Pevec Marko Zemljič, kitarist Aleš Svetina, klaviaturist Luka Zemljič, bobnar Bojan Marinko in baskitarist Tilen Knaflič delujejo skupaj od leta 2010. Prodor na domače glasbeno prizorišče so začeli prek spleta in družbenih omrežij. Tako so predstavili videospote za skladbe December Lights, From Russia To China in Purple Velvet. Pred časom pa so svoje skupno ustvarjanje zapakirali v obliko prvenca, ki so ga poimenovali JFD. Gre za svet, ujet nekje med surovim zvokom The Black Keys in melodičnostjo The Doors.

"Za nami ni založbe. Toda sam slog glasbe ni podoben indieglasbi z Otoka, ki je bila popularna pred temi leti. Mogoče je bilo v načrtu doseči takšen zvok, a smo na koncu našli svojega," je v pogovoru za MMC dejal Svetina. Čeprav so skladbe na albumu v celoti v angleškem jeziku, se John F. Doe ozirajo tudi proti slovenščini. "Slovenske skladbe, ki smo jih naredili, nimajo prostora na tem albumu," je pojasnil Svetina.

Več pa si lahko preberete v intervjuju s člani skupine.

Drive Song, From Russia To China, Fantasy Road … Zakaj toliko skladb na temo premikanja? Kam potujete, če začnemo malce metaforično?
MZ: Potujemo skozi različna življenjska obdobja. Zagotovo te v življenju spremljajo pozitivne in negativne stvari. Te se pretvorijo v besedila in tako peljemo naprej zgodbo. Drugače pa potujemo z idejami.

Skladbe, ki so zbrane na albumu JFD, so nastajale dobri dve leti. Kakšno potovanje je za skupino med nastajanjem prvenca?
AS: Preden smo se lotili ustvarjanja skladb za album, smo kot skupina rastli in iskali svoj zvok. Od začetka – pred dvema letoma – do zdaj smo našli smer, ki ustreza vsem članom skupine in v kateri se lahko še najlažje izražamo.
Na Bandcampu je skupina označena kot rokenrol, "indierock" skupina iz Slovenije. Kaj je najbolj vplivalo na vaš zvok?
AS: Vse, kar slišiš – to pomeni vse, kar ti je všeč, in vse, kar ti ni. Zagotovo so določene skupine, ki nate bolj vplivajo.
LZ: V osnovi smo vedeli, kaj želimo prenesti našim poslušalcem, toda vmes smo veliko eksperimentirali.
MZ: Iskali smo surovost. Nismo želeli veliko olepševanj in dodatkov. Želeli smo surov zvok, ki mu bomo ostali zvesti. Tako da si pristen za občinstvo.
Marko, zakaj potem uporaba učinkov v vokalu z magnetofonom? Mar ne podre to teorije o surovosti?
MZ: Ne. Obstaja več razlag surovosti. Surovost lahko pomeni, da ne obdeluješ zvoka, ki ga posnameš. V tem kontekstu razumemo vokal drugače. Prav z učinki lahko dosežeš surovost vokala, ki je v osnovi čist. Z dodatki ga popačiš in ga približaš ravni, na kateri so glasbila.
AS: Ko smo snemali, nismo uporabljali veliko digitalne opreme, ampak vintage. Mislim, da smo prav med snemanjem vokalov uporabili isti kompresor, kot so ga Beatli med snemanjem Yellow Submarine. Čeprav se sliši, da je vokal obdelan, je surov. Tako je bil posnet.
LZ: Želeli smo dodati robustnost, ki je primerljiva z zvokom 60. in 70. let. Ni vse samo v surovosti.
Torej so klaviature za ravnotežje?
LZ: Zagotovo - podpora vokalu in drugim glasbilom. Drugače pa se prilagajam s kitaro.
MZ: Po mojem mnenju so klaviature v enakem položaju kot druga glasbila v skupini. Ves čas smo združevali kitaro in klaviature. In nobenemu glasbilu nismo dajali prednosti. Iskali smo celoto in mislim, da smo jo na koncu tudi dosegli.
Kdo je največji oboževalec Doorsov? To sprašujem predvsem zaradi skladb, kot je December Lights, kjer se še posebej slišijo vplivi.
LZ: Zagotovo jaz (smeh). Manzarek je veliko vplival name, toda to ni bil edini vpliv. Na začetku smo veliko poslušali Deep Purple in potem smo vsi začeli iskati svoj zvok.

