Rasli so ob skladbah, kot so Dance, Once again, Rush hour, Remember ... Najstniški poppank so ponesli čez mejo, kjer so vedno želeli uspeti, a po dveh albumih so se za trenutek te sanje končale. Pija Tušek, dekle, ki je pustila največji pečat na njihovi identiteti, se je odločila za odhod iz skupine. Odšel je tudi bobnar Niko Rakušček. Ostali so baskitarist Tine Matjašič ter kitarista Jernej Metež in Martin Potočnik.

"Po Pijinem odhodu nismo vedeli, ali bi sploh še nadaljevali. Toda vsem glasba pomeni tako veliko, da smo šli takoj v iskanje nove pevke," danes prizna Matjašič. Prišla je 22-letna Špela Gorogranc alias Shana, na bobnih pa se jim je pridružil Tomaž Medvar. Prišlo je novo obdobje, zasanjane najstniške pankbalade, so nadomestile energične motivacijske izpovedi. "Večje zadovoljstvo najdem, če se osredotočim na kaj več kot na ljubezen in romantiko," je o besedilih dejala Špela. Spremenili sta se dikcija in tudi surovost glasbe. Nastal je album Fokus.

Več o njem si lahko preberete spodaj.

Po treh letih ste se vrnili v studio, prvič z novo pevko, kako je bilo začeti znova?
TM: Zanimivo. Za nas je bil šok, da se je prejšnja pevka odločila za odhod. Ampak vsak ima svoje želje in takšne stvari se zgodijo. Po Pijinem odhodu nismo vedeli, ali bi sploh še nadaljevali. Toda vsem glasba pomeni tako veliko, da smo šli takoj v iskanje nove pevke. Toda ta "lov" je trajal kar nekaj časa. Lokalno nismo iskali, ker smo vedeli, da ne bomo dobili nikogar. Potem je bila na vrsti Avstrija (smeh), nato pa se je kar naenkrat pojavila Špela.
Že po prvi vaji smo začutili – vem, da bo to zvenelo zdaj klišejsko – energijo med nami. Rekli smo si, da nimamo kaj izgubiti, in izšlo se je. Res je, da smo potrebovali več časa, da smo skladbe napisali na novo in redefinirali našo glasbo, ker ima Špela v primerjavi s Pijo agresivnejši vokal. Toda v jedru smo ostali isti. Po šestih mesecih, ko nismo vsak dan snemali, je končno tu naš novi album Fokus.

Fokus. Tako je naslov albuma. Na kaj ste osredotočeni?
TM: Ne govori o tem, na kaj smo mi osredotočeni. Govori o tem, da je dobro, če se mlajše generacije osredotočijo na stvari, na katere je pozabila naša. Zato je tudi mladi fant na naslovnici albuma. Ta je namenjen njim. Dobro je, da poslušaš starše in družbo. Moraš konzumirati množico podatkov in ugotoviti, na kaj se je najbolje osredotočiti v življenju.

Menita, da bodo poslušali našo generacijo?
ŠG: Ni toliko namenjeno, ali bodo vzeli resno ali ne. Hoteli smo samo povedati, da je v teh letih, ko prideš v srednjo šolo, težko ugotoviti, kaj hočeš. Ljudje z vseh strani te postavljajo pod pritisk, da se odločiš, kaj hočeš v življenju. A marsikdo ne ve, kaj bi, zato izgubi pogled, kaj sam hoče in posluša druge.
TM: Po drugi strani je Fokus veliko lažje izgovoriti kot Running from something, searching for anything.
ŠG: Naslov mi veliko pomeni zaradi sporočila: včasih se je treba osredotočiti na to, kar ti hočeš, ne na to, kar drugi govorijo.
TM: In ne živeti po normativih, ki jih drugi postavljajo.

Kaj če to apliciramo na Trash Candy? Kaj si sami želite in kaj drugi pričakujejo od vas? Koliko ste pripravljeni sklepati kompromise?
ŠG: Težava je v tem, ker je veliko pričakovanj. Bolj, ko se bomo obremenjevali z njimi, slabše bo. Preveč bomo obremenjeni in ne moremo vsakemu ugoditi. Prej kot slej nekomu nekaj ne bo všeč. Če se bom vtikala v vsakega in ga spraševala, kaj mu ni všeč, ni način. Radi delamo, kar delamo.
TM: Ne delamo glasbe, ki jo ljudje hočejo, ampak takšno, s katero bi se lahko ljudje poistovetili.
ŠG: Moraš tudi tako gledati: če nekoga razočaraš, drugega morda ne. In dokler bomo delali to, kar je nam všeč, ne bomo nikoli mogli reči, da smo zašli s poti.

Špela ni bila edina pevka, s katero ste stopili v stik v fazi iskanja. Kaj vas je prepričalo pri njej?
TM: Na avdicijo so prišle štiri. Dve sta bili preprosto preveč sramežljivi, pri tretji so bili lepi obeti, toda nismo imeli našli skupnega interesa, pri Špeli pa sploh ni bilo debate.

