Prvotni člani legendarne zasedbe Orlek, ki so se zbrali iz veselja do glasbe, so se pod tem imenom začeli predstavljati leta 1989. Od takrat so bili ves čas v pogonu, kar pomeni, da letos skupina praznuje že častitljivih 35 let. Hitro jim je minilo, pravijo. "So leta, ko padaš, in so leta, ko rasteš," je za MMC povedal Jure Tori, ki meni, da gre življenje, ne glede na to, kaj se zgodi, pač naprej. "Opisujemo zgodbe, ki jih piše življenje. Smo opazovalci in opisovalci teh zadev, ki izhajajo iz naroda," je dejal pevec Vlado Poredoš, ki rad spremlja dogajanje okoli sebe in izhaja iz malega človeka.

Za obletnico so se sicer pevec Vlado Poredoš, harmonikar, orglar in klaviaturist Jure Tori, basist Mitja Tori, kitarista Ivo Vidergar in Samo Poredoš, saksofonist in raper Kristijan Adamlje, trobentač Jan Adamek, pozavnist Ečo Matko in bobnar David Slatinek odločili, da postrežejo z novim albumom, ki so ga poimenovali 3,5 POLNOMASTNO.

"Na snemanju je bilo med zajtrkom na mizi 3,5-odstotno mleko. Ker imamo 35 let, sem rekel, da je to idealno. Polnomastno smo dodali zato, ker – rokenrol mora biti masten, če ni in je čist, to ni pravi rokenrol," je obrazložil Tori. Raznovrstno zvočno sliko plošče, na kateri se prepletajo tako stare kot tudi nove pesmi, je popestril tudi bogat nabor gostov.

V treh desetletjih in pol so glasbeniki s koncerti obredli ves svet – čaka jih le še Afrika – trenutno pa med poletjem osvajajo predvsem slovenske odre. Vrhunec tega koncertnega maratona bo 5. oktober, ko bodo za uradno praznovanje rojstnega dne udarno zavzeli Kino Šiška.

Od leta 1989 ustvarjate neprekinjeno, za seboj imate tako 35 let glasbene kariere. Kako gledate na svoje začetke – ko ste demo plošče snemali tudi v studiu Radia Trbovlje – in prehojeno pot?
Vlado: Hitro nam je minilo.
Jure: Nazaj se sploh ne oziramo, samo naprej gremo.
Vlado: Kar je bilo dobrega, se spomniš, tisto, kar je bilo slabega, pa pozabiš.
Jure: Pravijo, da so spomini za stare ljudi (smeh).

Napisali ste več kot 100 pesmi, pustili ste poseben pečat na slovenski glasbeni sceni. Prejeli ste številna priznanja, kot sta na primer zlata ptica in zlati petelin. Vlado, vi ste dobili tudi Ježkovo nagrado. Kako je dobiti tovrstne potrditve?
Vlado: Pomeni to, da so ljudje opazili naše delo, da nič ni bilo zaman in smo vseeno nekaj povedali, kar se je prijelo ljudi. Cenimo to.
Jure: Ne igramo zaradi nagrad, igramo iz veselja. Če pa se kaj takega zgodi, je lepo.
Vlado: Dobrodošlo je.

Začeli ste v času zvočnih kaset, zdaj smo že pri pretočnih platformah.

Vlado: Iskreno ne vem niti več, kaj so pretočne platforme (smeh). Sem še čisto analogen – doma imam veliko zgoščenk in kaset za spomin na čas, ko smo začeli.
Jure: Doma sicer ne poslušam veliko glasbe.

Vlado: Tudi jaz ne. Ker jo že sami igramo, se je malce nasitiš.
Jure: Rad imam tišino.
Vlado: Ko recimo posnamemo album, ga skoraj nikdar več ne poslušam – že med snemanjem se ga "naješ", nato pa imaš še koncerte, na katerih igraš te iste pesmi. Ni treba, da se "gnjavim" še doma.

