednosti ženske zasedbe. Po svetu je ogromno festivalov - tudi v Rusijo smo šle zaradi tega - ki združujejo ženske v glasbi. Mislim, da so vrata kar odprta za nas.
Sonja: Čeprav se je pri vsem tem treba zelo potruditi glede organizacije. Za zdaj še vse delamo same. Nikoli ne veš, kdo je na drugi strani. Vse je treba preverjati in gledati, da bo nam ustrezalo: da ne bomo imele samo stroškov, ampak da se nam bo izšlo.
Saša: Denar kroži – vse, kar zaslužimo na koncertu, vložimo v glasbo.

Koliko poguma pa je zahtevalo včasih in koliko ga zahteva zdaj, da stopiš na oder kot članica skupine Hellcats?
Saša: Pri meni trema z nastopi pada.
Sonja: Me smo bile že na začetku takoj postavljene pred najhujšo stvar: naš prvi koncert je bil na odprtju glasbenega studia. Bil je jam session. Me smo takrat prišle in odigrale vse skladbe, ki smo jih znale (smeh). V občinstvu pa so se znašli sami producenti in najbolj znani slovenski glasbeniki. Takoj smo naletele na najhujše. Drugi nastop pa je bil na Televiziji Slovenija v oddaji TLP – v živo. Tudi ko smo prišle v Rusijo, so nas postavili takoj na veliki oder v Moskvi. Mislim, da nas čaka samo še stadion (smeh). To si želimo. Trema že kmalu ne bo imela mesta (smeh).