Melodični pankrok so z izogibanjem ustaljenim smernicam popeljali na novo raven, kar ljubljanski trio White Stain ločuje od drugih.

"Poskusili smo vpeti elemente v zgodbo, tako da teče. Vsekakor pa menjave ritmov delujejo kot koščki sestavljenke. In tu se vidi naš vložek d. i. y. Deloma smo bili tudi sami producenti, vsaj kar se tiče osnov skladb," je za MMC pojasnil kitarist in pevec Gregor Dražil.

Skupina je po kadrovskih zamenjavah številčno znova v postavi, kot je začela - trio. Poleg Dražila skupino sestavljata še Maks Pust na baskitari in vokalu ter bobnar Jure Dolamič. Svoje štiriletno skupno ustvarjanje so poleti spravili v obliko prvenca Attached, ki ga bodo izdali konec meseca (spodaj lahko prisluhnete singlu Break the Spell).

O njem in o skupini smo se pred izdajo pogovarjali z Dražilom in Pustom. Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Skupina deluje po principu "Do It Yourself" oz. d. i. y. Kako je to videti v praksi – v vašem primeru?
MP: Izhaja iz načela, da lahko sam narediš največ za bend. Poleg tega pa igramo takšno glasbo, ki ne dosega meje mainstreama, smo pod njo, zato se tako bojujemo za obstanek. To ni slabo …

Zakaj veliko ljudi najprej pomisli ob oznaki d. i. y., da gre za nekaj slabšega?
GD: Ker ti v prvi vrsti vzame ogromno časa in doseg je še vedno omejen.
MP: Doseg je omejen. Lahko narediš veliko in razpošlješ svojo glasbo veliko ljudem v industriji. Vprašanje na koncu dneva pa je, koliko ljudi bo dosegla naša glasba. Naredimo vse, kar delajo založbe in 'booking agenti'. V praksi se je na našem primeru pokazalo, da lahko skupina pride do določene meje. Če vztrajaš, lahko prideš še naprej ali pa odnehaš. Neka meja obstaja. In če želiš čez njo, potrebuješ pomoč, da jo preskočiš.

Skupaj preigravate že od srednje šole …
MP: Res je. Skupino sva ustanovila z Juretom, ki se poznava iz osnovne šole, Gregor pa se je priključil skupini jeseni leta 2009. Z njim pa se poznava iz vrtca, a sva obiskovala različne osnovne šole.
GD: Očitno je nekaj na tem.
MP: Če se že spreminja glasba, ostaja število (smeh).

Kakšna je ta zgodba? Začeli ste v smeri pankroka. Kako to, da pri sami sporočilnosti niste ostali na stopnji besedil: "Pustila me je, zdaj sem sam …"?
GD: Skupina je začela v tem slogu.
MP: Vedno je bil človek umeščen v svet, toda iz otroškega vidika. Toda v besedilih na novem albumu se vidi, da smo precej zrasli.
GD: Skladbe na novem albumu smo skušali z besedili povezati in z njimi narediti neko zgodbo. Naš namen ni bil, da naredimo album s tremi singli, ampak album z besedili, iz katerih lahko razbereš zgodbo.

GD: To sva se z Maksom pogovarjala eno noč, kako bomo ovitek in naslov albuma povezali s skladbami. Zgodba je takšna, kot se vidi na naslovnici: razlikujemo se od osnovne pankovske mentalitete, da se ne opredeljujemo toliko, da bi bili destruktivni do določenih skupin ljudi, političnih opcij ali zgodovinskih stvari. To nas ne zanima.
MP: Vedno smo odprti.
GD: Na težave sodobnega človeka se opredeljujemo tako, da izhajamo sami iz sebe. Ne obešamo se na druge in jih napadamo. Pozivamo sami sebe in ljudi okoli sebe k večji ozaveščenosti, da začnemo razmišljati o svetu okoli sebe in da se ne začnemo predajati apatiji.

Kako gledate na tiste, ki so imeli točno določenega nasprotnika, nekoga, ki so ga obravnavali v svojih besedilih?
GD: Konec koncev to so bile skupine, po katerih se zgledujemo. To je osnova pankroka, brez tega ne gre. In se od tega se ne moremo distancirati. Daleč od tega. Samo zdi se nam, da so zadeve danes malo bolj kompleksne. Skupni sovražnik je mogoče malo bolj skrit, kot nekoč.
MP: Bolj sistematično moraš pristopiti do težave, tako da ne greš z glavo skozi zid.

Če samo poslušamo prvo skladbo Breakout z albuma, lahko že zaznamo vzorec, ki je zelo pogost pri vaših skladbah: menjave ritmov. Bi lahko rekli, da je prav to rdeča nit vašega albuma?
MP: Tega je res veliko (smeh). In je rdeča nit. Poskusili smo vpeti elemente v zgodbo, tako da teče. Vsekakor pa menjave ritmov delujejo kot koščki sestavljenke. In tu se vidi naš vložek d. i. y. Deloma smo bili tudi sami producenti, vsaj kar se tiče osnov skladb. Vsekakor se pozna, da gre za malo bolj organsko zadevo. Pozna se, da smo v preteklosti delali s producenti, ki so pazili, da v skladbah ni odvečnih delov. Tu pa se bo našel kakšen.

Vaš EP je produciral Matej Gobec. Kako je prišlo do sodelovanja z njim?
MP: Gobec pa je začel produkcijo prav skatepank in alternativnih pankrokovsko skupin. In prek teh, ki jih poznamo - Multiball in Leaf-fat - smo dobili njegov stik. Poklicali smo ga in ugotovili, da živimo precej blizu (smeh). Šla sva do njega in prinesla demoposnetke, ki smo jih posneli s prijateljem iz SAE inštituta.

