Projekt je nastal iz dolgoletne želje, da bi glasbo, ki je že od nekdaj del njegovega življenja, tudi ustvarjal in predstavljal širši javnosti. Marič je pri 18 letih prišel iz Prekmurja v Ljubljano in se prijavil na razpis za vodiča v okviru obštudijskih dejavnosti. "Ko sem vodič, uživam. To ni optimalna služba, ker sem veliko zdoma. Rad bi bil več doma, ker imam družino, toda ko sem bil študent, je bila zame najboljša služba na svetu."

Ves čas se je v njem nabirala neuresničena želja po glasbenem izražanju. To je začel uresničevati lani. "Raje se odpovem večeru vodenja za večer glasbenega ustvarjanja." Prav poseben pečat so na Mariča pustili Azija, natančneje Indija, Južna Amerika in Afrika zaradi ritmov. "Največkrat sem v Aziji, ampak glasbe tam niti slučajno ne razumem. Obstajajo indijsko-evropske kombinacije, ki so nam poslušljive, medtem ko njihova tradicionalna glasba ni. Vsaj za moje uho. Mogoče je kot kaviar - moraš ga tudi veliko jesti, da ti postane všeč."

K projektu je privabil različne domače glasbenike in jih povezal v Thomas March Collective. Več o njegovem delovanju si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Egipt, Indija, Japonska - tako so si sledile države od leta 2009 do 2011, ko so nastajale ideje za projekt Thomas March: od imena do prvega besedila. Ampak prvo skladbo pa ste nato posneli lani v Ljubljani. Zakaj?
Živimo v času, ko obžalujemo stvari, ki jih ne naredimo. Vsak nosi v sebi idejo, ki bi jo uresničil, toda če ne poskusiš, nikoli ne veš, ali si prava oseba za uresničevanje ali ne. Ko sem delal novo pesem, sem zapisal v opisu na YouTubu 0 + 0 = 0. Z nič je vedno nič. Zato sem nekaj naredil. Mogoče je to premagovanje notranjega strahu ali obramba pred kritikami, ampak nič ni narobe, če v življenju poskušaš. Vedno je povod in vedno vzrok. Vzrok je bil pri meni ta nagon, da poskusim uresničiti svojo idejo.

Potovanja so velik del vas, saj ste turistični vodič. Potovanja so tudi skupna točka, ki jo imate na primer z velikimi glasbenimi imeni, kot je Moby - s katerim vas po poslušanju vaših prvih skladb morda krivično povezujem. Pri njem je zanimivo dejstvo, da svojo glasbo ustvarja ob dveh zjutraj, ker ga daje nespečnost in sede za računalnik. Kdaj jo vi?
Mogoče isto kot Moby (smeh). Ker je glasba za zdaj še konjiček, jo delam ponoči. Ne zato, ker ne morem spati, ampak se mi zdi škoda, da spim. In ker je takrat mir. Ni nobenih skrbi, takrat si sam s sabo. Omejen sem z redno službo, ampak sila v meni me ne pusti, zato ustvarjam, ko imam prosti čas. Ustvarjam, ko začutim potrebo. Najboljša stvar, ki jo je prinesla tehnologija, je pametni telefon z diktafonom. In tudi, če sem v Tibetu ali Nepalu, si zažvižgam melodijo, posnamem in jo pozneje doma razvijem za računalnikom.

Potujete, ker je takšen vaš poklic. Ampak drugače, kaj razmišljate, kaj vas žene na potovanja? Uživate v fazi, ko ste med dvema točkama – začetno in končno ali gre bolj za beg pred vsakdanjostjo?
Potujem bolj zato, da vidim sebe v drugem okolju. Nujno se mi zdi, da greš stran od sebe, da se lahko sploh spoznaš. Šele tako lahko spoznaš, kdo si. Dokler se ne vidiš od daleč, se težko primerjaš s komer koli. Drug svet lahko spoznaš, če kam potuješ. Zdaj delam kot turistični vodič v Sloveniji in tudi potujem. Seveda lahko potuješ tudi z branjem knjig, toda dobro je, če greš fizično nekam drugam. Še preden sem postal vodič, sem veliko potoval, ampak predvsem me je zanimalo, kako je videti svet zunaj sveta, ki ga živiš.