Kaj dosežeš z menjavami vlog znotraj skupine, da ni v ospredju vedno frontman?
MZ: Dinamiko.
BM: Imamo veliko idej, kako bi se izrazili prek glasbe, in ne samo prek vokala. Mogoče je pri nekaterih skladbah celo večji poudarek na instrumentalu, kot je pri skladbi From Russia to China.
AS: Čar skupine je, da vsak član prispeva svoje in ne podpira pevca.
MZ: Smo John F Doe in ne Marko Zemljič s skupino.
LZ: Pri skupini vidiš še, kako drugi člani skupine doživljajo glasbo, ki jo izvajajo, ne samo pevec.
Kaj nastane prej: osnovna linija ali zvok klaviatur?
AS: Veliko skladb je nastalo med "jam sessioni". Tam smo se dopolnjevali in vsak je dodajal svoje. Na koncu pa je ostalo tisto, kar je bilo najboljše za skupino.
MZ: "Jam sessioni" prinesejo uigranost.
Zakaj je pomembno, da so "jam sessioni", in ne samo kirurško natančna vaja vsakič, ko se zbere skupina?
LZ: Užitek. Med njimi lahko razviješ kakšno skladbo in šele med njimi izraziš pravo čustvo, ki ga potem posnemaš med snemanjem. Če snemaš skladbo preračunljivo, se ti občutki izgubijo. Prav zato smo tudi vzbujali robustnost, da se še v živo približamo tej robustnosti.
AS: Tudi na koncertih si bolj sproščen, saj zelo dobro poznaš preostale člane skupine. Tudi če kakšna stvar ni dogovorjena, se poznaš tako dobro z drugimi člani, da se nadaljuje samoumevno. Prav jam sessioni so nam dali samozavest, da smo ves album posneli v živo in v enem kosu. Le vokal smo dodali naknadno.

Katera je bila prva skladba, ki ste jo naštudirali skupaj?
MZ: (Smeh) Zagotovo je bila kakšna skladba iz 70. let prejšnjega stoletja.
BM: Santana nas spremlja ves čas.
Kako to, da se je obdržal Lonely Boy, ki ga izvajate na vseh vaših koncertih?
AS: Na koncu sta bila The Black Keys najbližje temu, kar želimo vsi v skupini. Oni so naša skupna točka. Pritegnila nas je surovost in z veseljem smo igrali to priredbo, saj zelo ustreza kontekstu naše skupine.
Vseh deset skladb na albumu je v angleškem jeziku. Kaj doda angleščina glasbi?
MZ: Spevnost.
AS: Navdušuje te to, kar poslušaš. Potem se tudi lažje izražaš v tem in se z njim lažje poistovetiš. To ne pomeni, da izključujemo slovenščino. Trenutni album je bil narejen v angleškem kontekstu. Slovenske skladbe, ki smo jih naredili, nimajo prostora na tem albumu.
Zakaj skupina, ki ima v rokah album v angleškem jeziku, razmišlja naprej o skladbah v slovenskem jeziku?
MZ: Zavedamo se, kaj pomeni slovenski jezik za slovenski trg. Zelo radi delamo v angleščini, toda to ne pomeni, da ne maramo slovenščine. Ne vidimo še, kako bi v žanr, ki ga izvajamo, lahko vnesli slovenščino. Nam pa to predstavlja izziv.
LZ: Gremo v to smer in tudi imamo že pripravljeno skladbo v slovenščini.
AS: Ta skladba ne sodi v kontekst glasbe, ki je predstavljena na prvencu.
Kako povedati slovenskemu poslušalcu, da obstaja skupina John F. Doe?
AS: Zavedamo se, da se moramo čim več pojavljati: v medijih, na koncertih ... Smo veliki privrženci osebnega stika. Poslušalcev ne nagovarjamo množično. Vsakdo, ki si je vzel čas in mogoče celo plačal album, smo mu napisali osebno pismo in mu poslali album. Zavedamo se, da je to detajl, ki lahko veliko pomeni posameznemu poslušalcu.
LZ: Želimo čim več naših posnetkov z vaj objavljati na spletu, saj bi s tem vzpostavili pristen odnos s poslušalci. In ves čas imamo odprto možnost, da lahko pridejo v naš prostor za vaje in v živo preverijo našo interakcijo.