Se je glasbena scena v tem času v vaših očeh spremenila?
Jure: Se je, zadnje čase še bolj. Nekaj na pozitiven način, večina na negativen. Ampak to je bilo najbrž vedno tako.
Vlado: Vsaka glasba ima svoje poslušalce. Menim, da se je precej spremenilo na bolje. Mladi so danes bolj podkovani in izobraženi v glasbi. V primerjavi z njimi moji začetki niso bili dobri.

Jure: Kakovost je precej na višji ravni, kar se tiče idej pa ... ne vem.
Vlado: Eni jih imajo, drugi pa ne.

V teh letih se je nekaj članov zamenjalo. Kako ta medgeneracijskost vpliva na dinamiko skupine?
Vlado: Sam ne opazim te medgeneracijske zadeve. Jaz sem recimo dobra vez med temi generacijami – sem že upokojen, a vseeno nimam nobenega časa.
Jure: Vsak nov član prinese nekaj svojega. Vedno smo delali tako, da smo bili pri delanju aranžmajev precej svobodni, tako da je vsak lahko delal po svoje in prispeval k novemu zvoku, modernosti. Ko je recimo prišel Kristijan, ki je tudi raper, smo v nekaj pesmi celo vključili rap, čeprav ga sami ne poslušamo.

Če se pojavijo umetniška nasprotja, kako jih rešujete?
Vlado: Tako, da si grozimo: “Nalomil te bom, če boš še enkrat to naredil!” (smeh)
Jure: Ali pa se gremo obmetavat s snegom – ko ta je.
Vlado: Čez nekaj minut je sicer vse že pozabljeno.
Jure: Zamerljivi ljudje v skupini niso dobrodošli. Če kateri je, bo letel ven.

Nastali ste iz veselja do glasbe, v njej ste iskreni, pripovedujete o življenjskih težavah, ki pestijo vse, o življenju. Predvsem pa zvesti ostajate lokalni tematiki knapov. Kaj ste z leti želeli dati poslušalcem s svojo glasbo?
Vlado: Čeprav knapov ni več, ker so se rudniki zaprli, je spomin nanje ostal.
Jure: Zdaj so oni nam zvesti (smeh).
Vlado: Zelo rad sicer pozorno spremljam dogajanje okrog sebe in izhajam iz malega človeka, običajno takšnega, ki je še odrinjen na rob družbe. Opisali smo zgodbe, ki jih piše življenje. Smo opazovalci in opisovalci teh zadev, ki izhajajo iz naroda. Zakaj to delam? Ker tudi jaz živim to življenje. Če karikiram – tudi k meni domov prihajajo položnice, tudi jaz jih moram plačevati kot vsi ostali.

Večkrat ste omenili tudi "knapovski" humor, ki je črn, malce obešenjaški. Se tudi vi z njegovo pomočjo spopadate z različnimi situacijami?

Vlado: Pa še kako. Že 42 let živim v Zasavju, in ker sem veliki pristaš obešenjaškega ter črnega humorja, je bila prva stvar, ki sem jo pomislil: “Na pravi konec sem prišel.” Včasih sem umiral od smeha zaradi prispodob in metafor, ki so jih imeli tile knapi. Tega ne najdeš nikjer drugje. Ne moreš verjeti, kako so se norčevali tudi iz smrti. Nikoli namreč niso vedeli, ali bodo prišli ven ali ne – včasih jih je lahko namreč tudi zasulo. Ta strah so morali nekako premagovati in tako so začeli uporabljati obešenjaški in črni humor. Drugače ne gre.
Jure: Kdor v skupini ne razume, bo tudi letel ven (smeh).

