Kolektiv je pred tedni izdal svoj prvenec, v katerem združujejo elemente družbenokritičnih besedil in glasbene podlage, ki jo preigravajo v živo. Njihove podlage se spogledujejo s hiphopom, reggaejem, skajem, rokom in d'n'b-jem. Nekateri jih zaradi tega primerjajo s srbskim kolektivom S.A.R.S.

"Primerjava je zame kompliment. Toda podzavestno mogoče kdaj vzameš kakšno stvar od drugega in jo narediš po svoje drugače. Zagotovo se sliši, kakšna glasba nam je všeč, že ko poslušaš naše skladbe," je ob tem dejal Luka.

S prvencem Kdo miži? je kolektiv postavil na domači zemljevid hiphopa Tržič, od koder tudi prihajajo. "Radi bi naredili marsikaj in vrnili kulturo hiphopa v Tržič. Toda marsikaj se bo moralo še zgoditi, da se boto zgodilo," ob tem pripomni Jošt.

Po izdaji albuma smo izmenjali nekaj besed z Joštom, Luko in Simonom.

Kdo miži?
Luka: Kdo miži? Jaz večinoma zvečer (smeh). To se sprašujemo, ker živimo v sistemu, kjer je vse natempirano in kjer človeka bombardira polno vplivov. Na koncu se sploh ne sprašuješ več, kaj je prav in kaj ne.
Jošt: Ljudje raje zamižijo na eno oko, čeprav vedo, da ni vse v redu.
Luka: Gre za družbeno kritiko.

Družbena kritika pri vas ni modna muha, saj je prisotna že od samih začetkov. Kako se je sploh začelo za T.M.S. Crew?
Luka: Midva z Joštom sva že prej pisala besedila in rapala na različne načine. Bila sva stara 14 let, ko sva skakala na odrih na matrice. A ves čas sem sanjal, da bi združila svojo energijo s skupino, ki bi dala 'live' energijo. V Tržiču je potencial obstajal, saj je bilo precej skupin, ki je skupaj preigravalo, ampak so razpadli. Tako da sva rekla, da najprej poiščeva bobnarja in basista.
Jošt: On in baskitarist Teo sta delovala pod imenom Subhash. Takrat smo hoteli že snemati videospote, ampak se ni izšlo (smeh). Nekaj časa je bilo zatišje. Toda saj veste: ves čas doma opazuješ in pišeš, če imaš rad glasbo, tudi če ne pokažeš kakšnega izdelka, še ne pomeni, da ne ustvarjaš. Tako da je Lucky rekel nekega dne, da poskusimo s skupino. Sproti smo nabirali ekipo.
Luka: Formacija se je hitro začela postavljati. Jan Ulčnik je bil kar profesor harmonike, ne na takšen 'goveji' način, ampak na 'kul' - etno-džezi način. Prišli sta kitari, trobenta … In tako se je počasi začela postavljati zasedba.
Jošt: Morda je kdo od naju, ker sva raperja, pričakoval, da bomo delali nekaj, kar je podobno Cypress Hill, toda takoj sva rekla, da vsakemu, ki se nama pridruži, dava priložnost, da pusti svoj pečat. Nama je bilo najbolj pomembno, da lahko deluje forma hiphopa. A vsak, ki bi prišel, je dodal nekaj svojega. Nastala je mešanica reggaeja, drum'n'bassa, ki je sestavila celoto.

Kaj drži skupaj tako različno gmoto ljudi? Ljudje so prihajali, kaj je bilo tisto, zakaj so ostali?
Jošt: Ravno to, ker ima vsak svobodo, da v skupini pusti svoje ideje in pečat. Ego pustimo zunaj, preden stopimo skupaj.
Luka: Danes je precej individualistov, ki se nočejo prilagajati, ker jim ego ne dopušča. Jaz tudi hrepenim po enoti, ki lahko skupaj ustvarja v dobrem smislu in ne zato, da bi s*** po ljudeh. Nelson Mandela je rekel, da moraš vključiti človeka, da mu pustiš, da je del celote. To je normalno.
Simon: Mora pa se tudi vsak prilagoditi drugim. Če bi vsak šel svojo pot, ne bi uspelo nič.
Luka: V složnosti se dopušča svobodo, da se izraža tako, kot mu je volja.

Koliko lahko v Tržiču rapaš o klasičnih rapovskih naseljih? Je bil to razlog, da ste se zato v besedilih bolj kot ne zatekli k optimizmu?
Luka: Ti začetki so zanimivi. Midva sva oba prestala veliko časa pred blokom. Imela sva izgrajeno podobo, kakšen je raper: stoji pred blokom, dela 'what eva', s steklenico vina …
Jošt: Naš blok bi lahko primerjali s katerim koli, ampak podoba raperja temelji na stereotipih. Ali En mi je pred časom rekel, da je bilo včasih veliko grdih besed, danes pa jih več ni. Vzeli so vplive in rapali kot njihovi vzorniki, saj so se učili. Sčasoma, ko je prišel Zlatko s skladbo Svet je lep in funkom, pa je bilo več ljudi, ki je razvijalo tehniko v drugo smer. Če pa bi bili vsi v naravi, bi pa rapali o rožicah. Mi imamo nekaj, kar nimata Velenje in Ljubljana: gozd, gore in reke. Velikokrat smo imeli piknike, tam poslušali radio na baterije. Midva sva hodila na elektroniko. Poslušala sva vse od Boba Dylana do Pink Floydov.
Luka: Midva se nisva omejevala z rapom. Jaz sem našel več odgovorov v naravi kot pred blokom. Ne vem, zakaj bi še hodil nazaj stat pred blok.

