Slovenska pevka Nina Strnad s svojim glasom poslušalce razvaja že okoli 20 let, pred kratkim pa se je odločila, da je čas za nov izziv. "Že od najstniških let pišem pesmi, a zdelo se mi je, da moram, preden se lotim avtorske poti, kot sem si predstavljala, še počakati – malo dozoreti, dobiti kakšno dodatno izkušnjo," je povedala za MMC in dodala, da še pred nekaj leti marsikdo sploh ni vedel, da piše svoje pesmi.

Avtorski prvenec tako še ni posnet v celoti, izjemi sta le dve pesmi. Ena izmed njih je Hurt, ki je tudi napovedala njegov izid. "Zdi se mi najbolj najudarnejša, najbolj predstavlja to, kaj se na albumu dogaja," je delila Strnad, ki prek pesmi raziskuje globine svojega čustvovanja.

Z novim materialom je občinstvu že postregla na več koncertih. "S skupino smo želeli doseči to, da glasba res zaživi. Ta namreč pričakuje čustven odziv občinstva, in če želiš tega dobiti, ga moraš zaznati, preizkusiti," je dejala in dodala, da so se tako odločili, da bodo najprej šli na odre, videli, kaj deluje, in šele nato posneli material.

3. oktobra bo avtorsko delo predstavila tudi v Cankarjevem domu. Prvotno bi moral biti koncert v Linhartovi dvorani, a je bilo zanimanje tako veliko, da so ga premaknili v Gallusovo dvorano. "To je potrditev, da delam v pravi smeri, da dejansko ljudem lahko ponudim nekaj, kar potrebujejo," je hvaležno poudarila pevka, ki se že pridno pripravlja na veliki dogodek.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Za vami je že 20 let glasbenega udejstvovanja, zdaj pa ste se odločili za nov podvig – da izdate tudi avtorsko glasbo. Kako ste vedeli, da je zdaj pravi čas za to?
Ker se s tem ukvarjam že toliko časa, da sem želela mogoče razkriti še kakšen drug del glasbe. Že od najstniških let pišem pesmi, a zdelo se mi je, da moram, preden se lotim avtorske poti, kot sem si predstavljala, še počakati – malo dozoreti, dobiti kakšno dodatno izkušnjo. Menila sem tudi, da nimam še dovolj materiala. Čeprav imam napisanih več pesmi, sem hotela narediti nabor tistih, ki so mi res všeč in za katere se mi zdi, da bodo za ljudi tudi sprejemljive, obenem pa se žanrsko dopolnjujejo tako, da celoten avtorski projekt postane smiselna celota.

Zametki pesmi segajo kar nekaj let v preteklost. Kako je, ko skladbe nastajajo toliko časa in se s petjem teh nekako vedno znova vračate v tisto obdobje, trenutek nastanka?
Glede na to, da so bile napisane v različnih obdobjih, za različne moje potrebe – od mojega prebolevanja in podoživljanja do kazanja navdušenja nad določenimi stvarmi –, se moram med petjem po eni strani zagotovo nekako vrniti v ta občutek. Po drugi strani pa te občutke gledam z nekimi drugimi očmi, imam drugačen odnos do takratnega čustvovanja. To se mi zdi dobro, saj imaš občutek, da so te stvari tako boleče, da se, če bi jih takrat izvajal, mogoče ne bi mogel zadržati. Človek se včasih zjoka na odru, ni pa dobro, da se ti to zgodi vsak koncert. Rekla bi, da je bil ves ta čas potreben za to, da so se nekatera čustva tudi umirila in da sem jih začela gledati iz drugega zornega kota, kar je v tem primeru zelo dobrodošlo.

Velikokrat ste interpretirali glasbena dela drugih izvajalcev, kjer so prav tako vpletena čustva. Kako se to razlikuje od izvajanja avtorske glasbe?
Drugače je predvsem zaradi tega, ker imaš, ko poustvarjaš, v glavi že neko zvočno sliko – slovenske popevke, pa tudi džezovski standardi so že imeli svoje izvedbe, lahko se obrneš na posnetke, vidiš, katere stvari so ti ali niso všeč, kaj bi uporabil in spremenil. Je neke vrsta reciklaža pesmi oziroma iskanje svojega izraza znotraj tujega dela. To je po eni strani izziv, po drugi pa prednost. Kadar pa ustvarjaš avtorsko glasbo, je to izrazito tvoj oseben izraz, sploh v mojem primeru, ker sem avtorica melodij, besedil in v večini primerov tudi aranžmajev. Gre za to, kako glasbo slišim in jo občutim jaz, s kolegi, ki jih imam v skupini, pesem ustvarimo tako, da ima za nas smisel. Da res pridem do tistega pravega izraza, ki ga iščem, je zato včasih malce daljši proces.

