Slovensko glasbeno trojico Masharik sestavljajo vokalistka in kitaristka Maša Bogataj, klaviaturist Luka Zemljič in bobnar Bojan Marinko. Zasedba je nase opozorila že leta 2019, letos pa je oboževalce razveselila tudi s svojim studijskim prvencem. Celoti desetih pesmi, ki vključuje tako njihovo prvo skladbo kot tudi najnovejšo, so dali naslov Otroci cvetja.

Malce, preden so album tudi v živo predstavili, so dobili zlato piščal za novinca leta, kar jim je dalo še dodaten zagon. "Iskreno je nismo pričakovali, zato je bil občutek še toliko bolj poseben," je za MMC povedal Marinko.

Pred nekaj dnevi je pesem Skupaj pospremil tudi videospot, ki ga sestavljajo posnetki s koncerta v Kinu Šiška, kjer je izid dolgometražnega albuma dobil blagoslov občinstva. "To je bil naš prvi večji samostojni koncert. Prvič je dejansko toliko ljudi prišlo poslušat samo nas, prvič smo to lahko občutili," je dejala Bogataj in dodala, da je bil večer res lep.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Masharik ste nase opozorili leta 2019, pred kratkim ste končno le v svet poslali svoj prvi album, ki naj bi nastajal okoli dve leti. Pesmi so različne, tudi ker so nastale v različnih obdobjih. So povzetek vašega ustvarjanja od začetka pa do danes. Kako gledate na pot od prvega izdanega singla Stran od oči do celotnega albuma Otroci cvetja?
Maša: Gre za ogromen napredek, saj dejansko govorimo od prve pesmi, ki smo jo skupaj ustvarili, do zadnje, ki je nastala dva meseca, preden je izšel album. Že z nekega vidika pisanja pesmi in producentskega oziroma aranžerskega vidika smo čisto drugje, kot smo bili pred petimi leti, ko smo začeli delati s skupino.
Bojan: Vmes so pesmi tudi odpadale, a res je zanimivo, da imamo na plošči svojo prvo in zadnjo pesem. Smo pa na začetku pesmi delali bolj na “jammerski” način, pesem ni načrtno nastala – igrali smo in nekaj je uspelo. Na koncu smo se tega že lotili na klasičen način, z več načrtovanja.
Maša: To pomeni, da smo tudi več naredili s pomočjo računalnika, predtem smo pravzaprav vsi igrali naenkrat in razvijali pesem.

Pred nekaj leti ste rekli, da še nimate “zlatega” pravila nastajanja pesmi. Se je to z leti spremenilo?
Maša: Lahko se zgodi, da besedilo nastane pred glasbo in obratno – tega pravila še vedno nimamo, odvisno je od situacije. Kakšna ideja še vedno lahko nastane iz “jammanja”, pa jo nato na neki zrelejši način dokončamo. Če ni treba, zakaj bi se dajali v kalup oziroma ustaljeno tirnico.
Bojan: Zdaj je razlika sicer ta, da tudi malce bolj vemo, kaj si želimo.

Zapisali ste, da je album vaš “prvi bejbi”. Ko ste poslali ta prvenec v svet, je bilo res, kot bi vzgojil nekega otroka in poslal v svet?
Maša: To, da nekaj, kar v bistvu vzgajaš in neguješ leta in leta, končno nekako pride na svet in je dostopno vsem, je posebno. Ker je to moj prvi album, je zame to res lep trenutek. Luka in Bojan sta že s prejšnjo skupino John F. Doe izdala dva albuma, zato na to morda gledata drugače.
Bojan: Tudi za naju je vseeno podobno, ker je to nova skupina, nova stvar, ki jo je bilo treba razviti. Na koncu smo bili vsi zadovoljni, kako je album izpadel.

Se vam zdi pomembno, da album dobi tudi fizično izdajo, da je “nekaj za prijeti”?
Maša: Na vsakem koncertu do zdaj smo še dobili vprašanje, ali je album mogoče kupiti. Mislim, da je to dovolj velik razlog, da smo jih vsaj nekaj izdelali (smeh).
Bojan: Načeloma gre za neko obliko podpore skupini.
Maša: Sama sem velika ljubiteljica tega, da ko poslušam glasbo, večinoma poslušam cel album – ne vrtim si singlov ali seznamov predvajanja. Zgoščenka je še vedno neka najbolj “utečena oblika”, v Sloveniji se še vedno skoraj zahteva, čeprav je nihče nima več kam vtakniti in je malo preživeta. Načrtujemo pa tudi izdajo albuma na vinilnih ploščah, ki so tudi meni ljubše.