Če pogledamo gorenjsko hiphopovsko prizorišče, vidimo recimo, da je to precej ugodno okolje za različne kolektive. Od Kocke včasih do vas danes. Zakaj?
Luka: To so kmečki upori (smeh). Če se tepemo, se tepemo skupaj (smeh).
Jošt: V Mariboru se lahko nekdo skrega z nekom in gre k drugemu producentu, mi pa nimamo kam oditi (smeh).
Luka: Nas veže to, da se poznamo že vse življenje. Druži nas glasba, toda naše poznanstvo ima globlje korenine. Velikokrat vidimo kolektive, ki res dobro delujejo, potem pa udari ego posameznika.
Jošt: Mogoče še nismo prišli toliko do denarja (smeh), da bi bili lahko strokovnjaki na tem področju.

Kako veliko mesto je Tržič na zemljevidu hiphopa?
Jošt: Ni veliko. V bistvu ga še ni na zemljevidu. Jaz ne morem povabiti nikogar v Tržič, ker je tu popolna kriza, kar se tiče prostora, kjer bi lahko nastopali. Organizatorji bi najraje videli, da jaz plačam druge izvajalce, da bi prišli. V Tržiču ljudje malo poslušajo hiphop. Poslušajo mulci, starejši pa ne. Kot da bi malo izgubili stik z našo generacijo.
Luka: Radi bi naredili marsikaj in vrnili kulturo hiphopa v Tržič. Toda marsikaj se bo moralo še zgoditi, da bo prišlo do tega.

Kakšen je odgovor tistim, ki v vaši glasbi najdejo vzporednice s S.A.R.S.?
Jošt: Hudo.
Simon: Vplivi so slišni.
Luka: Oni imajo isto skladbo, kot mi: Budjev Lebac (smeh). Tudi skupaj smo že igrali.
Simon: In so rekli, da začenjamo podobno, kot oni.
Jošt: Primerjava je zame kompliment. Toda podzavestno mogoče kdaj vzameš kakšno stvar od drugega in jo narediš po svoje drugače. Zagotovo se sliši, kakšna glasba nam je všeč, že ko poslušaš naše skladbe.
Luka: Če res hočeš biti izviren, je težko. Dejansko toliko informacij prileti mimo tebe, da se jim je nemogoče izogniti. Kompliment s S.A.R.S. je lep, ampak jih ne posnemamo.

Večina vas je spoznala po sodelovanju z Zlatkom. Ravno on je dejal decembra v intervjuju za MMC, da veliko raperjev, ki jim je on pomagal, ne zna vrniti hvaležnosti.
Jošt: Zdaj ga bom takoj poklical (smeh).
Simon: Tudi mi mu vračamo veliko spoštovanja. Je bilo pa prav zato vprašanje, ali sploh sodelovati z njim. Vedeli smo, da bi to lahko bila težava.
Jošt: Z Zlatkom pa se poznamo že iz 'freestyle' bitk, ki so potekale v K4 in je imel še dolge lase ter ga nihče ni poznal. Velikokrat smo se videli na različnih raperskih dogodkih. On je predlagal, da bi nekega dne nekaj posneli skupaj. Na enem izmed naših nastopov je bil 'jamm', Zlatku pa sem predlagal, da na koncertu kar priteče na oder in odrapa svoj del. Nato pa je prišla zgodba s skladbo Učer, dons, jutr.
Luka: Neverjetno je, koliko Zlatko doda energije v snemalni proces.
Jošt: Jaz mislim, da je pri Zlatku bolj vprašanje, zakaj ne sodeluje več z določenimi izvajalci, s katerimi je včasih. Odgovora sta dva: ali mu dolgujejo denar ali pa so skregani. Toda če ga ne bi bilo, slovenska scena ne bi bila tako močna.
Luka: Ni slabe besede zanj.
Jošt: Razen tega, da je 'čefur' (smeh). Drugače je dober človek. Hecam se (smeh).

Je hip hop v T.M.S. Crewu še vedno hobi?
Luka: Da. Še vedno k vsaki stvari pristopiš odgovorno.
Jošt: Ne rečeš, da greš raje na pivo kot na vajo.
Luka: Kakšen pa je izkupiček, je pa drugo. Sazas, IPF in drugi me plačujejo vsak dan (smeh).
Jošt: Luka je kot Ronaldo pri nogometu (smeh). Zdaj smo ugotovili, da pobira še naš denar. Ampak nihče mu ni zameril (smeh). Ne potrebujem denarja, ampak iskrene ljudi, da to priznajo (smeh).
Luka: Še vedno je velika vnema do dela, ampak ne moreš s tem obogateti.
Jošt: Važno je, da delaš s srcem.
Simon: Naš namen ni, da služimo denar.
Jošt: Namen je, da nekaj povemo.

Kako opozarjati na družbeno dogajanje: s pozitivnimi ali negativnimi sporočili?
Luka: Zagotovo pozitivno.

Zakaj?
Jošt: Ker se s pozitivo daleč pride, z negativo pa nikamor.
Luka: Lahko ustvarimo z negativo dobro temo, toda se ne bo nikamor premaknila. Vedno bo imela negativni prizvok. Pozitivno pa boš slej ko prej sprejel. Le pozitivni pogled na svet te reši.
Jošt: Trudimo se povedati negativne stvari, ki se dogajajo, s pozitivnim idejami, kako nekaj premikati. Najlažje je samo pljuvati, ne da bi imel idejo, kako popraviti. Če pa imaš pozitivne temelje, pa narediš napredek. To lažje posluša človek.