Na začetku ste vse sile usmerili v spletno promocijo s tem, ko ste nagovarjali vaše oboževalce prek družbenih omrežij, kot sta Facebook in Twitter. Kakšen je bil rezultat?
MZ: Zavestno smo se lotili objavljanja na spletu. Preprosto je to okno v svet.
LZ: Na spletu so vsi in največ kupcev je na njem. Samo pravilno moraš zapakirati svoj proizvod in ga ponuditi.
AS: Lahko delaš kakovostno glasbo, dobra besedila, ampak če ne pridejo do poslušalca, ne dosežeš nič. In prek spleta najhitreje prideš do ljudi.
Izdali ste album, kaj zdaj to pomeni? Te avtomatsko pokličejo organizatorji s ponudbami za nastope?
MZ: Veliko korak je bil, ko smo izdali album. Slaba stvar tega je, da to ve le ožji krog poslušalcev. Druge pa moraš ozaveščati sam in opozarjati, da obstaja poleg že znanih skupin še nekdo drug na slovenskem prizorišču. Dokler nimaš albuma, te ne jemljejo resno. Naš največji cilj je, da ozavestimo občinstvo v Sloveniji, da obstajamo in da jih povabimo na naše koncerte.
AS: Naš najmočnejši adut so koncerti v živo. Album je povabilo na koncert in dober pokazatelj, kaj lahko poslušalci pričakujejo, toda v živo sta drugačna zvok in energija.

Menite, da bi bili zanimivejši za organizatorje pred kakšnimi tremi leti, ko je bil indie bolj v vzponu?
MZ: Mislim, da bi bili na istem. Moramo se ves čas boriti.
AS: Indie pomeni samo, da si neodvisen, kar smo že ves čas. Za nami ni založbe. Toda sam slog glasbe ni podoben indieglasbi z Otoka, ki je bila popularna pred temi leti. Mogoče je bilo v načrtu doseči takšen zvok, a smo na koncu našli svojega.
Kaj je cilj?
AS: Postopna rast. Ne vidimo smisla, da bi razmišljali o tujih trgih. Imamo zastavljene kratkoročne cilje, ki se jih držimo in ki jih hočemo doseči. Te cilje ves čas večamo.
LZ: Pred 40 leti bi rekel glasbenik, da je najpomembneje, da igramo. In tudi danes je tako, toda skupina danes potegne toliko več obveznosti in zastavljanja novih ciljev.
AS: Motivacija so koncerti. Samo želimo privabljati čim več ljudi na njih.
Za konec: najprej ste bili John Doe. Kako je prišla črka F v ime?
AS: John Doe je zelo pogosta skovanka, kar smo spoznali naknadno, ko smo iskali način, kako nas lahko ljudje lažje najdejo.
LZ: Črko smo dodali, ker nas nihče ni našel samo pod imenom John Doe. Interpretacija črke f pa je prepuščena vsakemu posamezniku (smeh).