Pod imenom No OFFENCE! so se leta 2018 zbrali Renato Švara, Anže Trček, oba opravljata vlogi pevca in kitarista, basist Samo Pirec in bobnar Filip Gabrovec. Ti so pred kratkim v svet poslali naslednika svojega prvenca, ki so ga sicer izdali leta 2021. Poletje 2024 so tako popestrili z albumom Čudovito & Čudno. "V bistvu naslov izhaja iz načina, kako smo snemali ta album," je za MMC povedal Švara in pojasnil, da so snemali z različnimi producenti, tako pa jih je skrbelo, ali bo plošča slišati enotna. Na koncu se jim je vse zdelo čudovito, na izdelek so bili ponosni.

"Tematike, ki jih obravnava drugi album, so sicer v veliki meri odraz časa, v glavnem skladbe obravnavajo vse, kar se dogaja in gre narobe," je dejal Trček in dodal, da je poleg tega na žanrsko razgibanem albumu prisotna tudi ljubezen, saj v "življenju vedno potrebujemo malce upanja, da nas premakne". Odgovor na vprašanje, kako se spopasti s situacijo v svetu, Gabrovec sicer vidi v tem, da delaš "tisto, kar se zdi smiselno, in odmisliš, da je svet v pi***". Pirec temu dodaja, da "ne smeš pustiti, da te vse povozi, ampak je treba najti neke, še tako majhne dobre stvari, da ti dajo iskrico, da greš naprej".

Četverica je izid albuma krstila na koncertu v Gali hali, ki se jim je za vedo vtisil v spomin, načrt za naprej pa je: “Špilat' pa snemat'”.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

No OFFENCE! ste skupaj od leta 2018. Ime vaše skupine izhaja iz fraze No offence (brez zamere), ki ji običajno sledi nekaj žaljivega. Jo vi pogosto izrečete?
Filip: Zmerno.
Renato: Nikoli ne rečem tega, vedno hočem, da je človek užaljen oziroma računam na to, da ve, da se šalim.
Anže: Če rečeš “Brez zamere”, običajno sledi nekaj žaljivega. Vedno je nekaj narobe. Mislim pa, da nihče tega zares ne uporablja.
Renato: To je bolj filmska stvar v resnici.

Leta 2021 ste izdali prvi album Sonce. Voda. Zrak. Svoboda., pred kratkim pa je luč sveta ugledala vaša druga plošča. Ta običajno velja za nekakšen preizkus, predvsem, ker jo ljudje lahko primerjajo z debitantsko. Prvi album naj bi se osredotočal predvsem na duševno zdravje, kako ste se odločili, kaj želite povedati na drugem?
Renato: Za prvi in drugi album so pesmi nastajale spontano. Po eni strani smo se mogoče sami v obdobju prvega albuma bolj ukvarjali z duševnim zdravjem, predvsem, ker smo se mu trije na študiju posvečali – kot odraz študentskih dni. Po drugi strani pa je samo naključno tako naneslo, da se je pri prvem albumu dalo to rdečo nit izpostaviti. Zdaj pa smo malo bolj odrasli in se ukvarjamo z aktualnimi problematikami, s katerimi se srečujemo.
Anže: Seveda je nekaj tudi ljubezni. V življenju vedno potrebujemo malce upanja, da nas premakne. Tematike, ki jih obravnava drugi album, so sicer v veliki meri odraz časa, v glavnem skladbe obravnavajo vse, kar se dogaja in gre narobe. Ene se ukvarjajo z vojno, politiko, nekatere imajo antifašistično tematiko, druge omenjajo ekologijo. Razmišljanje je: “Ej, kaj pa, če gremo nazaj?”
Filip: Ali pa kam drugam naprej.