Ste se česa posebnega naučili med procesom snemanja avtorske glasbe?
Čeprav albuma za zdaj še nismo snemali in imamo trenutno samo koncerte, sem se naučila veliko. Predvsem to, da moraš, če želiš, da te kolegi razumejo, kaj hočeš z glasbo doseči, res dati natančna navodila, drugače lahko te vaje ustvarjanja trajajo v nedogled (smeh). Ampak če imaš tako ekipo, kot jo imam jaz, ki sicer ni velika, je to v bistvu proces, ki je v užitek, ne v breme. Ustvarjanje mi je bilo res v veselje. Naučila sem se sicer, da včasih predolgo časa čakam, da dozorim in se odločim, da sem pripravljena. Glede na to, koliko časa je nastajal ta projekt, bi morda v tem času kakšno stvar vseeno lahko malo prej naredila.

Dejansko ste svoje avtorske pesmi v preteklem letu že večkrat zapeli v živo. Zanimivo, da ste ubrali ta način, in ne obratnega – da bi najprej izdali album in šele potem koncertirali. Kako to?
Pri meni je obratno mogoče tudi zato, ker gre za drugačno zvrst glasbe – za tisto, ki je vedno igrana v živo, ki je velikokrat improvizirana, čeprav ima svojo formo. Ustvarja se na drugačen način kot popglasba. S skupino smo želeli doseči tudi to, da glasba res zaživi. Ta namreč pričakuje čustven odziv občinstva, in če želiš tega dobiti, ga moraš zaznati, preizkusiti. V redu se nam je zdelo, če gremo najprej na odre, to preigramo, vidimo, kaj deluje in kaj ne, potem pa to tudi posnamemo. Želim namreč, da je glasba, ki jo izvajamo, narejena na taki ravni, da gre lahko tudi na tuji trg. Z njo želim nastopati dalj časa, mora biti posneta tako, da bomo od tega nekaj imeli na dolgi rok. Zato so stvari drugače zastavljene. Zdaj čakam, da bomo to posneli, občinstvu sem to že tolikokrat obljubila, da so me vsi po mojem mnenju že malo siti (smeh). Moram pa poudariti, da čeprav sem tudi studijska pevka, bolj uživam na odru, zame je ta del pomembnejši. Res uživam v živi glasbi in nastopanju na odru.

Kako ste vedeli, da je skladba Hurt prava za napoved avtorskega prvenca?
Hurt napoveduje ta album, ker je ena od dveh pesmi, ki sta trenutno posneti, obenem pa se mi zdi najudarnejša, najbolj predstavlja to, kaj se na albumu dogaja. Predstavlja odmik od slovenske popevke in napoveduje malo bolj osebno plat moje glasbe.

Za aranžma pesmi je poskrbel grammyjevec Michael Abene. Kako je prišlo do tega in kako je šlo in kaj vam to pomeni?
Ko sem se vrnila iz ZDA, sem imela zelo mešane občutke glede tega, kaj naj naredim, kako naj se postavim nazaj na naš glasbeni trg, ki je zelo specifičen – bazen slovensko govorečega ljudstva je razmeroma majhen. Obenem je glasba, ki jo delam, bolj nišna, zato nisem vedela, kako bi zastavila stvari. Čeprav sem že takrat veliko delala v slovenski popevki, sem si želela ustvarjati tudi avtorsko, čeprav med pisanjem pesmi nisem vedela, kaj bom z njimi.

Nekako je potem prišla ideja, da bi vzpostavila stik z Michaelom, ki je takrat učil aranžiranje na univerzi v Gradcu. Leta 2015 sem poskusila, najhuje, kar se mi je lahko zgodilo, je bilo, da bi rekel ne – a je privolil! Imela sem tudi to srečo, da so me njegovi kolegi, ki so tam učili, že slišali peti, tako da sem imela njihovo podporo – če si mlad in se poskušaš prebijati na to sceno, je to zelo pozitivno. Tako se je vse začelo, vse sva se dogovorila, v tem času sem tudi prišla v Gradec. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Napisal je dva aranžmaja in eden izmed njiju je bil za pesem Hurt. Dolgo je trajalo, da smo potem skladbi leta 2019 tudi posneli. Potem se je zgodila epidemija, dobila sem drugega otroka in tako smo morali še nekaj let počakati, da je pesem dejansko prišla v to obliko, ki je zdaj na radiih in pretočnih platformah.