Že prej ste za obletnice delali posebne stvari – za 20. obletnico je izšla knjiga Zdenka Matoza, 30 let ste praznovali z albumom Živel rokenrol. Tokrat ste v svet poslali 3,5 POLNOMASTNO. Je snemanje potekalo po pričakovanjih?
Vlado: To štorijo morava povedati. Snemali smo na Dolenjskem, v studiu na podeželju. To je videti tako, da eni snemajo, drugi pijejo kavo ... Nismo pa še imeli ideje, kako naprej.
Jure: To je bilo tik pred izidom, snemali smo zadnji trenutek. Med zajtrkom je bilo na mizi 3,5-odstotno mleko. Ker imamo 35 let, sem rekel, da je to idealno. Polnomastno pa smo dodali zato, ker – rokenrol mora biti masten, če ni in je čist, to ni pravi rokenrol.
Vlado: Za naslovnico pa je potem še poslikal razpadajočo fasado studia. Snemanje je sicer šlo kot običajno – ker imamo že toliko izkušenj, da ni težav. Najhuje je bilo na začetku, ko se v studiu nisem mogel sprostiti, saj me je skrbelo, da bom udaril mimo. Prvi posnetki so zelo negotovi, saj nobeden ni imel izkušenj s tem.
Jure: Včasih ti je bilo nerodno, da bi zgrešil, in si bil dejansko pripravljen na snemanje. Zdaj smo bolj sproščeni, si vzamemo več časa.
Vlado: Če gre, gre, če ne, pa ponoviš.

Album je mešanica starih uspešnic in novih pesmi – izmed 12 pesmi je teh pet. Kako ste se odločili, katerim bi radi dali novo preobleko?
Jure: Naš kitarist, ki se je po 22 letih vrnil, je predlagal, naj za radio na novo posnamemo stare pesmi, saj so dobre, a jih ljudje ne poznajo. Te se namreč tam ne predvajajo, ker so posnetki stari in posledično slabi. Ko smo to naredili, smo začeli razmišljati, da bi bilo dobro, če bi bile skladbe malce drugačne in bi se tako tega lotili še s kakšnim gostom. Gledali smo na to, da je človeku, ki smo ga povabili k sodelovanju, pesem vsaj približno ustrezala. Za Mojo boginjo je bil popoln Jernej Dirnbek – Dimek, za Punco s Šohta pa Matevž Šalehar – Hamo, ki je glasovno izredno ustrezal.
Vlado: Obenem je pol Zagorjan, saj je njegova mama doma iz Zagorja. Vključili smo tudi mojega sovaščana iz Beltincev Vlada Kreslina.

Jure: Male bogove smo že pred leti igrali, tudi z njim smo že nastopali. Potem ko smo skupaj igrali na Ptuju, smo pa rekli, da nekaj naredimo skupaj.
Vlado: Želja je bila obojestranska.
Jure: Navdušeni smo bili. Je pa res, da smo opazili, da nova generacija te pesmi seveda ni poznala. Zanje je to torej nekaj novega, za nas pa nekaj starega, kar smo si vedno želeli igrati. S sodelovanji dobimo tudi novo občinstvo, ki posluša goste, potem pa začnejo tudi nas.
Vlado: Maja Predatoria je z nami zapela na nekem festivalu. Menili smo, da bi dobro odpela pesem, ki je nikoli nismo igrali, saj nam nikoli ni ležala.
Jure: Potem ko je izjemno opravila nalogo, pa smo dobili idejo, da bi z njo posneli še eno skladbo.

Plošča, ki je zvočno zelo razgibana, torej vsebuje številna sodelovanja, tudi salso in rap.
Vlado: To ni dolgočasno poslušati. Če imaš zasedbo, ki je ves čas na istih frekvencah, ti je po nekaj pesmih dovolj.

V pesmi Mali bogovi te opisujete. A kdo so po vašem mnenju mali bogovi?
Vlado: Besedilo za pesem je napisal Kreslin. To so tisti lokalni šerifi, ki si domišljajo, kaj so.
Jure: To so tudi tisti, ki so tudi nad Orleki. In tudi v tem primeru – če bo kateri izmed članov tak, bo tudi ven letel.