Je z glasbo še najlažje nekomu priti do živega oz. doseči, da ljudje prisluhnejo in se zamislijo?
Renato: To so naše sanje, upamo, da je tako. A običajno tako glasbo poslušajo samo ljudje, ki jo že tako ali tako poslušajo, potem pa so tu ljudje, ki jim ni mar za to oziroma in se jim zdi, da nimaš pojma, ter so proti tebi.
Anže: Vseeno se mi vedno zdi dobro to, da tem, ki jim je taka glasba všeč, še dodatno daš nekakšen potisk, spodbudo – da je neka energija. Dobro je pa imeti tudi tiste, ki so ogorčeni in se ne strinjajo.
Renato: Se strinjam – sprovocirati take nikoli ne škodi.

Naslov albuma je Čudovito & Čudno. Bi tako opisali svet trenutno?
Renato: Saj je od nekdaj bil tak. V bistvu naslov izhaja iz načina, kako smo snemali ta album. Prvega smo posneli v živo, kot snemamo demote. Nismo toliko dali na produkcijo, samo da smo nekaj imeli. Za drugega pa smo se odločili, da ga bomo posneli, kot se zagre – s producenti v studiih. A nismo vedeli, kam iti, ker je v Sloveniji veliko dobrih studiev in producentov. Več smo jih želeli preizkusiti, z nekaterimi smo sodelovali zaradi zmage na kakšnem natečaju. Na koncu smo v okoli štirih studiih sodelovali s petimi ali šestimi producenti. Ker gremo radi v različne smeri, saj se žanrsko načeloma ne omejujemo, in ker smo snemali v različnih studiih, nas je zaskrbelo, da album kot celota ne bo slišati enotno. Tako smo rekli, da bo na koncu vse nastajalo malo čudno, ampak bo hkrati tudi čudovito, ker bo za spremembo dobro narejeno in bomo na ta izdelek ponosni. Vse se je odlično izšlo.

Anže: Lahko bi rekel, da je polovica pesmi kritiziranje vsega, polovica pa jih je malo bolj polnih upanja in ljubezni.
Renato: Zanimivo je, da smo pesem Schrödinger je bil AMATER posneli že pred prvim albumom, a je nismo izdali na njem, ker je bila predobra zanj.
Anže: Ni spadala nanj. Tako drugačna je bila, da bi bila kot tujek.

Pred izidom ste letos vsak mesec izdali singel z videospotom. Kako pomembno je izdajanje singlov?
Renato: Dve pesmi smo izdali že pred letošnjim letom, letos pa smo vsak mesec do izida albuma izdali eno skladbo z videospotom. Kar stresno je bilo.
Anže: Tega je bilo veliko. Za vsak mesec smo si v koledar napisali seznam, kaj vse nas čaka – koncerti, snemanja pesmi in videospotov ter vaje. Potem pa smo sproti črtali stvari, ki smo jih naredili.
Renato: Na koncu smo vse prečrtali. Na idejo takega izdajanja singlov smo sicer prišli sami, nekje na sredini tega cikla pa sem naletel tudi na neki račun na Instagramu, ki daje nasvete skupinam v današnjem času, in ta je priporočal, da vsakih šest tednov izdaš singel.

Kako pomembna se vam zdijo družbena omrežja pri vzdrževanju stikov z oboževalci?
Renato: Mislim, da so trenutno najpomembnejša in bazo oboževalcev lažje povečaš tako kot pa s koncerti. Malce žalostno je v resnici, da moraš zdaj pravzaprav biti vplivnež in ni pomembna samo glasba. Če hočeš priti do ljudi, ti to ne uspe na primer prek radia, ampak moraš polovico časa prebiti z izmišljevanjem smešnih videov za družbena omrežja.
Anže: Bedno v tej skupini je, ker je Renato edini pismen za te stvari, drugi nismo toliko na družbenih omrežjih sploh. Jaz sem si na primer Instagramov račun naredil samo zato, da lahko spremljam našo skupino.

Veliko dajete tudi na videoupodobitev skladb. Se vam zdi, da je to nujna dodatna vrednost, ki jo mora imeti pesem?
Renato: Videospoti so pomembni zato, ker ljudem pokažejo, da ti pesem nekaj pomeni, in morajo biti nanjo toliko bolj pozorni. Čeprav se mi zdi, da veliko ljudi videa sploh ne pogleda do konca, je vseeno več možnosti, da bodo skladbo poslušali, če ima še videospot, kot pa, če jo daš samo na radio ali pa objaviš z neko sliko.