Pesem je sicer nastala v moji glavi, prvotno je bila mišljena kot balada, še preden smo z Big Bandom RTV Slovenija snemali Trenutke z Jožetom Privškom, pa sem rekla, da bi si res želela sodelovati s temi glasbeniki. Za muzikaleni vidik je poskrbel Jaka Kopač, ki je med kiticami napisal instrumentalno medigro, s tem pa je zagotovil drugačno konotacijo skladbe. Vesela sem, da je pesem dobila to obliko, ker se v njej res lahko začuti to živčnost v želji, da se nekaj končno le konča, ker ne zdržiš več in imaš vsega dovolj.

Kmalu po sodelovanju z Abenejem sem sicer z Michelom Legrandom nastopila v Cankarjevem domu, z Vox Arsano smo na Ptuju nastopali z New York Voices. V dveh letih sem spoznala toliko nagrajencev z oskarji in grammyji, ki jih verjetno nikoli več v življenju ne bom (smeh). Na to, da sem imela priložnost sodelovati s takimi imeni, katerih delo spoštujem, sem lahko samo ponosna. V te projekte greš vedno s strahospoštovanjem, a na koncu ugotoviš, da smo vsi samo ljudje, vsi smo krvavi pod kožo. Če se zavedaš tega in ločiš, kdo je človek v zasebnem življenju in kdo je v svojem delu – kar sta lahko dve popolnoma različni osebi – ti je marsikatera negativna izkušnja prihranjena in potem res uživaš v tem, kar se dogaja.

Hurt naj bi napisali takrat, ko ste 2012 med študijem na New School for Jazz and Contemporary Music prebivali v New Yorku. Govori o bolečem obdobju po razhodu z ljubljeno osebo, za katerega si človek želi, da bi končno le minil. Je prek glasbe kakšne stvari lažje povedati kot samo prek pogovora na štiri oči?
Zagotovo, prepričana sem, da pesmi delujejo terapevtsko. Prek njih sem odkrivala, kako se dejansko počutim, raziskovala sem samo sebe, globine mojega čustvovanja. Pri besedilih sam pri sebi razmisliš, kaj želiš povedati, in imaš čas to misel razmisliti in jo potem tudi na papirju udejanjiti, to prebrati in cenzurirati. To pomeni, da v večini primerov odkriješ globlji pomen svojih občutenj ali zelo neposredno poveš tisto, kar misliš. V vsakem primeru je to nemoteno izražanje, saj ne gre za dialog z neko osebo, ampak gre za nek notranji pogovor, ki ga preneseš na papir. Mislim, da zaradi tega, ker ni “motečih faktorjev”, lahko ven pride čustvovanje, ki je čisto na drugem nivoju, kakor med dejanskim dialogom. Takrat namreč niti nimamo časa ali pa možnosti, da bi bili slišani oziroma, da bi eno stvar razmislili do konca.

Glede na to, da pesmi sliši veliko ljudi, se kdaj bojite, da bi preveč razkrili?
Vsekakor. Zato je verjetno vse skupaj tudi toliko časa trajalo. Ko na primer preteče 10 let, nisi več tako čustveno vpleten v to, kar se ti je dogajalo. Seveda še vedno čutiš, kar si takrat čutil, a v tem čustvovanju nisi več aktivno, imaš nek odmik. Na vse gledaš skozi starejše, bolj zrele in dojemljive oči, ki vidijo različne vidike na to, kar se je dogajalo. Seveda sem imela obdobje, ko nikomur nisem hotela pokazati pesmi, ki jih pišem – za te je mogoče vedela peščica ljudi. Še pred okoli petimi leti praktično nikomur nisem razlagala o tem, da pišem avtorski material. Nisem imela potrebe, da bi to obešala na veliki zvon, nisem niti vedela, ali bom kdaj s tem kaj naredila. Če me Hugo Šekoranja z Radia Ars, s katerim sva se dogovarjala za koncert, ne bi potisnil v to smer, vprašanje, če bi do danes kaj zaključila in zapakirala. Vesela sem, da se je to zgodilo. Čeprav je to dodaten izziv, sem si tega že dolgo časa želela, a nisem imela poguma, elana. On je bil ta zadnji potisk, ki sem ga potrebovala. Lep občutek je, ko ti nekdo reče, da ga zanima, kaj imaš za povedat, počutiš se sprejet.