Je naslov pesmi La vida gre naprej nekako vaš moto?
Vlado: Da.
Jure: Vse, kar se zgodi, težke, pa tudi dobre stvari – življenje gre naprej. Lahko imaš še tak dober koncert, ampak vsak nov je nov. To pomeni, da skoraj začneš iz ničle.
Vlado: Ne govorimo špansko, a ko nas je Ariel Cubría spraševal, če nam je to, kar je napisal, všeč, smo veselo pritrjevali in pohvalili.
Jure: Z njim sva se sicer spoznala že pred kar nekaj leti in bila zelo dobra prijatelja ter tudi skupaj igrala. Že od začetka sva govorila, da bi bilo lepo, da naredimo skupaj tudi pesem. Vmes je sodeloval tudi z drugimi glasbeniki, ko pa se je vrnil iz Londona, kjer je neko obdobje živel, sva se končno odločila, da je zdaj čas, da to naredimo.

Na albumu je tudi Zlatorogova pesem. Ta govori o legendi mitološkega bitja, ki je pogumno, si utira nove poti, išče nove zgodbe. Imate tudi vi značaj Zlatoroga?
Jure: Seveda, brez tega ne gre.
Vlado: Seveda, drugače to ni nič.

Jure: Da vsaj 30 let zdržiš v skupini, moraš biti vzdržljiv.
Vlado: Žilav do amena (smeh). Temo smo sicer vzeli iz slovenske mitologije – radi imamo to našo ljubo Slovenijo.

Kako 35 let ohranjati iskrico, da se glasbena pot nadaljuje?
Jure: Ne smeš biti preveč zahteven – to je še en dejavnik, za katerega velja, da tisti člani, ki tega ne razumejo, ne bodo več v skupini. Seveda moraš biti zahteven do sebe, ampak so leta, ko padaš, in so leta, ko rasteš. Če si s tem preveč obremenjen, potem boš že sam hitro šel.

V svojih pesmih, kot so Pesem o Savi, Večer ob Kolpi in ponarodela Vinska trta, ki jo je sicer napisal Anton Martin Slomšek leta 1833, opevate zasavsko in slovensko naravo na splošno. Je Slovenci ne cenimo dovolj?
Vlado: To smo želeli poudariti – kakršno koli domovino imaš, jo moraš imeti rad. Včasih je malo slabše, včasih spet bolje, ampak je naša, druge nimamo. Nekaj časa sem bil malce razočaran, ko sem slovenski narod primerjal z drugimi, in videl, kakšen odnos imajo tam. A zadeva se precej spreminja.
Jure: Odziv ljudi je izreden. To pomeni, da se jih vedno več zaveda vseh lepot Slovenije.
Vlado: Naj to ne zveni nacionalistično, daleč od tega. Nacionalizem tako ali tako zavračam. Želim poudariti, da je to, kar imamo, zelo lepo. Vsak, ki pride iz Združenih držav Amerike, je navdušen, predvsem tretja ali četrta generacija potomcev slovenskih izseljencev. Sprašujejo se, kako so ti sploh lahko odšli, jaz pa jim odgovorim, da je bila revščina tako huda, da niso imeli ničesar, kar bi lahko dali na žlico.

Jure: Tako je sicer nastala tudi pesem Punca s Šohta.
Vlado: Izseljevanja je bilo veliko tako v Zasavju kot tudi v Prekmurju – fantje se v prvi svetovni vojni niso želeli boriti za Franca Jožefa ali pa vstopiti v vojsko Madžarske, ki jih je za vrat držala dolga leta. Zato so šli čez lužo. Oba imava sicer sorodstvo v ZDA. Ko smo tam igrali v Betlehemu, je prišlo toliko Juretovih sorodnikov, da so zasedli eno celo nadstropje hotela (smeh). Zanimivo pa je, ko sem se pogovarjal s prvimi potomci izseljencev iz mojih krajev, so ti uporabljali tako arhaično prekmurščino, da smo prek angleške besede šele ugotovili pomen besed. Svežih fraz niso poznali.
Jure: Leta 2000 smo svoje sorodnike "ponovno odkrili", saj je stari oče že pred časom umrl in tako nismo imeli več stikov. Nekateri so poznali samo slovenske kletvice, novejše generacije pa sploh niso več vedele, da so iz Slovenije. Tako so začele raziskovati, od kod prihajajo njihovi predniki.
Vlado: Postopoma odkrivajo. Smo pa opazili, tudi v Avstraliji, da prvi in drugi generaciji ni mar za njihove korenine. Tretja in četrta pa jih že začneta iskati in se na primer spraševati, zakaj se pišejo Šega in Kralj, ne pa Thompson in Parkinson.