Anže: Če imaš dober videospot, to tudi okrepi pesem. Za vedno si bom na primer zapomnil briljanten videospot skupine Majmunska posla za pesem Ugrizni mi čeljust. Pesem je dobra, ampak zaradi videospota je pa genialna. Sicer je malo bedno, da moraš delati spote zato, da vzbudiš zanimanje v ljudeh – lepo bi bilo, če bi ljudje lahko tudi samo glasbo poslušali.
Filip: Je pa res, da imamo po spletu srečnih naključij – Renato tudi montira – z videospoti manj stroškov kot sicer. Sčasoma smo se jih navadili snemati, jaz sem res začel uživati v tem.

Renato: Meni je muka.

Anže: Verjamem, da je njemu dovolj – če želiš čim manj stroškov in nekdo zna montirati, ta na neki točki “nasrka”. Jaz sem se sicer ravno ogrel. Za pesem Sin rahle histerije sem bil jaz glavni in sem vse, kar sem lahko, naredil narobe, ker sem to počel prvič. Glede na okoliščine se mi zdi, da je videospot izpadel dobro, zelo sem bil zadovoljen. Tako da se že veselim naslednjega projekta.

Pri videospotu za skladbo Ivan, ki ste ga sami posneli in zmontirali, se vam je pridružil tudi Jonas Žnidarščič. Kako je bilo sodelovati z njim?
Renato: Legenda. Napisal sem mu elektronsko sporočilo, v katerem sem predstavil nas in pesem ter mu dejal, da za videospot potrebujemo televizijskega voditelja. Obrazložil sem, da nimamo niti evra, lahko pa mu damo viski, dobil je sicer tudi štrudelj od moje babi Vlaste. In na naše dolgo sporočilo je odgovoril preprosto: “Z veseljem. Lp Jonas”.
Anže: Ker je bilo to tako nepričakovano, smo se nekaj časa spraševali, ali je odgovor dejansko resničen.
Renato: Prepričali smo se tako, da smo ga prosili za telefonsko številko, da smo se slišali in dogovorili. Takrat smo slišali, da je res on. Vmes smo sicer spremenili časovnico in prek elektronske pošte smo ga vprašali, ali mu ustreza, da bomo dopoldne snemali z dojenčico – čudovita soigralka mimogrede –, popoldne pa z njim.
Filip: Ni odgovoril, teden dni pred snemanjem se ni javil.
Renato: Nisem pa ga želel klicati in tečnariti.
Filip: Na predvečer snemanja je odgovoril z: “OK.” Redkobeseden človek (smeh).

Anže: Odlično je bilo delati z njim.
Filip: Na snemanje je prišel že pripravljen.
Samo: Nato je, preden smo začeli, nekdo, ki nam je pomagal snemati, z njim vadil.

Anže: Res se je potrudil, kapo dol. Zelo smo bili veseli. Čeprav je malce ubil ta protipolitičen trenutek, ker je kandidiral za SD, česar v času snemanja nismo vedeli.
Renato: Čeprav mislim, da je zelo jasno, da tu ni bil v politični funkciji (smeh).