Čeprav se načeloma ne obremenjujete s tem, kaj si ljudje mislijo, saj s tem po vaše izgubljaš sebe, ste dejali ste, da ste se bali, da Hurt ne bo dovolj zapletena in inovativna ter bo preveč “poslušljiva”. Zakaj?
Džezovska subkultura je lahko zelo zahtevna in seveda imaš predsodke do dela, ki ga delaš, saj se bojiš, kaj bodo rekli tvoji kolegi. V osnovi sem pevka in ne inštrumentalistka, začela sem kot pop in rockpevka, z džezglasbo nisem živela zelo dolgo, v svetu džeza sem se znašla po naključju – vedno te spremlja dvom, ali si naredil dovolj, ali res dovolj veš in imaš dovolj izkušenj. Poleg teh skrbi se obenem zavedaš, da je džez še vedno glasba, ki jo aktivno posluša majhen delež ljudi – kar se mi sicer zdi zelo škoda – od svojega dela pa je treba tudi preživeti. Torej, če je nekaj preveč zapleteno, izgubim velik del občinstva, ki bi ga želela privabiti k temu, da odpre svoja ušesa in da možnost glasbi, ki mu sicer mogoče ni najbolj blizu. Vedno sem si želela ustvariti glasbo, ki ustreza bolj zahtevnemu občinstvu, obenem pa je še poslušljiva za tiste, ki jo poslušajo bolj v ozadju in se v njo manj poglabljajo. Vem, da ne morem zadovoljiti vseh kolegov in poslušalcev, a vseeno si želiš ugajati in jim po eni strani nuditi tisto, kar pričakujejo, po drugi pa jih spoznati z nečem novim. Upam, da bo občinstvo znalo sprejeti in ceniti to, kar delam, in me bodo podprli.

Velik del v Hurtu je posvečen instrumentalu. Če bi bili katerokoli glasbilo, katero bi bili?
Če bi že morala izbirati bi bila verjetno basklarinet, ki mi je zelo všeč (smeh).

Na albumu naj bi se nanašali tudi na izzive v svetu, ki jih bo treba po vaše nasloviti in nekaj narediti. Je prek glasbe mogoče “zbuditi” ljudi?
Mislim, da je. Pesem, v kateri omenjam to, ima naslov Ali res mora biti tako. Govori o tem, zakaj se ljudje ne moremo preprosto sprejemati in si reči: “Dobro, mogoče se ne strinjamo, ampak razumem, kaj mi hočeš povedati.” Človeka lahko spoštuješ tudi, če se ne strinjaš z njim. Mislim, da tukaj velikokrat ljudje izgubimo stik s tem, kako bi morali živeti. Glasba seže v srce in čustvovanje ter omogoča, da se poslušalec poistoveti z neko idejo, s katero se sicer morda ne bi nikoli ukvarjal. Zato menim, da ima to moč, da da človeku misliti. To sicer ni samo moč glasbe, ampak katerekoli vrste umetnosti.

Ste zagovornica izvajanja glasbe v živo, ker tako vse bolj zaživi. Avtorski material boste 3. oktobra zapeli tudi v Cankarjevem domu, kjer se vam bo pridružil tudi Big Band RTV Slovenija. Ker je bilo zanimanja toliko, se je dogodek iz Linhartove preselil v Gallusovo dvorano. Kaj vam to pomeni?
Zelo težko je opisati, kakšni so moji občutki. Čutim izjemno veselje, saj vem, da je glasba, ki jo izvajam, mogoče malo bolj zahtevna in ne privabljam mase na tak način, na kakršen način lahko privablja kakšna druga zvrst. Da se zaradi velike podpore občinstva lahko preselimo v Gallusovo dvorano, je zame ena majhna zmaga, je potrditev, da delam v pravi smeri, da dejansko ljudem lahko ponudim nekaj, kar potrebujejo. Glasba namreč po eni strani lahko premika gore in da ljudem misliti, po drugi pa jih neguje. Lepo se mi zdi, da imam to možnost, da lahko do vsakega pristopim s tem, da nekaj zapojem. Obenem se mi zdi to tudi potrditev za Big Band RTV Slovenija, ki opravlja fantastično delo, glasbeniki se trudijo in živijo za to, kar delajo. Našo kulturo Big Banda je nekaj, kar je treba spoštovati, ceniti in negovati.