Špela, kako je bilo, ko ste prišli v utečeno celoto oz. med okostje Trash Candy?
ŠG: Imela sem že izkušnje z nastopanjem v skupini, toda ko sem prišla mednje in videla, kako so utečeni, mi je že sama njihova zagnanost in predanost dala dodatno potrditev, da sem prišla na pravo mesto. To je bilo nekaj, kar sem iskala ves čas.

Predvidevam, da ste imeli še pred Špelinim prihodom v skupino izdelane vsaj zametke, kako naj bi zvenel tretji album. Kako ste potem gradili na novo z novimi besedili, ki jih je prispevala Špela, in z glasbo?
TM: Bilo je drugače. Prej je bilo v besedilih veliko mojih zgodb. Zdaj pa poslušamo Špeline zgodbe. Besedila so bolj odrasla. Kar se tiče glasbe, pa smo imeli neke osnove skladb že narejene, toda na koncu se je razvilo v popolnoma drugačne skupke od prvotnih idej. Zato smo tudi šli na malo bolj tršo noto. Album je manj pop kot prejšnji, toda bistvo je ostalo isto. Vsekakor pa smo bili pred izzivom, da se je ujela glasba in Špelina barva glasu, ki je noč in dan v primerjavi s Pijo – tu mislim v smislu drugačnosti ne kakovosti.

Najzanimivejše pri tem se mi zdi, da so besedila bolj odrasla, a piše jih najmlajša članica skupine.
TM: To je res zanimivo. Ampak saj pravijo, da so ženske vedno bolj odrasle, moški pa so otroci … Z vsemi pubertetami (smeh). Drugimi, tretjimi …

V kateri puberteti menite, da ste jih zdaj ujela?
ŠG: Kako že pravijo? Trideseta so nova dvajseta (smeh)?
TM: Tako ali drugače so drugačni časi. Mi ne gledamo na to tako.
ŠG: Sem isto otročja kot oni in obratno. Zato se tako dobro ujamemo.
TM: Mi še nismo na ravni, da je čas za otroke in družino. To bo že prišlo, čeprav en član skupine pričakuje zdaj otroka, toda to ne bo vplivalo na naše daljno delo.

"We really need a riot. Give us something to believe in …" To je recimo le del skladbe Something to believe in. Teme besedil na vašem albumu so nekaj, kar smo lahko slišali v različnih oblikah in interpretacijah. Kaj daje vašim relevantnost in avtentičnost?
ŠG: Če gledamo na podlagi besedil, so bile res vse tematike že obravnavane v različnih skladbah. Nemogoče je tu iskati izvirnost. Mislim, da jih naredi relevantne to, da so bile napisane iz lastnih izkušenj in iz mojih pogledov na svet. Nisem gledala filma in teme v njem spremenila v skladbo. V besedilih so zbrana moja občutja in doživetja. Ali doživetja mojih bližjih. Z besedili se lahko povežem, ker vem, da so moja.
TM: Prej je bilo veliko več najstniških tem. Ne pravim, da jih zdaj ni, toda zdaj je naš cilj, da v besedilih povemo mlajšim generacijam, kaj smo delali narobe in kaj bi bilo dobro, da naredijo boljše, kot smo mi.
ŠG: Želimo povedati zgodbo, s katero se bo lahko kdo povezal. In za te ljudi tudi ustvarjamo glasbo.

Je to tudi glavni razlog, zakaj ima samo prva skladba klasični uvod – počasno stopnjevanje, razvoj, medtem ko je pri vseh drugih samo meljete s polno paro?
TM: Ja. Ampak, če našo glasbo primerjaš s tršimi ritmi, je mirna. Toda tisti, ki so nas poznali od prej, slišijo razliko. Novinarski kolega me je vprašal, zakaj smo to naredili. Vsi so pričakovali bolj popalbum, mi pa smo z namenom predstavili bolj organski zvok, čeprav je opazna vloga producenta. Z albumom smo hoteli narediti korak naprej, in to se je zgodilo s Špelo.
ŠG: Mogoče smo bolj agresivni v zvoku, ker imam rada takšno glasbo. Mislim, da sem spremenila pogled fantov, kako naj bi se razvil zvok na albumu, s svojim pogledom. Rada imam bolj energično glasbo, ki ni morda pop.
TM: Ampak nimamo nič proti popu. Zelo smo odprti za vse žanre.
ŠG: Tako, ampak sama imam raje energične skladbe.

Kako se počutite, ko interpretirate njihove starejše skladbe, ki so jih posneli s Špelo?
ŠG: Super (smeh). Zabavno mi je. Prej sem že pela marsikaj, tako da je zame najmanjša težava, da jih pojem. Na neki način se še vedno lahko navežem na njih, čeprav jih nisem napisala.
TM: Najdeš povezavo s svojim življenjem. Je pa drugače, če poješ svoje ali tuje.
ŠG: Še vedno je zabavno.