Pogosto so vaše skladbe, predvsem na novem albumu, družbenokritične. Ena izmed pesmi na albumu je torej tudi Ivan iz aprila 2022, ki ste jo namenili Janezu Janši, ko je bil še predsednik vlade. Ponekod je niso želeli predvajati, ker je bila preveč politična, cenzura pa po vaše pomeni, da delate nekaj prav. Je treba paziti na to, kako se ta politična angažiranost, kritika, provokacija podajajo?
Anže: Res je – včasih, če nečesa nočejo predvajati, to pomeni, da nekaj delaš prav. Včasih je dobro hoditi po tej tanki črti, tako bolj pride do ljudi. Ni pa mi žal, da smo jo takrat morda z nekaterimi zadevami tudi prestopili. Iskreno se mi ne zdi nič narobe s tem, da pesmi niso želeli predvajati. V resnici so to odločitev na Valu 202 obrazložili s tem, da se jim zdi malce površinska, in da kritiziramo vizualno podobo, namesto da bi se tega lotili bolj poglobljeno. To se jim je zdelo ceneno. To se je nanašalo na refren, v katerem omenjamo plešo, ki se v soncu blešči. Sam sicer mislim, da smo v drugih delih dovolj povedali. Vzamem pa v zakup to, da je bil takrat RTV v slabi situaciji, tako da zamer ni.

Filip: Bolj nas je na primer zmotilo, ko Spotify neke pesmi ni želel objaviti, ker smo za naslovnico želeli dati narisano bombo.
Anže: To je bilo na začetku vojne v Ukrajini in oni so se odločili, da bodo rešili vojno tako, da bodo prepovedali slike orožja na naslovnicah. Kar je najbolj bizarna ideja, ki jo je kakšen človek imel.
Renato: Sploh zato, ker ni veljalo retroaktivno – skladbe, ki so že od prej imele tovrstne naslovnice, so pustili, na primer American Idiot zasedbe Green Day.

Pravite, da je vaša glasba za zafrustrirane študente, jezne pankse in nesrečno zaljubljene. Kaj s svojo glasbo želite dati ljudem? Kako vam je, ko vidite, da se z njo nekdo poistoveti?
Renato: Mislim, da ima veliko ljudi, predvsem mladih, različne težave z duševnim zdravjem – kakor pesem Male zmage govori, da kakšen dan nimaš energije za iti v svet – nekdo ima kakšne težave v ljubezni ali pa potrebuje nekaj, skozi kar izrazi svojo jezo, ker živi v svetu, ki ga ne posluša oziroma mu škoduje ... O teh stvareh pišemo in mislim, da se ljudje v njih lahko tudi najdejo, ker gremo vsi nekako skozi podobne stvari.

Anže: Sva dva, ki piševa besedila in jaz bi na primer samo rad, da so ljudje jezni. Pomembno mi je, da se ljudje zbudijo, čeprav vem, da se to ne bo zgodilo, ker bom napisal pesem. Na živce mi gre namreč, ker se mi zdi, da starejši kot so, bolj se ljudje pomikajo v neko sredino, zmernost, kar se mi zdi narobe. Zmernost je dobra na primer pri tem, kako živiš svoje življenje – malo športaj, se umetniško udejstvuj, skrbi za svoje zdravje, delaj ... V primeru sveta pa mislim, da ni kompromisa in bi morali kot družba biti radikalnejši, saj je veliko stvari trenutno narobe. Zdi se mi, da medtem ko se desnica ne boji biti radikalna, se levica bolj posveča počasnim spremembam in kompromisom.
Renato: Anže piše bolj resne skladbe, jaz pa te, ki nudijo tolažbo.
Anže: Za tretji album bova še bolj združila moči in delala pesmi, ki bodo oboje v enem. Podobni sta že Ni panike! in Sin rahle histerije.

Prva pesem albuma Ni panike!, ki je bila tudi zadnja pesem, ki ste jo v svet poslali pred izidom albuma, je o kaosu današnjega časa ter iskanju miru in sreče v njem. Kako ju najdete vi?
Filip: En odgovor je, da pač delaš, kar se zdi smiselno in dobro, ter malce ignoriraš in odmisliš, da je svet v pi***.
Renato: Mislim, da je to na žalost res edini odgovor. Če bi dejansko razmišljal o vsem, kar gre narobe in kako nam kaže, se ne bi dobro končalo. Malo si moraš lagati, da bo vse v redu, in se zamotiti pred temi krutostmi, na primer s prijatelji, ljubeznijo, konjički ...