Tudi pri tem projektu ste sodelovali s producentom Žaretom Pakom, za katerega ste dejali, da vam je pomagal obogatiti vaš zvok in vam pokazal, kaj vse še lahko naredite, a vam je pustil, da ste to, kar ste. Kako je potekal ustvarjalni proces, snemanje?
Maša: Že naša prva studijska izkušnja je bila z njim – sodelovali smo pri prvem projektu, ki smo se ga lotili. V studiu v Šentjerneju smo imeli en dan, da posnamemo tri pesmi v živo, z videom, Vedel je, da če bo začel kakor koli posegati v to, kar smo snemali, ne bomo odigrali. Takrat je samo posnel, zmiksal, razumel je, da gre za nekakšen dokumentarec.
Bojan: Namen njegovih napotkov je bil, da bo posnetek dober, ne da se pesem še dodatno razvije.
Maša: Ko pa smo z njim začeli razvijati nekaj skladb, ki naj bi bile naslednji singli, smo se bolj začeli poglabljati v to, kako je pesem narejena, kaj ji manjka ... Zelo hitro je videl, da imamo že izdelano neko predstavo, kdo smo in kako hočemo zveneti, vseeno pa smo bili na začetku poti, ko nam je veliko znanja še manjkalo.
Bojan: Tudi, če veš, kako bi rad zvenel, še ne pomeni, da lahko pesmi drugo za drugo ustvarjaš. Veliko nam je pomagal prav pri tem, da smo nekako prišli do tega cilja – včasih je kaj tudi razdrl in smo šli od začetka, usmeril nas je, ko smo skrenili s poti.
Maša: Zdi se mi, da nam je vsem malo odprl pogled glede tega, kaj vsak od nas lahko še prispeva k skupini. Obenem da neko širino, da ti ni treba strogo slediti temu, kar misliš, da je tvoja glasbena pot – še vedno lahko raziskuješ malo desno in levo od tega.
Bojan: Včasih je sicer težko razumeti, kaj se dela in zakaj. Ko pa se vse sestavlja skupaj, ti postane jasno, kaj je bila tvoja vloga oziroma namen vsega.

Je šlo pri snemalnem procesu vse po pričakovanjih?
Maša: Nikoli ne gre vse po pričakovanjih (smeh). Vedno so vzponi in padci. Na primer, pesem Tujec smo predelali tolikokrat, da smo jo že skoraj opustili, ker nismo več vedeli, kaj naj še poskusimo, da bi delovala. Pa smo potem "zborbali" v zadnjem trenutku in nam je zdaj eden ljubših.
Bojan: Ustvarjanje pesmi je šlo prva tri leta zelo počasi prav zato, ker poskušaš in iščeš, kaj bi si želel. Ni tako pomembno, da narediš veliko pesmi, ker hočeš, da zadeve na koncu dobro zvenijo. V zadnjih dveh letih smo vse skupaj pospešili, tudi ker se je že malce mudilo. Zaključevanje pesmi je lahko zelo naporno, ker moraš ugotoviti, kaj skladbi še manjka. V tem obdobju lahko narediš že deset novih idej, da pa nekaj zaključiš, vzame veliko energije.

Album nosi naslov Otroci cvetja, kar mnoge lahko spomni na 60. in 70. leta prejšnjega stoletja, sami pa ste poudarili, da ste to želeli postaviti v novo, sedanjo dobo. Izraz naj bi utelešal vrednote, ki naj bi jih trenutno svet potreboval – iskrenost, skupnost in ljubezen. Vabil naj bi poslušalce, da se vam pridružijo pri ustvarjanju lepšega sveta. Kaj vse želite dati poslušalcem s svojo glasbo?
Maša: Če se bolj osredotočim na besedila, se mi zdi, da se v albumu lahko najdejo vse vrste tematik, od družbenokritičnih do ljubezenskih in mojih razmišljanj o sebi. Pomembno mi je to, da se ljudje nekako najdejo v določenih skladbah. Da v bistvu ne razmišljajo, kaj sem hotela nekje povedati in kaj naj bi to govorilo o meni, ampak da vsak pri sebi najde nekaj, s čimer se lahko poistoveti.
Bojan: Besedila smo z glasbili poskusili podpreti. Morda celo tako, da tam, kjer je malce težje besedilo, pesem zveni lažje. Če je težko besedilo, ni nujno, da je tudi glasba težka.
Maša: Velikokrat radi malo kontriramo.
Bojan: To se nam zdi zanimivo. Morda celo drugače, ali še bolj dojameš, kaj pesem želi povedati.

