Zasedba, ki jo sestavljajo Gašper Letonja, Miloš Milošević, Matic Babič, Nik Franko in Simon Intihar, so nase opozorili že z dvema EP-jema, ki so jih izdali med letoma 2011 in 2012, toda tretje poglavje so napisali s precej neklasičnim prvencem FVCK.

Album namreč sestavljajo štiri skladbe, v katerih so se postrock sludge metalci spogledovali s paleto žanrov "underground" metala. FVCK je v primerjavi z drugimi zvočnimi zapisi agresivnejši in bolj ritmičen.

Skupino, ki so že na samem začetku glasbeni kritiki označevali za eno izmed najbolj perspektivnih domačih metalskih skupin, zdaj pot nese čez lužo - natančneje na Kubo. Nastopili bodo na festivalu Winter Brutal Fest, kamor jih je povabil David Chapet.

Kot so pojasnili člani skupine, gre za 12-dnevno turnejo po Kubi, kjer bodo odigrali osem koncertov. Evtobus pa si bodo delili še s štirimi evropskimi skupinami: francoskimi Birds in Row, The Prestige, The Rodeo Butcher in angleškimi Yards ter z lokalnimi predskupinami. "Zdela se nam je zanimiva in enkratna priložnost, življenje je kratko, naj bo sladko," je povedal Franko.

Cel pogovor z njim in Intiharjem si lahko preberete spodaj.

Decembra smo končno dočakali vaš LP, toda zdi se, da ste tokrat ubrali malce drugačen koncept, kot smo ga vajeni. Že ena skladba je konceptualno podobna albumu – s samo zgradbo in dolžino. Kakšna je logika za samo zgradbo in zasnovo albuma?
SI: Ne delamo po načelu, da bomo imeli en "hit", druge skladbe bodo pa zadovoljive. Na album gledamo kot na film oziroma zgodbo, kjer je vsak segment tam zato, ker mora biti.
NF: Gradimo celoto.

Kaj vam potemtakem pomeni količina? Recimo število skladb, dolžina ene skladbe ...
SI: Lahko bi rekli, da smo o količini razmišljali v studiu, kjer smo posneli še dve dodatni skladbi, toda bolj si prizadevamo za kakovost. Za album smo morali narediti selekcijo, ki je nujna, in tudi ne vemo, ali bodo te skladbe našle mesto na novem albumu, ker se bomo znova lotili nečesa drugačnega. V vsakem primeru pride do količine čez čas, vsaj če skupina plodno ustvarja.

Zakaj je bil ravno zdaj pravi čas, da je luč svetlobe ugledal FVCK?
NF: Po drugem EP-ju smo zamenjali bobnarja, skupini se je pridružil Simon. Ne vem, ali je zdaj pravi čas za izdajo albuma ali ne, ampak sam proces ustvarjanja novega albuma in zamenjava bobnarja sta nam vzela nekaj časa in vse skupaj je privedlo do »ravno zdaj«.

Kaj je Simon dodal skupini in nasprotno?
NF: Ko se je Simon pridružil skupini, se nismo zavedali, da je to nov član, ki bo imel drugačen slog igranja. Mislili smo, da bomo dobili nadgradnjo prejšnjega bobnarja. Nekaj časa smo potrebovali, da smo se glasbeno navadili drug na drugega, ampak ko je to steklo, se je lahko začel proces ustvarjanja.

Ne, ampak kako zahtevno je bilo, da ste se vi priključili skupini, ki je že imela začrtano vizijo, Simon?
SI: Na začetku me je bilo malo strah, kaj bo. Tudi kot glasbenik se ustrašiš, ko prideš v novo okolje, da mogoče nisi dovolj dober. Prišel sem iz popolnoma drugih vod, kjer smo se udejstvovali v hitrem in stalno spreminjajočem se tempu. Tu pa se vse gradi na repeticiji in valovanju. Stare skladbe sem sicer hitro osvojil, ampak glavni premik se je zgodil malce pozneje, ko smo skupaj našli nekaj novega, kar bi radi igrali. Lahko sem s svojo vizijo vplival na strukturo in pisanje novih pesmi in se mi je hkrati odprl novi svet dojemanja tovrstne glasbe, ki ga prej sploh nisem poznal.