Filip: Zamotiti zveni tako, kot da potem delaš čisto nekaj tretjega – ne, še vedno se boriš za isti cilj, a odmisliš to, da ti ne gre nujno dobro.
Renato: Delaš po svojih najboljših močeh in se ne kriviš preveč. V tem smislu si moraš pustiti tudi malo zadihati.

Kaj pa ljubezen je edina pesem, ki je nista napisala Anže in Renato, ampak prijateljica in socialna delavka Rene Vremec, s katero ste opravljali prakso po različnih domovih za ljudi z duševnimi stiskami in ugotavljali, kako so kršene njihove človekove pravice. Kako ta odločitev?
Anže: Takrat sem bil vsaj jaz precej brez idej, kaj in kako napisati. Potem pa sem se spomnil, da lahko rečemo njej, ker piše dobro poezijo. Vprašali smo jo glede tega in ideja ji je bila všeč, ker se ji je to zdelo boljše, kot pa da pesmi ostanejo samo v neki njeni beležki. Poslala nam je besedilo in nam je bilo vsem zelo všeč. Glasba je nastala, ko smo med nekim močnim nalivom čakali, da se izlije in smo v prostoru za vaje malo igrali. Sama je sicer dejala, da ji je pesem dobra, bi jo pa naredila še bolj “hard”.
Renato: Leta 2016 smo šli na prakso v Srbijo, kjer smo delali v zavodu za ljudi, ki so imeli težave z duševnim zdravjem. Bilo je podobno zaporu.

Anže: Malce je bilo kot iz grozljivke. Okoli so bili ogromni zidovi in ograja, večina ljudi ne sme ven, znotraj zaprtega oddelka je še bolj zaprt oddelek, kamor drugi ne smejo in tam so določeni ljudje tudi privezani za nogo na posteljo. Ko sem ven prišel, mi je bilo kar slabo. Takrat sva z Renatom, čeprav se sprva nisva marala, napisala prvo skupno pesem za to skupino, Malo princesko.
Renato: Prvotna ideja je bila, da besedilo od ene izmed tamkajšnjih pacientk, ki nam ga je dala na plastificiranih karticah, uglasbiva. A na koncu večina tega ni bila uporabljena, ker je bila pesem zelo dolga in smo jo morali skrajšati. Glede na to, kako nečloveški pogoji so bili tam, pa sva kot malo zmago štela, ko sva na koncu prakse s kitaro šla po oddelkih, odklenila sva tudi vrata najbolj zaprtega oddelka, ker sva vedela kodo. Ljudje so vsaj pol ure plesali in uživali, odigrala sva skoraj vse, kar sva želela. Ko so vprašali, kdo vam je to dovolil, smo dejali, da direktorica.

Anže: Glede na to, da je bila na začetku na dopustu, smo računali na to, da je še ne bo.
Renato: A je na neki točki prišla in ni bila navdušena. A za lep zaključek sva odigrala še pesem Good Riddance (Time of Your Life) skupine Green Day.
Anže: Tako so bili jezni na nas, da imam še vedno ključe od enega izmed apartmajev – na naše sporočilo, da smo jih po nesreči vzeli s seboj, nikoli niso odpisali.

Krasni novi skret črpa naslov iz Huxleyjevega romana Krasni novi svet. Gre za nekakšno predstavo, kakšna bo prihodnost?

Renato: Govori o prihodnosti, a inspiracija izhaja iz sedanjosti, saj na primer že obstaja zabaviščni park s sintetično travo.
Anže: Huxley je očitna referenca prihodnosti, v katero ne želimo iti. Zdaj pa, ali bomo ali ne, ni odvisno samo od nas. Takrat je bilo veliko govora o tem, da potrebujemo več zelenja v mestu, obenem pa so posekali drevored pri Rogu, drevo pri Drami. Vmes so ugotovili, da žuželke umirajo, svet pa bomo rešili, če malce ne bomo kosili trave. Več let je veljalo, da se ozračje ne sme segreti za več kot dve stopinji Celzija, da se moramo prilagajati težavam, ki se bodo zgodile, hkrati pa poskrbeti, da ne gremo predaleč. Zdaj smo že mimo tega, huje je.
Filip: Trenutno res ni dobro. Daleč od tega. Ne bo teplo samo naših otrok, ampak tudi nas zdaj in tu.