Na albumu veliko prostora puščate instrumentalnim delom. Kdaj zgolj glasbila povejo več kot besede?
Bojan: Zelo se posvečamo zvoku, instrumentalnim delom namenimo več pozornosti, kot je nekako povprečje pri novodobnih pesmih. Nekoč je bilo tega veliko več.
Maša: Verjetno več damo na instrumental tudi zato, ker smo vsi instrumentalisti. Tudi jaz kot pevka igram kitaro – ko ni besedila in vokala, še vedno vsi igramo.
Bojan: Vsi imamo radi instrumentalno glasbo, zato smo morali dati nekaj tega tudi v svoje pesmi.
Maša: Nobeden izmed nas ne posluša veliko zelo tehnično zapletene glasbe. Vsi se bolj poistovetimo z nekim občutkom, ki nam ga na primer neka solaža prinese, pa čeprav je ta lahko enostavna. Kot kitaristka nisem tako “izurjena”, da bi čisto “odbijala”, ampak v glasbo dam svoje občutke, pravi ton zaigram v pravem trenutku, ko nekaj začutim. To nam je zelo pomembno.

V kakšen okolju, situaciji, vzdušju bi po vašem mnenju poslušalec imel najboljšo izkušnjo med poslušanjem vašega albuma?
Bojan: Odvisno je od pesmi, a za poslušanje celotnega albuma bi si predstavljal bolj umirjeno okolje, da se lahko osredotočiš in zajameš vse dele v pesmi, ki vsebujejo izbrane zvoke, ker se kakšne zadeve pogosto zamenjajo. Smisel je, da se te dotakne in pritegne, ne da album poslušaš nekje v ozadju.
Maša: Jaz znam namesto Luka odgovoriti. Rekel bi: “Zunaj, v naravi” (smeh). Z njim bi se strinjala – nekje pod zvezdnim nebom. Ne sme biti presvetlo.

Pesem Otroci cvetja je prispodoba za lepšo, odprto in strpnejšo družbo. Skladba Brat moj poudarja pomembnost skupnosti, v njej poudarite, da “brat moj, ne rabiš tekmovat z menoj, vsak ima svoj mali boj.". Je družba grajena tako, da mislimo, da moramo ves čas tekmovati? Kakšna je pravzaprav po vašem mnenju družba danes?
Maša: Predvsem premalo sodelujemo, potrebno je več solidarnosti in ljubezni med ljudmi. Zdi se mi, da je tudi čas korone vplival name, da sem napisala kakšno tako besedilo. Takrat je bilo res neko obdobje, ko smo bili kot posamezniki postavljeni v tisto svojo sobo in svoj svet. Od tam smo prišli malce drugačni – tudi ko je bilo že vse odprto, si ljudje še nekaj časa niso upali ven, na koncerte, ki so bili nekoč, ko se nihče ni bal ničesar, polni.
Bojan: Mogoče bi to tekmovanje bilo treba vzeti volj kot igro, ni nujno, da je vse tako na nož.

Na albumu je tudi pesem Teža noči. Ima noč svojo moč? Maša: Teža noči nekako govori o nespečnosti, ko ne moreš zaspati in tvoje misli začnejo nenadzorovano divjati. To se mi podnevi še ni zgodilo, tako da noč ima vedno svojo moč (smeh).
Bojan: Zagotovo takrat lažje odplavaš. Včasih je to čisto v redu, marsikaj ugotoviš, tudi korake za naprej. Če pa greš ponoči, ko naj bi misli umiril, v cikel in se to dan za dnem vleče ter ne spiš – čutiš to težo, ki ima svojo moč.

