Lahko bi jih označili celo za superskupino, saj so se v Stray Train zbrali glasbeniki, ki imajo za sabo že dolgo kilometrino. A sami zase pravijo, da so šele zdaj dobro začeli.

Stray Train je relativno novo ime na slovenskem glasbenem prizorišču. Sestavljajo ga pevec Luka Lamut, baskitarist Niko Jug, bobnar Viktor Ivanovič ter kitarista Jure Golobič in Boban Milunović. Stray Train so po kratkem obdobju spoznavanja kaj hitro začeli ustvarjati prve avtorske skladbe, ki so jih junija izdali na prvencu. Z njim pa so se podali kot spremljevalna skupina na turnejo s skupinama Blues Pills in Kadavar.

"Najboljša stvar te skupine je, da vsak s svojim igranjem navdihne drugega," je v pogovoru za MMC dejal Golobič.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Stray Train, kakšna je filozofija skupine? Glede na to, da ste prej delovali v različnih skupinah, kaj je tisto, kar vas povezuje?
Na začetku smo želeli v Ljubljani prirejati organizirane jam sessione, kot to počnejo v tujini. Zasnova je preprosta: imaš hišni bend, ki igra določen repertoar in hkrati se jim lahko priključujejo različni glasbeniki. Naš projekt smo poimenovali Ljubljana Blues Project. Takrat smo naštudirali približno 40 skladb in jih začeli preigravati. V Orto Baru smo imeli za to rezerviran vsak četrtek, ampak ko se je zaprl čez poletje, smo se začeli dobivati na vajah in hitro so začele nastajati nove ideje za skladbe. Po šestih vajah smo postavili devet avtorskih skladb - z glasbo in besedili.
En mesec se vmes nismo videli, ker je Boban organizator MetalDays, septembra pa smo se spet sešli in preigravali. Januarja smo album posneli v Amsterdamu, ampak brez večjih pričakovanj. Želeli smo vzeti en del svojega življenja in ga čim prej odslikati na albumu. Nismo želeli, da bi se snemanje vleklo več let. Želeli smo, da je zvok čim bolj podoben našemu igranju v živo. Tako kot zveni plošča, zvenimo tudi mi v živo.

Če vzamemo pod drobnogled Wonder Man in podobne, lahko rečemo, da se v besedilih igrate s klišeji?
Ja. Wonder Man je precej klišejski - nekdo upa na prihodnost, ki bo drugačna od sedanjosti. Saj tako ni samo v glasbi, ampak povsod - vsi upamo na spremembo, toda le redki jo spodbudijo.
V besedilih ne odkrivamo tople vode. Besedila odražajo življenja večine rokerjev - ne samo nas, ampak tudi drugih po svetu.

Vsak sanja o uspehu svoje skupine, malo pa si jih ustvari življenjske pogoje, da se lahko poda na začetek poti k uspehu. Dokler nimaš pogojev, da lahko greš na turnejo za mesec dni in se ti s tem ne podre celo življenje, se je težko podati na takšno pot. Ogromno bendov dela vse življenje, da bi dobili prebojno ponudbo, toda na koncu ne morejo privoliti v njo.

Kolikokrat ste v prejšnjih zasedbah sanjali, da bi šli na takšno turnejo, kot je za vami?
V vsaki. Z vsako zasedbo sem na neki način upal, da se bo zgodil preboj, naj bo to Evil Eve, Anavrin, CoverLover, ampak je toliko delikatnih stvari, ki se morajo poklopiti, da lahko greš na takšno turnejo.

Je tudi to razlog, zakaj ste s Stray Train že od začetka prepevali v angleščini?
Absolutno. Pri nas ni bilo nobenih kompromisov s pričakovanji industrije. V veliko skladbah je refren šele po minuti in pol, kar je popolnoma skregano z "radio friendly" konceptom. Čeprav ne glede na to, kako domač si z angleščino, ne moreš nikoli izraziti toliko čustev, kot bi jih lahko v maternem jeziku. Še vedno zagovarjam, da so najboljša slovenska besedila in skladbe napisane v maternem jeziku z razlogom. In tudi pevci ta besedila čutijo bolje kot tista, napisana v tujih jezikih. Zato je tudi poslušalca lažje prepričati.

Kaj je tako posebnega na bluzu zadnje čase?
Zunaj je že nekaj časa neki nov val bendov, ki si počasi ustvarjajo neko prepoznavnost. Ne vem, ali je že prišel k nam.

Če pogledamo Prismojene profesorje bluesa imajo zgrajeno že lepo zaledje poslušalcev.
To je res. Ampak naša glasba je manj podobna bluzu, kot so mu bližje Profesorji.

Mogoče ste celo bližje fanku.
Ja, predvsem Wonder Man in še kakšna. Toda zelo smo veseli za uspeh Profesorjev, ampak treba se je zavedati, da oni igrajo ves čas. Na koncertih dajo vse od sebe in to ljudje začutijo. Če imaš dvesto koncertov, se to slej ko prej povrne. Mogoče ne prihaja toliko bluz kot spoštovanje do dela skupine. Na takšen način, kot delajo profesorji, ne moreš delati, če imaš člane benda na plači. Razen če imaš dobrega pokrovitelja.

Koliko koncertov ste naredili pred turnejo?
Kakšnih deset s to skupino, ampak že prej smo si nabirali kilometrino.

Ko pride obiskovalec na koncert, kaj lahko pričakujejo? Jam session?
Strogo tisto, kar je na albumu. Solaže so malo improvizirane, toda ni proste forme jam sessionov na naših koncertih. Imamo 35 minut avtorskega materiala, včasih pa odigramo še kakšne bluzovske standarde.

Kdo ima glavno besedo pri ustvarjanju?
Vsi. Najboljša stvar te skupine je, da vsak s svojim igranjem navdihne drugega. Kar se mi je zgodilo prvič. Včasih prideš z idejo in ti jo nekdo, ki je manj vešč v igranju svojega inštrumenta, uniči. Zato obupaš. Tu pa je dovolj majhna ideja, ki se nadgradi s skupnim preigravanjem. Srečo imamo, da Luka najde čez vsak riff melodijo, ki jo lahko odpoje.

Kaj je prinesla menjava bobnarja?
Bobnar je kitaristov prijatelj iz otroških let, živi v Avstriji. In prav njegov prihod je dvignil vzdušje v skupini, ker so vaje z njim pred turnejo potekale tako intenzivno.

Kje je v vaši viziji Slovenija?
Želimo si igrati tu in bomo igrali. Dogovorjeni smo že za nastope po nekaterih festivalih.
Ne izogibamo se Slovenije, ampak celoten koncept skupine ne temelji na misli, da se konča na domači grudi. Ampak slovensko občinstvo mora tako kot tuje, začutiti, kaj je bistvo skupine.

Več utrinkov z nedavne turneje si lahko pogledate spodaj.