Zakaj se niste zadovoljili s klasičnimi ljubezenskimi tematikami?
ŠG: Ker sem jih že veliko dala skozi v življenju, v prejšnji skupini. Prej me niso nikoli toliko zanimale, da bi govorila o njih. Saj prebereš kakšno takšno knjigo ali si pogledaš film. Večje zadovoljstvo najdem, če se osredotočim na kaj več kot na ljubezen in romantiko (smeh).

Imate močnejši vokal, kot ga je imela Pija, če samo izpostavimo skladbo Light In Your Eyes. Ampak ali se morate zaradi tega kaj bolj držati nazaj?
ŠG: Ne. Dobro smo se prilagodili drug drugemu. Sama sem se čisto prilagodila z glasom in ne zdi se mi, da bi se kaj zadrževala. Pojem tako, kot sem vedno pela.
TM: Je pa tudi res, da te veliko bolj lovimo in posledično začnemo tudi mi glasneje igrati (smeh). Ampak ti tega ne veš (smeh). Potem se izenači (smeh). In se niti ne zazna. Ampak to je tudi prva plošča z novim bobnarjem, ki tudi deluje popolnoma drugačno, kot je Niko. Toda ujamemo se. Seveda se kregamo, saj se vsi. Tisti, ki pravijo, da se ne, lažejo.
ŠG: Odraslo se skregamo.

Tine, v enem izmed prejšnjih intervjujev za naš portal ste dejali, da se še iščete z drugim albumom. Je bila Špela na neki način rešitev, da ste se našli? Ali se še vedno iščete?
TM: Prej smo vedeli natančno, v katero smer želimo. Toda, ko se zgodi nekaj, moraš hitro ukrepati in redefinirati stvari. Našli smo se, toda to še zdaleč ni vse, kar lahko pričakujete od nas.
ŠG: Seveda, če se znajdete v takšnem položaju, kot so se fantje, ko so izgubili pevko, ste pod stresom. Ampak, da se pobereš in začneš znova, je uspeh.
TM: Zakaj? Ker smo vsi drugi iz Maribora in moramo biti depresivni (smeh)?
ŠG: Ne, to govorim zaradi pevke, ker ste se morali hitro postaviti na noge, ste vedeli, da ne boste obupali.
TM: Seveda ne, ker smo vedeli, kaj hočemo.

Album ste napovedali z videospotom Lone Wolf, v katerem obračunate sami s seboj. Zakaj takšna ideja?
ŠG: Če poslušate besedilo, govori o soočenju ljudi samih s seboj. Je kritično do današnje družbe in obzirnosti do drugih ljudi. To smo prikazali v videospotu tako, da smo bili soočeni sami proti sebi – dobro proti slabemu. In ta ideja se nanaša tudi na album.
TM: Tema ni nič novega. Šli smo na prvo žogo z družbeno kritičnostjo. Zato je tudi prečrtana črka h, s katero želimo poudariti boj proti sovražnosti. Neumno je. Po eni strani vidiš, kako smo duševno napredovali, po drugi pa smo še vedno opice (smeh).

Ko ste izdali album, ste na svoji strani Facebooka zapisali, da ga lahko dobijo tako, da vam "stisnejo msg". Koliko vam jih je pisalo?
TM: Ljudje – CD v fizični obliki – ti časi so mimo. Meni CD veliko pomeni, mlajšim pa ne. Pri digitalnih prenosih pa se je nabralo število. Največ CD-jev pa prodamo na nastopih v živo. To je dejstvo.
ŠG: Ko smo dobili CD-je, sem jih podelila kar nekaj med prijatelji in sledilci skupine.
TM: Drugače pa je v veliki prednosti digitalni prenos. Album smo izdali v samozaložbi, ker ne vidimo več nobenega smisla v založbah, saj lahko skupina 90 odstotkov stvari naredi sama. Razen, če gre za velik projekt. A vse lahko sam, če lahko Macklemore dela "diy", zakaj ne bi mi. Ne glede na to, kje si. Svet je postal zelo majhen.

Kaj je skupina? Kako bi jo opredelili? Koliko časa vam vzame?
TM: Za zdaj je še konjiček. A zelo resen konjiček. Enostavno ves prosti čas, ki ga imamo, ga vložimo v skupino. Ne rečem, da si ga ne vzamemo za zasebno življenje, toda večina je namenjenega trdemu delu, ker je bil naš večni cilj tujina. Zato tudi tako malo nastopamo. Zdaj se bomo poskusili malo oddolžiti za to.
ŠG: So pa koncerti naše plačilo. Vsak koncert je vreden napora, ki si ga vložil med snemanjem ali promocijo.
TM: Seveda so veliki stroški, toda veliko ti pomeni, zato se nam zdi nekaj normalnega. Ne rečem, da si ga ne vzamemo za zasebno življenje, toda večina je namenjenega trdemu delu, ker je bil naš večni cilj tujina in v zadnjih treh letih smo v glavnem nastopali tam. Zdaj se bomo poskusili malo oddolžiti za to, z nastopi pred domačim občinstvom.
ŠG: V nekaj moraš vlagati v življenju.