V skladbi Nazaj se sprašujete o tem, ali bi nekdo lahko zavrtel nazaj čas. Če bi ga vi lahko, bi kaj spremenili ali bi se preprosto opazovali z daljave in pustili, da se zgodi, kar se?
Bojan: Mislim, da je to, da lahko zavrti čas nazaj, želja vsakega. Kar se mene tiče, to pripelje do iger, ko ne veš, kaj bi to sprožilo, česa ne bi dobil, kar je bilo pozneje v redu. Sam ničesar ne obžalujem toliko in na ta način, da bi si tega res želel. Bi bil pa dober pripomoček (smeh).
Maša: Mislim, da se vse zgodi z nekim razlogom. Tu, kjer smo zdaj, ne bi bili, če se ne bi vse tisto zgodilo. Če bi že lahko izbirala, bi mogoče rekla to, da bi bili mlajši, ko smo začeli delati z bandom, da bi se prej našli in imeli pri teh letih že tretjo ploščo. To bi bilo popolno.
Bojan: Se strinjam. Velikokrat je najbolje, če se skupina veliko druži, med druženjem pa ustvarja, ne pa, da se moraš načrtno dobivati, da zadeva uspeva. Ko si mlajši, imaš več prostega časa, potem pa se zgodi življenje in ga je zaradi različnih obveznosti manj. Vseeno se poskuša ohranjati to druženje, ki je smisel vsega.

Načeloma besedila pišete v slovenščini, izjema je Magic Place, ki je na albumu zadnja. Kako to?
Maša: Ta skladba je nastala kar malo po nesreči, nismo načrtovali, da bomo imeli na albumu angleško pesem. Med korono smo bili nekje v naravi, ob reki Savi, na drevesu je bila nekakšna platforma. Tam smo ob ognju preživeli zelo lepo popoldne in večer. Zdelo se je, kot da je tisti skupni trenutek res nek čaroben kraj. Ko sem prišla domov, sem napisala potem besedilo, ki je pravzaprav “padlo” iz mene, kar se ne zgodi pogosto. Naslednjič je Luka na vajah začel igrati neke akorde, pesem se je nato sestavila sama od sebe – tako hitro se ni še nobena sestavila. Dolgo smo razmišljali o tem, ali bi jo prevedli. Potem ko sem to poskusila, sem hitro ugotovila, da bo pesem zelo drugačno izpadla in izgubila neko moč, ki jo ima v angleščini.
Bojan: Na koncu nam je bila pesem všeč v prvotni obliki in je nismo na silo spreminjali.

Pesmi pogosto opremite tudi z videospoti. Se vam to zdi pomembna dodatna dimenzija?
Maša: Smisel videospota je, da nadgradi pesem, da slika pomaga zvoku. Če ti uspe narediti dober videospot, ki dejansko poskrbi za to dodatno dimenzijo, si zmagal. Videospot namreč hitro lahko tudi povozi glasbo, v tem primeru si usluge nisi naredil. Smo privrženci preprostih idej in izvedb videospotov. Zato smo tudi prvi videospot Stran od oči posneli v enem poskusu. Čeprav se skoraj že zdi preveč enostavno, preprosto deluje s skladbo.
Bojan: Ga je pa sicer bolj zapleteno narediti, kot je videti.

Pravkar je izšel tudi videospot za pesem Skupaj, ki je pravzaprav posnetek s koncerta v Kinu Šiška, kjer ste v živo predstavili svoj prvenec. Pravzaprav ste s tem nekako utelesili, kar pripoveduje skladba?
Maša: Načrtovali smo, da bomo koncert v Kinu Šiška posneli in naredili iz tega en videospot. Pesem Skupaj je bila že samo po tematiki, naslovu prava, sploh ni bilo vprašanja. Vsi smo bili skupaj v Kinu Šiška, naredili smo zelo lepo vzdušje in večer, vsi smo ga začutili.
Bojan: Zdaj imamo z videospotom še kul spomin.
Maša: To je bil naš prvi večji samostojni koncert. Prvič je dejansko toliko ljudi prišlo poslušat samo nas. Prvič smo lahko to tako občutili in res je bilo lepo.

V pesmi Skupaj je verz: “Mi smo ptice v iskanju smeri.” Kako vam gre iskanje samega sebe?
Maša: Mislim, da se vsi iščemo skozi celo življenje. Vsakič, ko se najdeš, ne ostaneš na tistem mestu do konca življenja – greš spet nekam drugam in se tam ponovno iščeš.
Bojan: Iskanje smeri ni omejeno samo na čas, ko si najstnik. V vsakem obdobju se poskušaš na novo najti.
Maša: Ko sem začela sestavljati idejo, o čem pišem v tej pesmi, sem imela v mislih čas, ko se bila še brez banda, nekako prepuščena sama sebi in se spraševala, ali bom kaj naredila s to svojo glasbo ali ne. Nisem imela ljudi, s katerimi bi to počela. Potem sem našla Bojana pa Luko, skupaj smo zrasli v Masharik.