Kljub izredni hvaležnosti in ponosu, pa s tako množico pridejo tudi določeni strahovi. To, da pri večjem občinstvu s to glasbo dosežeš vsakega človeka in mu nudiš, kar mu v tistem trenutku želiš, od tebe zahteva več, saj se energetski naboj bolj razprši in razgubi. Ker sem do zdaj vedno delala manjše koncerte, se bom na to morala dobro pripraviti, ker čeprav smo tehnično dobro podkovani, to terja največ energije.

Glede na to, da ste zapeli že veliko slovenskih popevk, bi tudi sami radi poskrbeli, da bi morda ena izmed vaših avtorskih del postalo popevka?
Mislim, da je želja glasbenika, da bi bila njegova glasba res sprejeta na takem nivoju in postavljena na piedestal. Da bi na primer o pesmi nekdo rekel, da sporoča dobro idejo in močno “zadane”. Če se to zgodi, hvala bogu, če ne, se ne bom utapljala v potokih solz. Ko napišeš nekaj, kar misliš, in ljudem ponudiš, to sprejmejo ali pa ne. Začutijo, kar začutijo, ne moreš jih prisiliti, da jim bo tvoja pesem všeč.

Ukvarjate se tudi s poučevanjem petja, zdaj boste tudi predavateljica Jazz oddelka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kako je prenašati svoje znanje naprej? Kakšni ste v tej vlogi?
Po poklicu sem ekonomistka in pevski pedagog, trenutno delam magisterij iz džez pevske pedagogike v Celovcu. Že 15 let sicer poučujem petje, zadnjih deset malo na nivoju, na katerem sem si želela. To je drugačen aspekt mojega dela. Všeč mi je, ko z nekom delam dlje časa ter vidim njihov razvoj in kako dosegajo cilje, ki so si jih zastavili. To me vedno znova razveseli, saj se mi zdi, kot da smo skupaj nekaj dosegli, lepo mi je, da lahko nekoga podprem v tem, kar želi delati. Da ti tak nek občutek, da je to, kar delaš, uporabno in s tem lahko pomagaš ljudem. Sama prek učenja odkrivam nove razsežnosti petja, odkrivam, kakšne težave še lahko kdo ima, zakaj do teh pride, kako do tega pristopiti ... Rada se učim, sem vedoželjna in zame je to v bistvu neke vrste igrišče (smeh).

Z Gašperjem Bertoncljem, Jako Kopačem in Nikolo Matošićem ste ustanovili Zavod 2-5-1 Jazz, ker želite v slovenskem prostoru privabiti več poslušalcev k džez glasbi, omogočiti džezglasbenikom boljše pogoje za delo.
Ko se je leta 2010 zaprl Jazz klub Gajo je ta naša nišna subkultura izgubila neko jedro. Morda se je izgubil tudi nek občutek pripadnosti, občutek, da se lahko povežemo in delujemo skupaj. Takrat se je vse razpršilo. Ni bilo stičišča, kamor bi vsi prišli z istim namenom – da ustvarjamo džez. S kolegi smo rekli, da je čas, da nekaj naredimo, čutili smo se dolžne, da tistim, ki prihajajo za nami, omogočimo, da lahko uresničujejo svoje želje. Obenem je bilo pomembno, da postavimo standarde za to, kaj je sprejemljivo in kaj ni sprejemljivo – če nismo združeni, se težko promoviramo in potem število poslušalcev upada.

Zavod se imenuje po postopu akordov, ki se v standardnem džezu največkrat pojavlja. Džez je zelo širok pojem, ljudem želimo ponuditi džez, ki je poslušljiv, a še vedno zahteven in od poslušalca pričakuje, da se bo posvetil tej glasbi. Poslušalcu nudi marsikaj, kar mu kakšna druga oblika glasbe ne – prav zato, ker ima ta aspekt zahtevnosti, ampak obenem poslušljivosti. Več ljudi želimo privabiti k džezu in jim pokazati, da to ni neka glasba, ki je neposlušljiva. Tako na različnih koncih organiziramo različne koncerte in “jam sessions”. Z zavodom smo želeli biti stičišče, delujemo kot nekdo, ki ponuja glasbo in informacije o tej glasbi ter združuje generacije glasbenikov in poslušalcev, ki jih želijo podpreti.