Seveda je treba priznati, da turist v treh dneh ne obdela kaj več kot kakšne stotine površine drugega največjega nemškega mesta, pa vendar bi pričakovali, da koncert za pripadnike določenega – res je, da ozkega – segmenta nemškega občinstva ne bo oglaševan tako zelo slabše kot nastop konfekcijske dive Beyoncé, katerega že več kot pol leta vnaprej (!) napovedujejo na vsakem oglu.

Morda je bila tudi nekoliko manj zajetna promocija koncerta vzrok, da se v veliki dvorani prizorišča Markthalle ni zglasilo 1.600 ljudi, kolikor naj bi jih bilo menda mogoče strpati v prostor, ki slovi kot osrednje hamburško prizorišče koncertov industriala, gotskega rocka in EBM-a. Hiter pregled "klientele" je razkril skorajšnjo odsotnost zares ortodoksnih "laibachovcev"; torej tistih, ki naokoli skačejo v stliziranih (ali pa celo vernih ponaredkih) nemških uniform iz obdobja strahovlade nacionalsocializma ali pa celo iz časov prednacistične Nemčije. Pravzaprav mi je uspelo zapaziti le dva osebka, ki sta se pred obiskom koncerta ozaljšala s pravo oficirsko kapo. Stala sta bila seveda tik pod odrom, na katerem je bil dominantni pevec Milan Fras.

Navidezno zavajanje, ki to v resnici ni bilo
Takoj po začetku koncerta sem si upala zgoraj omenjene maloštevilne plakate razglasiti za zavajajoče. Na njih so bili namreč upodobljeni Fras, Ivan Novak – glavno gonilo nadaljevanja sage o Laibachih – ter duo Silence, ki je prispeval velik delež pri nastajanju albuma Volk in katerega člana sta klaviaturist Primož Hladnik in pevec Boris Benko. Vendar zadnjega ni bilo na odru in velik del njegovega programa je odpela pevka skupine Melodrom Mina Špiler, ki je prav tako del trenutnega Laibachovega "osebja". Ravno odsotnost Benka, čigar prepoznavni glas precej obvladuje značaj zadnjih Laibachovih posnetkov, je bila povod za to, da sem plakate razglasila za lažnive. Pozneje, ko sem izvedela., da je pojasnilo za Benkovo odsotnost na odru menda bolezen, sem se prejšnji strogi sodbi seveda odpovedala. Ostal pa je rahlo grenak priokus – ne, ni bilo vzrok pivo -, saj bi na zadnjih studijskih posnetkih vsenavzočen mogočen Benkov glas zvočno podobo koncerta zagotovo naredil še boljšo.

Slovenki med nemškimi oboževalci Laibachov
Na tokratni turneji Laibachi – tako je bilo vsaj v Hamburgu – nastopajo brez predskupine. Njeno vlogo opravi kar za okoli 45 minut posnetkov partizanskih pesmi, ki jih predvajajo pred koncertom. Ravno venček partizanskih pesmi je še stopnjeval nenavadno izkušnjo, biti eden izmed verjetno samo dveh slovenskih obiskovalcev na koncertu Laibachov sredi Nemčije. Veliki večini občinstva verjetno ni bilo niti malo jasno, za kakšne pesmi gre in prav zato je bila dolžina uvoda verjetno kar nekoliko pretirana. A občinstvo Laibachov je kljub nekoliko nevarnemu videzu zelo disciplinirano in kljub morebitni rahli zdolgočasenosti ni zganjalo izgredov. Tako je bilo tudi prav, saj so bili pozneje poplačani z dvodelnim in spodobno dolgim koncertom, ki mu ne gre oporekati kakovosti. Vtis dobrega koncerta je še stopnjevala pevčeva (vsaj navidezno) zares dobra volja. Bilo je videti, kot da bi Fras na odru tokrat zares užival in se namenil Hamburžanom podariti kar najboljši nastop.

Neizvirnost pri oblikovanju repertoarja
Prvi del koncerta je bil namenjen predstavitvi albuma priredb državnih himen Volk, ki so ga Laibachi na trg poslali letos oktobra. Očarljivost izvedbe, ki je bila predvsem zaradi že neštetokrat izpričane karizmatičnosti pevca Milana Frasa in njegove prepričljive "deklamacije" kljub Benkovi odsotnosti zares dobra, so stopnjevale videoprojekcije, ki so dopolnjevale z besedilom podano sporočilo vsake izmed priredb himen. Nekoliko bi se lahko zmrdovali le nad "neizvirnostjo" oblikovanja repertoarja. Laibachi so namreč himne predstavili v natanko istem vrstnem redu, kot jih lahko poslušamo na albumu. In to ni nujno najboljša odločitev. Začetek s himnami Nemčije, ZDA, Anglije, Rusije in Francije je namreč zares udaren, po španski himni pa se koncert skoraj preveč umiri. Potrebna bi bila vsaj ena "udarnica" za konec. Ta sicer ni bila povsem odsotna. Ob koncu prvega dela koncerta se namreč iz zvočnikov razlega posnetek himne države NSK, ki bi jo najraje opredelila kot preplet klica na lov in oznanjevanje prihoda visokega gosta pri kraljevi glavi.

Kdo so Eber, Saliger, Dachauer in Keller?
Drugi del koncerta je prinesel popolno zamenjavo ženskega zastopstva na odru. Mino Špiler sta zamenjali zdaj že prekaljeni "laibachovki" Eva Breznikar in Nataša Regovec, sicer članici skupine Make Up 2, ki tudi na tej turneji skupaj s Frasom stojita v prvi bojni vrsti in udrihata po bobnih. Čeprav krajši, je bil pravzaprav ravno drugi del koncerta pravi vrhunec. Ob udarnih skladbah, kot so Tanz mit Laibach, Achtung! in Alle gegen Alle, se je del občinstva zares razživel in ustvaril razpoloženje pravega rock- ali popkoncerta. Prvi del je namreč bolj spominjal na vzvišeno obredje. A ravno ozračje skrivnostnosti in rahle mističnosti je seveda tisto, kar Laibache razlikuje od drugih skupin. Tudi to, da se člani skupine, ki se nikoli ni hotela povsem zliti s slovensko (in svetovno) glasbeno pokrajino, trenutno podpisujejo kot Eber, Saliger, Dachauer in Keller, dokazuje, da Laibachi tudi v prihodnje ne nameravajo razbiti kulta, ki se razrašča že več kot četrt stoletja in zaradi katerega jih je nekoč država preganjala; danes pa se z njimi prav rada pohvali.

Polona Balantič