Skupino Marilyn Manson, ki se je prvotno imenovala Marilyn Manson & the Spooky Kids, sta leta 1989 ustanovila istoimenski pevec in kitarist Daisy Berkowitz. Njuni imeni sta bili ustvarjeni z združitvijo imena ikone popkulture s priimkom serijskega morilca – po tem so se naslednjih nekaj let ravnali tudi drugi člani, kot so klaviaturist Madonna Wayne Gacy, basist Gidget Gein in bobnar Sara Lee Lucas (pred njimi sta nekdanja člana izbrala tudi ime Olivia Newton Bundy in Zsa Zsa Speck).

Prvi studijski album ameriške skupine je luč sveta ugledal 19. julija 1994. Portrait of an American Family je izšel pri založbah Interscope Records in Nothing Records, ki jo je soustanovil Trent Reznor, vokalist zasedbe Nine Inch Nails.

Založba Interscope je izid zaradi omemb Charlesa Mansona in sporne naslovnice večkrat odložila izid. Želela je namreč, da se izbriše vse, kar je namigovalo na množičnega morilca in vodjo kulta, zahtevala je tudi spremembo samega imena zasedbe in opustitev pesmi My Monkey. Nekateri člani britanskega parlamenta naj bi iz ogorčenja album v Združenem kraljestvu celo poskušali prepovedati.

Debitantsko ploščo je sprva produciral Roli Mosimann v Miamiju pod naslovom The Manson Family Album, a skupina z njegovim delom ni bila zadovoljna. Zato sta Manson in Reznor skupaj s pomočjo Seana Beavana in Alana Moulderja ta material ponovno producirala in remiksirala v različnih losangeleških studiih. Ustvarjali so tudi po 15 ur na dan.

Deli albuma so bili celo na novo posneti v domačem studiu pevca Nine Inch Nails na 10050 Cielo Drive, kjer so člani družine Manson leta 1969 zloglasno zagrešili serijo umorov, žrtve sta bila tudi noseča igralka Sharon Tate in njen mož, režiser Roman Polanski.

Reznor je sicer zanikal, da je posestvo najel, ker bi želel, da se zloglasni pokol povezuje z njegovo glasbo. "Marilyn Manson je točno vedel, kaj počne in kaj bo šokantno. To so bile njegove zelo zavestne odločitve. Kar sem počel jaz, ni bilo isto," je dejal frontman Nine Inch Nailsov. Hiša je bila sicer porušena konec leta 1994.

Gidget Gein sicer ni bil povabljen na snemanja v Los Angeles – skupina ga leta 1993 vrgla ven, saj ta zaradi odvisnosti od heroina ni prihajal na vaje, tudi na nastopih ni igral, kot bi moral. Namesto njega je prišel Twiggy Ramirez. Kljub temu so Geinu pripisali zasluge za vse dele baskitare na albumu, večino posnetkov igranja bobnarja v živo pa so nadomestili bobni, ki jih je na računalniku ustvaril klaviaturist zasedbe Nine Inch Nails Charlie Clouser.

Portrait of an American Family sicer vsebuje široko paleto kulturnih referenc. Med drugim vključuje tudi priredbo pesmi iz novele Roalda Dahla Čarli in tovarna čokolade (Charlie and the Chocolate Factory), delček filma Poltergeist II: The Other Side, pa tudi stavek Marlona Branda iz filma Zadnji tango v Parizu (Last Tango in Paris).

Naslov Wrapped in Plastic se navezuje na serijo Twin Peaks Davida Lyncha, Mystery Machine na risanko Scooby-Doo, v skladbi My Monkey pa je mogoče slišati tudi izvlečke iz intervjujev Charlesa Mansona.

Navdih za skladbo Cake and Sodomy je glasbenik Manson dobil med gledanjem kabelske televizije v newyorškem hotelu, Lunchbox pa zakon iz leta 1972, ki je na Floridi na šolskih tleh prepovedal kovinske škatle, v katerih so učenci običajno v šolo prinašali svoje kosilo.

Glavni singel, ki je napovedal izid albuma, je bila pesem Get Your Gunn. Kot singla sta bila izdana še skladbi Lunchbox in Dope Hat.

Komercialni uspeh albuma ni bil velik, na lestvicah ni zablestel. Manson je za to krivil pomanjkanje podpore založbe, ves uspeh pa je pripisoval vztrajnosti skupine in obsežnim turnejam. Poleg samostojnih turnej, ki so bile pogosto polne kontroverznih pripetljajev, ki so včasih vključevali tudi posredovanje policije, je nastopala tudi kot predskupina Nine Inch Nails.

Je pa album dobil večinoma pozitivne kritike. "Pod vsem šokom obstajajo znaki Mansonovega nezmotljivega občutka za pristno ogorčenje in glasbeni talent," je dejal Stephen Thomas Erlewine iz AllMusic. Nekateri so trdili, da je Manson prevzel vlogo ustrahovalca struktur moči, ki so zatirale mlade.

Revija Rolling Stone je sprva bila ostra v svoji kritiki albuma – dejala, je, da album ni "ostra kulturna kritika Amerike, kot bi si Manson želel", večino plošče naj bi izpadla kot "nizkoproračunska grozljivka". Pozneje je mnenje spremenila, leta 2017 je ploščo označila za enega najboljših v zgodovini heavy metal glasbe.