Za pesem Male zmage ste zapisali, da vam veliko pomeni. Živite po tem principu, da so “male zmage način življenja”?
Filip: Premalo. Mislim, da bi bilo moje življenje lepše, če bi bolj živel po tem principu.
Renato: Mislim, da si vsi želimo kdaj manj obremenjevati oziroma se bolj osredotočiti na to, kar lahko naredimo, in ne na to, česar ne moremo. Enkrat nam uspe, drugič ne. Meni osebno ta skladba veliko pomeni, sem se že zalotil, da sem si jo včasih, ko sem bil slabe volje, zavrtel. Napisal sem jo prav zato, da se lahko spravim v boljšo voljo in zelo sem upal, da bo še komu tako. Pred kratkim mi je neko dekle napisalo, da je imela slab dan, po pesmi pa se je bolje počutila. S tem so se mi sanje nekako uresničile. Prijetno presenečen sem bil tudi na koncertu, ker je občinstvo z mano pelo to pesem – ne samo refrena, ampak tudi verze. To se še nikoli ni zgodilo.
Anže: Živim na podoben, a ne čisto identičen način. Poudarjam, da je treba živeti zdaj, v tem trenutku. Delaš, kar lahko, in greš dalje. To ne pomeni, da preteklost in prihodnost nista pomembni, ampak če se boš preveč obremenjeval z njima, boš samo zamorjen, kar pa ne bo lepo. Če si storil napako, si pač jo, kar bo, bo. Upoštevaš, da preteklost in prihodnost sta, a je to nekaj, kar je bilo, ali pa je nekaj, nad čimer nimaš nadzora. Nič ne dobiš s tem, če preveč gledaš v obe smeri.

Samo: Jaz se ves čas obremenjujem. Je pa res, da sem se v tej pesmi našel. Blizu mi je bila ta prispodoba, da narediš nekaj s sabo, pa tudi če se v tistem trenutku zdi majhno. Čeprav misliš, da je neopazno, se, ko se ozreš nazaj, vidi, kaj si naredil in lahko rečeš, da se nisi predal usodi in nisi ukrepal. Ne smeš pustiti, da te vse povozi, treba je najti tudi neke dobre stvari oziroma narediti nekaj zase. Četudi je to nekaj majhnega, nekaj, kar ti bo dalo iskrico, da greš lahko naprej.
Filip: Tudi male zmage imajo včasih učinek metulja.
Anže: Pesem je sicer malce bolj pop in ni čisto po mojem okusu, ima pa lepo sporočilo.
Filip: Tudi po mojem okusu ni čisto, ga je pa dobro igrati.
Samo: Morda prav zaradi tega, ker je bolj pop in gre hitro v uho, bolj ostane v glavi in lažje poslušalcem prenese sporočilo. Hitreje ga tudi razumejo, ker ga ponavljaš na speven način.

Imate torej umetniške razlike? Kako jih rešujete?
Anže: Ah, kje (smeh).
Renato: Vsakič, ko prineseva pesem na vaje, se hočeva zadaviti. Potem je malce dretja, nato pa se pogovoriva in objameva. Se moraš psihično pripraviti, preden novo stvar predstaviš.
Anže: Zdi se mi, da so prepiri normalni, celo dobri.
Filip: Mislim, da ta dva pola dodata širino.