Na albumu se pojavi nekaj balad, ki niso tiste klasične. Kakšna je filozofija za ustvarjanjem njih?
MP: V skladbah je precej čustev, ki so se prenesle iz dogodkov v vsakdanjem življenju zadnjega obdobja.
GD: Naše besedila niso vezana v tolikšni meri na glasbo, da se z njimi ne bi dalo povedati kaj več. Težili smo k raznovrstnosti, toda ne do te mere, da se nihče drug ne bi mogel poistovetiti s sporočilom razen nas samih.

Ena izmed zanimivejših skladb je Illuminate, ki se razvije v pankrokersko strukturo šele nekje pri drugi minuti …
MP: Ta skladba govori o prehodih v naši skupini. O vseh spremembah. In o našem dozorevanju. Razšli smo se z bobnarjem, znotraj skupine smo zamenjali inštrumente. Basist je šel na kitaro, jaz iz kitare na bas. V skladbo smo dali svojo energijo.
GD: Prvi del je mogoče res malo bolj vezan na nas, drugi pa že govori o navdihu. Prav ta je pomembna komponenta za naše ustvarjanje. Pa naj bo to v glasbi, faksu, službi … Ves čas iščemo izzive, da ne pademo v monotonost, iz katere ne moremo ven. Zato je tudi naslov Attached navezan na našo glasbo – da človek najde stvar, s katero se lahko poveže in ga bo vodila naprej.
MP: Tudi pri naslovnici smo izhajali iz dejstva, da so v življenju stvari, ki niso vedno pozitivne, ampak nas navdihujejo za naprej. Roke so tisto, kar nam življenje podaja. Včasih je lahko tudi trpljenje, kdaj pa lahko iz tega nastane tudi kaj dobrega.

Maks, kaj je bilo težje? Menjava kitare za bas ali da ste se privadili peti ob igranje baskitare?
MP: Privajanje baskitare na vokal. Toda vedel sem, kaj moram narediti in kakšne baslinije smo hoteli. Tudi Jure je v enem letu prešel z baskitare na ritembobne.
GD: Mogoče zato, ker ostajam pri kitari, gledam na stvari bolj objektivno (smeh). Baslinije so zdaj veliko bolj kitarske. Bolj izrazne. Bas pri nas presega igranja ene strune (smeh). Zelo je zastavljeno akordično. Bobnar pa je osredotočen na to, da je čim bolj točen (smeh). Bobnarske vložke moraš kdaj iskati kar s pinceto.
MP: Osredotočili smo se na to, da glasba govori zase. Kljub spremenljivim ritmom.

Maks, dobivate morda v tujini, ko igrate, kakšne opazke glede angleške izgovarjave?
GD: Dobiva jih od mene (smeh).
MP: Dobivam jih od pikolovcev. Sam ne ocenjujem na tak način. Nasploh pa ni komentarjev glede tega. Bolj okoli menjave ritma in nastopa, ki je po mojem mnenju precej iskren.

Vrnili ste se z ene turneje po tujini, odhajate na novo. Koliko truda, logistike in denarja je treba vložiti v to?
MP: Dela je veliko. Najprej smo se povezali z lokalnimi pankrokovskimi skupinami. Zelo smo jim hvaležni, da so nam posredovali vse stike. Toda tudi, ko dobiš stike, se moraš vživeti skoraj v vlogo detektiva, da najdeš prave ljudi. Izračunal sem, da sem za zadnji dve turneji, ki so trajali deset dni, vsaj dvajset dni samo za logistiko. To vzame cele dni. Ko sem imel prosti čas, sem se osredotočal na navezovanje stikov. Vmes so mi še zablokirali Facebookov profil.
GD: Ko te ljudje sprašujejo, zakaj to delaš, ni racionalne razlage.
MP: Ko prideš na prizorišče, dobiš razlago. In ves trud se povrne. Mi delamo zato, da lahko nastopamo. Na koncu meseca pa ostane za kakšno pivo.

Kakšen je odziv ljudi v tujini v primerjavi z domačim občinstvom?
GD: Včasih se zdi, ker je Slovenija tako majhna, da lažje dobiš koncert v tujini. Turnejo težje sestaviti. Toda dobiti koncerte ni tako težko. V Sloveniji je težava, da smo praktično preigrali že vse klube.
MP: Ampak to lahko opraviš v treh mesecih.
GD: Med odzivi pa ni grozne razlike. Malo je odvisno od radovednosti. V Sloveniji imaš občutek, da ljudje vedo, da si prišel iz Ljubljane. Tudi če si iz Kopra. In da se boš morda vrnil čez mesec dni. Na turnejah zunaj pa te bolj sprašujejo, od kod prihajaš in ali se boš še kdaj vrnil.
MP: Zgodi se tudi, da moraš razlagati, od kod si. Še posebej, če se družiš z ameriškimi skupinami. Z njimi imaš občutek, da je, četudi igraš 200 kilometrov zunaj Slovenije, tako kot da prihajaš iz Ukrajine.

Kaj ste odnesli od preigravanja s Signals Midwest?
MP: Oni so zelo predani, da živijo za to, kar delajo – da gredo lahko enkrat na leto na turnejo. Čeprav gredo zato v minus. Toda odnos, ko jih vidiš na odru, odtehta vse, kar si se pogovarjal z njimi pred nastopom. Živa energija ti daje zanos.
GD: Najboljša stvar, ki se lahko zgodi skupini, je, da se poveže z občinstvom.

Koliko se vaši nastopi v živo razlikujejo od avdioposnetkov?
MP: Na odru lahko dobiš kakšno dimenzijo več in kakšno manj. Z energijo na odru odtehtamo tehnično dovršenost iz studia.