Pri vaši glasbi je zelo očitno stopnjevanje oz. menjava ritmov. Kakšno vlogo ima bobnar v skupini: je gonilo ali pomožni člen vokalu?
NF: Zagotovo ritem sekcija narekuje tempo.
SI: A res? (smeh)

To zdaj trdita samo, ker ni tu pevca in kitaristov.
NF: (Smeh) Ne, središče naše glasbe je ritem sekcija, na vokal pa gledamo kot na dopolnilo – nadgradnjo tempu.
SI: Hočemo ustvariti iluzijo približevanja neustavljive sile. Dobro je, če do tega prihaja v več plasteh, saj se zgradi "vojska" znotraj zvoka, ki samo prodira dalje. Vsak člen oz. vsak član skupine ima svojo vlogo.

Kako v tej vojski še vedno ohraniti melodičnost? Kako ustvariti melodičnost znotraj hrupa do te mere, da ta ne odvrne poslušalca?
SI: Tu imata največje zasluge Gašper in Miloš.
NF: Pri nas je prednost, da imata kitarista zelo drugačen slog. Miloš je po mojem mnenju hardcore kitarist, Gašper pa prihaja iz bolj bluzovskih vod. En bolj dela na "noisih", drugi pa seka z "riffi".

Kaj vam pomeni tišina? Malo ste se poigrali z njo pri skladbi Lost in Silence. Tam ni klasične tišine, ampak nakazovanje tega. Lahko funkcionirate s tišino?
SI: Lahko, saj smo se predtem nanjo pripravili že za vinilno izdajo (za CD pa smo naredili malce drugače), pri kateri se ta zgodi na polovici, ko je treba obrniti ploščo, in pa seveda na koncu. Ker poleg tišine na sredini vinila med samimi skladbami ni tišine, ampak se pojavijo različne umiritve znotraj njih, ki delujejo v tem slogu, vendar ostane vedno prisoten en zvok – naj bo to kitara, vokal, činela, drone ipd. Tudi med nastopi v živo imamo odmore, ki niso nikoli prav zares zvočno odrezani - tudi če vsi prenehamo igrati, se lahko sliši še kakšen učinek, ki brni na kakem ojačevalcu. Toda do popolne tišine pride čisto na koncu nastopa, ko poskušamo priti do vrhunca, ko na koncu s tišino dosežemo največji možen kontrast.

Se trudite estetizirati hrup ali je to nekaj, kar nastane spontano?
NF: Zakaj bi to počeli? (smeh) Seveda kdo pride s kakšno idejo, sicer je to pri nas nekaj, kar pride spontano in mora biti kolektivno.

Do katere točke se lahko poigravaš z učinkom "najhujše more", da ne pride do nasprotnega učinka?
SI: Do nasprotnega učinka lahko pride, ko stvari postanejo generične in banalne ali pa, če preprosto niso iskrene.

Pri skladbi Bounds Tied Tight pride celo do katarze. Od kod izhaja ta pozornost na zgradbo?
SI: Precej črpamo iz glasbe, ki ni metalska, iz filmov, fotografij, literature ipd. Po navadi je pri skladbah vrhunec na koncu, toda ker imamo mi vrhunec pri zadnji skladbi, smo pri Bounds Tied Tight prišli do katarze, ki samo pomeni novo pot – usmeritev na novo skladbo, kjer se začne novo poglavje.

Če bi bil album film, s katerim bi ga lahko najlažje povezali?
SI: Bambi (smeh). Težko rečem, preveč je vplivov.

Pevca Matica ste pustili viseti – dobesedno in v prenesenem pomenu. Kaj njegova gibalna izraznost doda nastopu? Element šoka?
NF: Tudi, ampak Matic to prakticira že nekaj časa in je to zanj zelo očiščujoče. Da je lahko združil koncerte in body suspension, je bilo krasno. Počel bi to na vsakem koncertu, če bi lahko, toda potem bi zvodenelo. Gre za stopnjevanje trpljenja, ki ga lahko začutiš na koncu albuma, v fizični obliki.