Renato: Anže ima bolj željo po malo bolj alternativnih, “hard” stvareh, jaz pa po spevnih stvareh. To potem poskušamo uskladiti. Kdaj se sicer zgodi tudi, da na primer Filip ne more zaigrati, kar sva mu napisala.
Filip: Moje okončine ne delajo čudežev (smeh).
Renato: Se izboljšujeva pri tem.
Anže: Vedno sem si želel, da bi več skladb pisali bolj skupaj, ampak ni šlo. Zdaj pa se celo pogovarjamo, da bosta tudi basist in bobnar prispevala k nastajanju pesmi, saj že bolj obvladata svoja glasbila in imata ideje.
Samo: Nekega dne.
Filip: Se bo zgodilo, a počasi. Se pa javno zavežem, da bo ena pesem na naslednjem albumu vsaj deloma moja. Da ne bo pomote – govorim o instrumentalu, ne o besedilu.
Renato: Jaz mislim, da imaš potencial tudi za besedilo.
Anže: V resnici se ves čas zbadamo in kregamo, ampak se potem tudi odkregamo in dogovorimo, tega smo se navadili v vseh teh letih. Mislim, da je to tudi kar sposobnost.

Filip: Kar v redu nam gre.
Anže: Zelo smo simpatično nekompatibilni, ampak se vedno najdemo skupaj. To mi je lepo in noro.

Album ste sicer blagoslovili tudi v Gali Hali, na vašem najdaljšem in največjem koncertu do zdaj – igrali ste skoraj vse pesmi. Kako je bilo za vas videti blagoslov poslušalcev? Anže: Fenomenalno je bilo, noro vzdušje.
Renato: Morda bi po velikosti lahko konkuriral še kakšen festival, a tam so ljudje razkropljeni po celotni lokaciji in ni občutka, da te dejansko poslušajo. Tu pa je bilo dejansko slabih 300 ljudi, ki so prišli tja zaradi nas. To je bil naš največji koncert, ki smo ga sami organizirali, odziv je bil odličen. Ljudje so peli, “moshpitali” – enega so sestavljala samo dekleta –, nekaj deklet se je tudi z odra vrglo v občinstvo. Me je pa bilo strah prvič v življenju odigrati Pandoro.
Anže: Prijateljica moje sestre je dejala, da niso poznali naših pesmi, ampak so se imeli noro. To se mi zdi neverjetno. Vsakič, ko smo končali skladbo, je završelo iz občinstva. To je bil nepopisen občutek. Je pa res, da čeprav so bile lučke izvrstne, velikokrat nisem vedel, kaj delam. Če si navajen, da vidiš, kje so prečke na kitari, je težko igrati v temi.
Renato: Zbadam ga, ker vsaj dveh pesmi sploh ni igral.
Anže: Dejansko je bilo to bolje,kot pa da bi igral popolnoma mimo. Ko je bilo spet svetlo, sem pač igral naprej.

Samo: Večkrat se je tudi zgodilo, da sem prestrašil Filipa iz megle.
Filip: Večino časa nisem videl banda, zato sem se ustrašil, ko je bil naenkrat pred mano Samo.

Anže: Nastop je bil primerljiv z mojim do zdaj najljubšim koncertom, ki smo ga imeli v Novem Sadu v Dvorištu.
Renato: Nekje v neki obokani kleti, vse je bilo v rdeči luči, vsi so kadili, vroče je bilo – bilo je, kot da igramo v peklu.
Anže: Ljudje so skakali, “moshpiti” so bili ...
Renato: Podpisovali smo se jim na oblačila ... Ni bilo toliko ljudi, je bilo pa noro.
Anže: Ponoreli so tudi na Ivana.
Filip: Jaz sem bil še bolan in sem se komaj držal pokonci, hvala bogu, da lahko sedim. Je bilo pa super.

Je res, da so starši enega izmed vas na napačnem kraju čakali na vaš koncert ob izidu albuma in ga tudi popolnoma zamudili?
Filip: Moji starši so na Metelkovo prišli z druge strani kot pričakovano, in so pod stolpom čakali in mislili, da naš koncert sledi tistemu, ki je bil v klubu Jala jala. Nič čudnega jim ni bilo, da niso srečali mojega brata in da nihče ni preveril njihove vstopnice. Po koncu tamkajšnjega nastopa so vprašali, kdaj je naslednji – odgovor je bil čez nekaj tednov. Tako so ugotovili, da niso bili na pravem mestu, nas pa so zamudili.
Anže: To je odlično, pomeni, da morajo na naslednji koncert priti.
Renato: Pestro je bilo sicer. Pet minut, preden smo morali na oder, sem si poškodoval glavo. Želel sem videti, ali lahko v krilu, ki sem ga nosil, normalno skačem. Ko smo se ogrevali, sem tako v zaodrju skočil z majhnih stopničk, nisem pa videl, da so v tramovih nad mano zaraljaveli žeblji, na katere obešajo oblačila. Ko sem skočil, sem se udaril v enega izmed njih. Rana ni bila velika, je bilo pa veliko krvi.