Ste tudi sami kdaj razmišljali o življenju v tujini?
Jure: Zdaj je že prepozno.
Vlado: Jaz sem upokojen, pa sem zdaj dobil še službo kustosa v Rudarskem muzeju Zagorje. Zdaj se mi pa nikamor več ne ljubi.
Jure: Iz takih krajev, v katerih živiva midva, na Orleku, nikoli ne prideš.
Vlado: Samo z nogo z Orleka dol (smeh).
Jure: Naš nekdanji kitarist je imel izredno dober rek: "Vsepovsod je lepo, ja, ampak doma pa ne zdržim." (smeh). Je šel v Celje potem.
Vlado: Ni zdržal v Kisovcu.

V tujini ste sicer tudi koncertirali. V spominu vam je ostal predvsem koncert v Pakistanu, v Rudolstadtu v Nemčiji, v newyorškem klubu CBGB, kjer so nastopili tudi The Ramones. Je drugje drugače nastopati kot v Sloveniji? Kako je nekako širiti slovenščino onkraj slovenskih meja?
Vlado: Enako smo nastopali kot doma. Povedal sem, od kod smo, kaj smo, vse sem pel v slovenščini.
Jure: Zelo pomembna so energija, aranžmaji in seveda melodija. Večinoma je šlo za svetovne festivale, kjer sprejemajo drugačnost, zato ni bila težava, da niso razumeli, o čem pojemo. Dobro se ti zdi, ko vidiš, da te sredi Amerike morda še celo bolj sprejmejo kot sredi naših krajev. Nič se ne pritožujemo, samo zanimivo je, da so lahko odzivi izjemni.

Dejali ste, da so oboževalci do vas v Severni Ameriki pristopali kot do zvezdnikov, kar se v Sloveniji ne zgodi pogosto. Kateri pristop vam je ljubši?
Vlado: Mi z zvezdništvom nimamo nič skupnega. Jaz od tega prav bežim.
Jure: Vseeno pa je včasih dobro dobiti neko potrditev. Od njih pa to zagotovo dobiš.

Glasba vas je ponesla na vse celine razen Afrike. Ta še vedno ostaja cilj?
Vlado: Poznamo glasbenega producenta oziroma glasbenega urednika na postojnskem radiu, ki ima zveze v Maroku, kjer prirejajo velik festival. Nekako se zdaj dogovarjamo, da bi nam pomagal pri tem.

Imate tudi veliko videospotov. Za pesem Moja boginja ste se odločili za uporabo umetne inteligence. Kako je za vas bilo to, da ste šli v korak s časom?
Jure: Tik pred izdajo sem dejal, da bi lahko imeli nekaj več kot le sliko za objavo na YouTubu. Začel sem raziskovati in nekdo nam je namignil, kje to lahko naredimo. Čeprav ni bilo videti najbolje, smo nastalo želeli uporabiti, a tik preden sem plačal, sem na Facebooku po naključju zasledil fanta iz Slovenije, ki živi na Švedskem in je izredno lepo risal. Pomislil sem, da bi nekaj takega ustrezalo Moji boginji.