Doživljate glasbo vizualno? Glede na to, da ste do zdaj vsak singel pospremili z vizualno podobo ...
Vsekakor. Glasba so celota: čustva, nekaj, kar človek vidi ali sliši. Je pa dobra stvar, da smo šli s tehnologijo tako naprej, da jo imamo na dosegu roke in zakaj je ne bi zaključili v celoto. Zame sta glasba in film med sabo dopolnjevalna.

Od kje zanimanje za ta vizualni element?
Sem otrok interneta. YouTube je naše življenje. Zanimanje za vizualno umetnost je prišlo sproti z glasbo. Skupni imenovalec za glasbo in film so čustva - doživetje. In ni pomembno, če sta glasba in film kot samostojni komponenti nepopolna. Pomembno je, da sta popolna kot celota.

Kako potem pride do ideje s polži?
Ti so glavni akterji vašega videospota za skladbo Bruning. (Smeh). Ideja je zrasla v moji glavi. Mogoče imam slabo lastnost, da premišljujem naglas. Idejo s polži smo zgradili in nadgradili enkrat poleti, ko sem šel s prijatelji na pivo. V osnovi pa me je fasciniralo doživljanje časa. Poglejmo recimo življenje muhe enodnevnice: v enem dnevu verjetno doživi vse: puberteto, zaljubi se, zanosi, rodi, umre. Živi en dan in mogoče ne živi nič manj kot mi. Podobno je pri polžu. Počasi se premika. Ampak vprašanje je - kaj pa, če se mi premikamo prehitro?
Verjetno je njegova počasnost čisto normalna in naše gibanje prehitro. Za samo snemanje videospota sem si izposodil fotoaparat od prijatelja, ki je grafični oblikovalec in slikar, saj mi nakup novega dela preveliki strošek v tem trenutku. Ko me je vprašal, kaj bom snemal, sem rekel, da polže. Takoj mi je odvrnil, da bo to katastrofa, toda prosil sem ga, naj me pusti, da poskusim. Poklical sem drugega prijatelja, sva šla na pivo in posnela polže. In ker potrebuje vsak videospot zgodbo, sem polža spremenil v igralca.

Zakaj je svet v vaših videospotih črno-bel?
Takšen je trenutno. Sanjam in premišljujem v barvah. Še preden smo sploh posneli videospot Head Down, je Tadej Mulej, ki se je podpisal pod video, rekel, da bo v barvah, toda nasprotoval sem mu, saj sem čutil, da mora ostati v črno-beli kompoziciji. Tako sem ga videl.

Torej niste zapriseženi minimalizmu?
Sploh ne. Odvisno: vsaka glasbena zvrst in pesem je različna. Za dozdajšnje pesmi se mi je zdelo, da jim najbolj ustrezata črna in bela barva. Če je to za koga minimalizem, še ne pomeni, da sem sam takšen.

Če moramo iskati rdečo nit vaših skladb, kaj bi lahko izpostavili?
Mogoče je skupna stvar različnost, kar se sliši nasprotujoče. Ampak zakaj bi bil zaprisežen eni zvrsti in eni glasbi? Občutki so dobri in slabi. Pa ne glede na glasbeno zvrst. Ne posvečam se samo eni zvrsti, ampak iščem različne načine, kako bi izpovedal svoja čustva.

Thomas March niste samo vi, to je projekt. Kako potekajo ta sodelovanja z drugimi glasbeniki?
Prvo merilo je bilo prijateljstvo in pripravljenost za sodelovanje. K sreči, ker ustvarjam glasbo, se družim z različnimi profesionalnimi in polprofesionalnimi glasbeniki. Vse se je začelo z besedo prosim. In drugo merilo je bilo, da so se na prošnjo odzvali. Tako se je razvijalo naprej. Glasba ni kot avtomobil, so čustva.

Ves čas mi ob strani stoji prekmurska naveza z rodne grude: Ivor Knafelj, Hana Šavel, Jernej Šavel, Dominik Bagola, Sašo Benko, Alan Evol Ai ... Iz Ljubljane so mi priskočili na pomoč Marjan Stanič na bobnih, Lovro Ravbar na saksofonu, na godalih sta Arslan Hamidullin in Dejan Gregorič, mix Igor Vuk in Janez Križaj, Saša Tabakovič na vokalih ...
Izpostavil pa bi Vesno Potokar, ki že od samega začetka posoja mojim melodijam resnično super glas. Kot sem že rekel, na začetku so pristopili na pomoč prijatelji, potem pa se je mreža širila. V Sloveniji hitro prideš do glasbenika, s katerim bi rad sodeloval.