Nastop v Kinu Šiška je bil torej do zdaj vaš največji koncert. Dejali ste, da “prvega nikoli ne pozabiš”. Kako zdaj gledate na cel večer, ko se je vse že malo poleglo?
Bojan: Predvsem smo načrtovali predstavitev širše zvočne slike, kar nam je tudi uspelo. Želeli smo ustvariti okolje, da nekdo lahko v največji meri dojame, kako želimo predstaviti album – to smo naredili. Vse to je pa seveda za nas pospremila še zgodba, da je vse nekako prvič – prvi album, prvi tak samostojni nastop. Ta je bil odvisen od veliko stvari, ampak mislim, da smo vse uspešno izpeljali.
Maša: Nismo bili zadovoljni samo mi, ampak – glede na odziv občinstva – tudi ljudje. Mislim, da je bila to ena lepa zmaga za vse strani.

Občinstvo so za vas ogreli Hamo & Tribute 2 Love – nekako so vam vrnili “uslugo”, saj ste vi v Križankah bili njihova predskupina. Kot gosta sta nastopila tudi Hauptman in saksofonist Aleš Suša. Kako je imeti tovrstni kolegialni odnos v glasbeni skupnosti?
Maša: Slovenija je tako majhna, da če takega odnosa nimaš, ti je na sceni kar težko. Zelo pomembno se mi zdi, da se z glasbeniki povezujemo, si pomagamo, tudi v takšnih trenutkih, ko nekdo na primer predstavlja večji projekt in potrebuje gosta. Ni tekmovanja, ampak stopimo skupaj in pripomoremo k slovenski glasbi.
Bojan: Kot glasbenik si tako kot neglasbenik oboževalec drugih glasbenikov. Ko igraš ali pa si izmenjuješ ideje s tistimi, ki so ti všeč in te pritegnejo, je noro.

Vaše pesmi so postale tudi Popevka tedna na Valu 202, bili ste tudi prejemniki zlate piščali za novinca leta. Kaj vam tovrstne potrditve stroke in občinstva pomenijo?
Maša: Zlata piščal je prišla v pravem trenutku. Prejeli smo jo teden ali dva tedna pred koncertom v Kinu Šiška. Priprave so bile zelo stresne, res smo garali. Veliko časa pravzaprav delaš nekaj, kar se na zunaj sploh ne vidi, in tako komaj čakaš trenutek, da se to nekje začne poznati. Ko neko tako nagrado dobiš na točki, ko si že izmučen, ti da nov zagon in podporo.
Bojan: Iskreno je nismo pričakovali, zato je bil občutek še toliko bolj poseben.
Maša: Vsaka taka potrditev, kot so Popevke tedna in podobne stvari, so lepe, vsakega dobrega odziva si vesel in to te žene naprej.
Bojan: Že, če po radiu slišiš svojo pesem, je potrditev. Majhne zmage.

Kakšni so načrti za poletje in pozneje?
Maša: Trenutno želimo čim več ljudem dobro predstaviti to ploščo. Nameravamo veliko koncertirati in v živo predstaviti svoj album. Poleg tega želimo še nekaj pesmi z albuma predstaviti kot single, načrtujemo še kakšne videospote in izdajo gramofonskih plošč.
Bojan: Zatem pa se bo že pripravljalo na sezono koncertov v naslednjem letu. Na čim več koncih se želimo predstaviti.
Maša: Trenutno ne bi bili sposobni snemati še drugega albuma. Na prvem se ukvarjaš s tem, kako se želiš predstaviti, kako želiš zveneti. Drugi pa ne sme biti enak, ker se ti in tvoje ustvarjanje ves čas spreminjata, se spet se sprašuješ, kaj hočeš povedati tokrat. Poleg tega imaš še ta sindrom, da je prva plošča boljša od druge, kar mislim, da doleti vse. Prva je vedno dobro sprejeta, ker je nihče nima s čim primerjati, v primeru druge pa je torej drugače.
Bojan: Nadaljevanje moraš dobro predstaviti.
Maša: Čakajo nas novi izzivi.