Na Instagramu sem si ustvaril račun samo zato, da sem ga tam našel in stopil v stik z njim. Rekel sem mu, da ima en teden, denarja pa nimamo (smeh). Čeprav še nikoli ni delal animacij, ga je to zanimalo in na koncu je dostavil to, kar je.
Vlado: Kakšne zgodbe piše življenje. Dobro je naredil. Odzivi so bili različni, ampak na sploh so bili v redu, tudi ogledov je ogromno – čez 200.000.
Jure: Zelo smo zadovoljni.

Za video Na morje ste uporabili tudi karikature Denisa Polanca. Kako pomembne se vam zdijo videoupodobitve pesemi? Dodajo vrednost pesmi?
Jure: Da, nekaj imaš tudi za predstaviti. Namesto da je samo fotografija ali slika, ljudje raje gledajo še video. S striparjem Denisom Polancem iz Celja smo sodelovali že na prejšnjem albumu, njegove risbe smo uporabili tudi za ovitek. Tako dobro je naredil, da so njegove slike tudi del reklamnih plakatov za koncert v Kinu Šiška. Za Na Morje nismo želeli klasičnega videospota, z dodajanjem slik smo takoj povzdignili umetniško raven. Odlično je izpadlo.
Vlado: Tako kot me je zadel on, me ne bi mogel nihče drug.

Videospot Na Morje ste sicer snemali z dejanskim fičem, delili ste, da zavore niso dobro delale, voziti pa ste morali po hudih klancih. Kakšni so vtisi s snemanja?
Jure: Vlado se je kar tresel.
Vlado: Ker sem vozil, sem iz avtomobila prišel popolnoma premočen. Snemali smo namreč v Baški grapi, kjer so bregovi res strmi – zdaj pa ti tam poskusi voziti fiča. V preteklosti sem ga sicer imel, ampak sem se v teh letih razvadil – menjati prestave je v današnjih avtomobilih bistveno lažje kot pa nekoč. Na neki točki sva se ustavila pred neko steno in sem komaj našel, kje je prestava za vzvratno vožnjo. A nam je vseeno uspeli zaključiti.

Jure: Zelo smo se zabavali. Zmeraj je zabavno, pripetljajev je ogromno, četudi se nam morda sprva ne ljubi. Težava je tudi, ker imajo vsi službe, težko se je uskladiti z ljudmi. Na koncu pa ti načrte prekriža še vreme in vse propade. Zato se moraš zabavati in uživati, drugače je lahko res naporno.

Trenutno ste zelo zaposleni z poletnim maratonom koncertov. Je to težko?
Vlado: Odvisno od tega, kjer si in kakšna intenziteta koncerta je. Včasih je malo hudo, drugič pa lažje.
Jure: Odvisno, kaj nam dajo jesti in piti.
Vlado: To je pa najbolj pomembno. Jure vedno najprej vpraša, kaj imajo za sladico.

Pa raje snemate ali koncertirate?
Jure: Vse je užitek.
Vlado: Vse ima svoj čar.
Jure: Včasih, ko dolgo ne igramo, komaj čakamo, da se spet vidimo. Potem ko veliko igramo, pa je dobro, da se spet malo ne slišimo in vidimo.

Vrhunec koncertov bo sicer 5. oktobra v Kinu Šiška, kjer boste praznovali svojo obletnico, obiskovalci lahko pričakujejo tudi goste. Se veselite? Se že pripravljate?
Vlado: Trenutno smo osredotočeni bolj na reklamne zadeve glede koncerta. Glede glasbe – zdaj smo že toliko uigrani, da se ne bojim nobenega koncerta.

Za 25. obletnico ste rekli, da je smer za nadaljnja leta – fešta. Kaj pravite zdaj?
Jure: Še večja fešta.
Vlado: Se kar strinjam.

Kaj vas še čaka po oktobrskem koncertu?
Vlado: Še koncertov, ni še konec.
Jure: Do konca leta jih bo najbrž kar veliko. Z novim letom pa pridejo nove zaobljube organizatorjev, ki so rekli, zmeraj sem si želel Orleke – in zdaj jih bodo lahko dobili.