Slovenija je majhna. Vi pa pridete na sceno z imenom Thomas March – precej nenavadno ime, ki s seboj potegne določena pričakovanja in stereotipe, češ še en tujec ...
Smešno, ja. Nikoli se nisem obremenjeval z imenom. Ko sem naredil prvo skladbo, sem bil tik pred tem, da jo naložim na splet. Potem pa sem se vprašal, pod katerim imenom. Je to skupina? Sem to jaz – Tomaž Marič? In v Aziji me vedno kličejo mr. March, ker ne znajo izgovoriti mojega priimka. Tudi tujci, ki jih vodim po Sloveniji, me kličejo Thomas in tako je nastal Thomas March. In še marca lani sem naredil to skladbo. Tako sem postal Thomas March.

Zakaj ste v izhodišču začeli z angleščino?
Smešna zgodba. Sem nasprotnik angleščine, saj se mi zdi, da so slovenske radijske postaje prenasičene s slovensko glasbo – vsi smo prenasičeni. Ampak svet gre po svoje. Kamor koli potujem po svetu, se sporazumevam v angleščini. Ko pa sem delal skladbe, sem angleščino uporabljal deloma za to, ker jo ves čas uporabljam v svojem poklicu, deloma pa zato, ker je to edini način, da se izraziš tako, da te lahko razume čim več ljudi.

Na slovenskih radijskih postajah boste naleteli na oviro, na katero so že številni pred vami, da bodo preprosto hoteli zavrteti slovensko različico skladbe …
Ne delam za radijske postaje. Tudi ne razmišljam, da bi moral spremeniti kakšen del skladbe, da bi bil "všečen" za njih. Izključno delam zato, da dam nekaj iz sebe. Če bom kdaj tako daleč, mi bo verjetno žal, ko bom pomislil, da sem se nekoč v preteklosti prilagajal zahtevam drugim.

Kljub vsemu je vaša glasba prišla na radijske postaje. Je bil to cilj, ko ste na začetku predstavili delo le na spletu?
Na začetku je bilo res vse na spletu. Ampak če dam eno primerjavo: če si kuhar in nekdo pohvali tvojo jed, hočeš, da jo poskusi čim več ljudi. Podobno je z glasbo, hočeš, da jo sliši čim več ljudi. Bil sem presrečen, ko sem prvič slišal svojo pesem na radiu. Bil sem na Odprti kuhinji in dobil sem klic, da se skladba vrti na Valu 202. Lepo je, da je nekomu všeč, kar je tudi meni.

Danes ima vsak računalnik in lahko ustvarja glasbo. Je to prednost ali slabost?
Oboje. Plevel se sam pokaže.

Je to morda razlog, zakaj delate v kosu tri single ali dva? Po eni strani ste negotovi glede prihodnost, po drugi pa neobremenjeni glede nje.
Delam glasbo. Nisem obremenjen ne z založbo ne s poslušalstvom. To delam le zaradi svojega veselja in duše. Da lahko vsi delajo vse, je super. Svet je neomejen. Pomembno je, da je ustvarjalec zadovoljen s svojim delom. Težava je, da se ob prenasičenosti veliko dobrega skrije. Ko daš svoje delo na splet, je tako, kot da bi izdeloval žeblje. Brez dobre promocije ni nič. Na koncu pa bo le čas pokazal, kaj bo preživelo in kaj ne. Človek, ki naredi nekaj slabega, naredi več, kot tisti, ki sploh ne poskusi.

Zdaj je recimo Gramatik razprodal Križanke. Kako komentirate njegov razvoj, ki je potekal mimo Slovenije, saj tu ni imel pogojev, ki bi mu dovoljevali takšno rast, kot jo je imel v tujini?
Gramatika sem zasledil pred dobrim letom. Spomnim se nekega žura, ko je nekdo vključil YouTube in najavil Slovenca, ki "raztura" v tujini, a doma je neznanka. Dolgo sem se spraševal, kako lahko gre kaj takega mimo naših medijev. Verjetno bi v primeru, da bi ostal v Sloveniji, težko napolnil že npr. K4. Žal tako pač je. Včasih mora nekdo iz tujine pokazati s prstom, da sami opazimo. Mislim, da je to prej težava premajhne samozavesti, kot geografske majhnosti - na katero se tolikokrat izgovarjamo.

Ste vi omejeni na Slovenijo?
Omejen sem na glasbo. Lahko je to Slovenija ali svet.