Samo: Govoril je, da je v redu, polovica njegove obraza pa je bila od krvi.
Filip: Nisem videl, ko se je to zgodilo, zato sem sprva mislil, da si je posprejal rdečo barvo za lase (smeh).
Renato: So me potem oskrbeli z robčki in prvo pomočjo. Dobil sem obliž, nekaj sem spil in smo šli na oder. Pol leta smo se pripravljali na ta nastop in še zjutraj sem imel res veliko tremo, še nikoli mi ni bilo slabo pred koncertom. Je pa ta s tem udarcem izginila (smeh).

Kje je vaše sanjsko prizorišče, kjer bi si želeli nastopiti?
Filip: Križanke.
Renato: Škisova tržnica. Ta je bila moja mladost, bil bi tak trenutek, ko se sklene krog.
Anže: Jaz bi še več takih nastopov, kot je bila tista novosadska klet. Želel bi si več teh malce čudnih, malih špilov v nekih kleteh, kjer bodo pač ljudje, ki so najbolj navdušeni nad glasbo.
Samo: Tudi jaz bi rad drugi del Novega Sada.
Anže: Po drugi strani pa je popolnoma druga izkušnja, ko igraš na festivalskih odrih na odprtem. Če igraš v nekem prostoru, ne glede na to, kako dober je, se zvok odbija, če pa igraš zunaj, je prisotna ta surova moč glasbe. Kot da bi sebe poslušal na najboljšem posnetku, občutek je neverjeten, predvsem, če tudi občinstvu “zavajba”.
Renato: Na festivalih se bolje sliši, je pa res, da je na teh manjših koncertih več intime, ki je nimaš na velikih odrih. Nieti v Križankah ali pa v neki luknji je popolnoma drugače.
Anže: Iskreno je ena od lokacij, ki mi je zelo všeč, prav letni vrt Gale hale.
Renato: Enako. To so bile moje sanje prazaprav.

Anže: Ta me sicer ni še čisto potešila. Želim si namreč, da nas nekoč oni dejansko povabijo. Celo vzdušje in organizacija sta potem drugačna – če je ta popolnoma v tvojih rokah, je zelo naporno.

Kaj vas čaka zdaj?
Renato: 23. avgusta bomo v Logatcu, 24. v Celovcu, 30. v Planini pri Sevnici, 7. septembra pa na Žalski noči mladih.
Anže: Koncerte imamo, še več jih bo.
Renato: Izdati nameravamo še nekaj videospotov. Sicer pa je načrt tudi, da se usedemo in pogovorimo, kje nam je bilo najbolj všeč snemati. Ugotovil sem namreč, da lahko delamo žanrsko raznoliko glasbo, a moramo za naslednji album to posneti pri istem človeku – to bi mu dalo neko kohezivnost, ki je malo manjkala na drugem albumu.
Filip: Vsi ti, pri katerih smo snemali eno pesem, so bili najboljši za to pesem, dali so ji, kar si je zaslužila. Vprašanje pa je, ali bi enako veljalo za celoten album. To je težko, ne olajša dela.
Renato: Res je, ne veš, ali bi tudi druge skladbe naredili tako dobro kot tisto eno pesem.
Filip: Naš načrt je torej: “Špilat' pa snemat'”.
Anže: Dogovoriti se moramo, kaj si želimo. Z Renatom imava na računalniku kup uporabnih zadev. Potem pa akcija, nove pesmi, novi nastopi in uživancija.