Kaj ste potem: glasbeniki ali performerji?
SI: Ne gre nam za neko frontalno izpostavljenost, zato imamo ustaljeno podobo, ki temelji na minimalizmu: nekaj luči in megla, od nas pa ostanejo samo silhuete. Smo performerji glasbe, ker se toliko prepustimo njenemu toku, da pozabimo na vse, kar obstaja okoli nas.

Kakšen je stik z občinstvom, če se trudite nastopati kot silhuete?
NF: To doda mističnost in atmosfero.
SI: Seveda so tudi trenutki, ko je vse razsvetljeno, je pa tudi Matic pogosto v tesnem stiku z občinstvom. Večini je to super, tisti, ki jim to ni všeč, se pa tako ali tako odmaknejo v zadnji del dvorane.

Ko se je omenjalo ime The Canyon Observer od leta 2011, smo lahko povsod zasledili, da imate možnosti, da greste še stopničko višje kot druge slovenske skupine?
NF: Na začetku nam je bilo nenavadno, saj smo prihajali vsi iz različnih zvrsti. Midva z Gašperjem sva prihajala iz bluzovskih vod, Matic je bil popolni metalec, David je bil bolj "hardcore" metalec, Sašo je poslušal marsikaj … In nastala je fuzija različnih vplivov. Na odru nam je uspelo že na začetku vzpostaviti prezenco – predvsem zaradi Matica. In ljudem se je to zdelo zanimivo. Že na drugem koncertu smo delovali bolj suvereno kot kakšna druga skupina na začetku. Poleg tega sta bila naša prva dva koncerta res dobro obiskana, videlo nas je pravo občinstvo, in mislim, da smo se dobro odrezali, saj so se vrstile pozitivne kritike. Čeprav se nam je to zdelo nepredstavljivo. Bili smo pozitivno presenečeni.

Samo na hitro podvprašanje glede različnih zaledij: Nik, kaj "bluzerja" potegne v metal?
NF: Enako depresivno je (smeh).

Kako na skupino na začetku svoje poti vplivajo pozitivne kritike? Je zaradi tega sprožen nehote dodatni pritisk?
NF: Zagotovo je bil pritisk pri ustvarjanju drugega albuma, saj smo želeli pokazati še več. V bistvu z vsakim novim izdelkom se trudimo biti čim bolj inovativni in poskušamo odkriti čim več novih oz. drugačnih stvari, ki jih potem lahko in komponiramo v svojo glasbo.

Kaj lahko s svojo glasbo dosežete v Sloveniji?
SI: To kar Noctiferia (smeh). Vsak izmed nas ima za seboj več kot desetletno kilometrino in več kot osebnega zadovoljstva ne moreš doseči, vsaj ne znotraj naše zvrsti v naši državi. Dobro je, da je skupina imela že na začetku pozitivno zaledje in da smo ohranili dobro mero samokritičnosti pri zdajšnjem albumu. Vsi vemo, da lahko dosežemo še več in bi radi živeli od tega, toda Slovenija je majhna.
Ko narediš eno turnejo, si porabil približno tri mesece svojega življenja, a pri tem si odigral v vsaki luknji in na vsakem festivalu. Če ni nikogar, ki bi te lahko kam "porinil", obtičiš in pri nas takih ljudi ni veliko. Čeprav nismo "klasični metalci", imamo zelo zvesto občinstvo, kateremu smo neskončno hvaležni. A vsi smo na tisti točki v življenju, ko smo prisiljeni, da poiščemo druge načine preživetja.

Kaj vam potem pomeni nastop na festivalu, kot je InMusic, kjer ste gostovali poleti?
SI: Imeli smo nekaj sto obiskovalcev, dober odziv občinstva in tudi zelo pozitivne kritike občinstva ter recenzijo na Hrvaškem, spletni portal Sounguardian, kot eni izmed dveh najboljših nastopajočih skupina tistega leta. Sicer - po našem mnenju - smo imeli zelo slab nastop in ga imamo v spominu kot enega najslabših. Skratka: dobiš referenco, sendvič – dobesedno - in nekaj sto evrov za potne stroške. Lahko se zgodi, da te še kdo pozneje povabi na kakšen festival, večinoma pa je to vse.