e so pristale v navzkrižju interesov slovenskih glasbenikov, interesov oz. poslovanja medijev in tretjega dejavnika - politike. A kvote sprožajo več vprašanj in pomislekov kot odgovorov.

Primarni namen kvot je zaščita slovenske kulturne in jezikovne identitete. Na drugi strani je to, da slovenske glasbene preteklosti nimamo ustrezno kategorizirane in arhivirane. "Velikokrat se pri kvotah pojavijo argumenti, da gre za zaščito slovenskega jezika. To ne more biti edini ustrezni argument. Kam potemtakem uvrščamo slovenske simfonike, filharmonike, džezovske glasbenike? Nekateri ustvarjajo zgolj instrumentalno glasbo, drugi v angleščini, tretji poustvarjajo. Jezik je samo ena dimenzija," je dejal v pogovoru za MMC medijski strokovnjak in profesor na Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljević.

Ko so v ospredju kvote, se postavlja vprašanje, koliko je avtor vezan na slovenski jezik in kulturo? "Kaj to pomeni za vse tiste izvajalce, ki prepevajo predelave? Ali je slovenski glasbenik, ki prepeva v slovenščini tujo pesem tujega avtorja, s tem prispeval k slovenski kulturi in raznolikosti? Navsezadnje se je treba zavedati, da je kopica slovenskih izvajalcev, ki ustvarjajo izključno v angleščini," je opozoril Milosavljević.

In če se vrnemo v preteklost in k težavam v kategorizaciji. Oto Pestner, Pepel in kri, September ... Vsi ti izvajalci so v preteklosti ogromno prepevali v srbohrvaščini. "Če Pepel in kri izvajajo Samo tvoje ime znam, je to skladba slovenskega skladatelja Tadeja Hrušovarja, ampak kaj to pomeni za slovenski kulturni prostor? Bomo to uvrstili v kvote ali je želja pobudnikov, da so dela ustvarjena zgolj v slovenskem jeziku," se je spraševal Milosavljević.

SAZAS neopredeljen do kvot
Ko smo se z vprašanjem o slovenski glasbi in povezavi z glasbenimi kvotami obrnili na Združenje SAZAS, so nam odpisali, da se do vprašanja kvot slovenske glasbe ne opredeljujejo. "Osnovna dejavnost Združenja SAZAS je izdajanje dovoljenj v imenu domačih in tujih avtorjev oz. imetnikov pravic na glasbenih delih uporabnikom za javno predvajanje glasbe na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na avtorjevo nacionalnost ali poreklo," so odgovorili na SAZAS-u.

Dodali so, da Združenje SAZAS ne razpolaga z uradno definicijo "slovenska glasba" (besedna zveza, ki je navedena v veljavnem Zakonu o medijih), tako da ne razpolaga s tovrstnimi podatki. "Občasno pa se oblikuje lestvica skladb repertoarja Združenja SAZAS - tj. tistih, ki jih Združenje SAZAS ščiti neposredno in niso le avtorji s slovenskim državljanstvom, če je definicija slovenska glasba vezana na državljanstvo," so pojasnili na SAZAS-u.

Kvote kot politično vprašanje?
Vprašanje kvot slovenske glasbe po besedah Združenja SAZAS ne vpliva na njihovo delovanje, saj je njihova primarna naloga - kot so poudarili -, da ščitijo vse avtorje oz. imetnike avtorske pravice enakopravno in nediskriminatorno na ozemlju Republike Slovenija. "Gre predvsem za politično vprašanje, ki ga je vsekakor treba smiselno urediti za dobro slovenskega ustvarjanja in širšega družbenega konteksta," so še dodali.

Spomnimo: S predlagano novelo zakona o medijih je želel SDS določiti, da mora slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev namesto sedanjih najmanj 20 znašati najmanj 40 odstotkov vse predvajane glasbe, in sicer v intervalih med 6. in 22. uro ter med 22. in 6. uro vsakega radijskega in televizijskega programa. Ta intervalna sprememba kvote na komercialnih radijskih postajah po mnenju SDS-a ne bi omogočala podobnih zlorab, kot se dogajajo zdaj, ko se večina slovenske glasbe predvaja ponoči.

Stanje na lestvicah
Najbolj svež podatek o dejanskem predvajanju glasbe na radijskih postajah v Sloveniji so lestvice. Preboj slovenskih izvajalcev med prvih deset najbolj predvajanih skladb na radijskih postajah je - kot pokaže analiza zadnjih let - težek.

Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije - Zavod IPF - opozarja, da se s kvotami ne rešijo vse težave. "Pomembno je namreč, da ustvarimo možnosti za domačo ustvarjalnost, saj poleg količine domače glasbe želimo vsi poslušati tudi kakovostno glasbo," je za MMC poudaril vodja oddelka reparticije na IPF-ju Vilijem Marjan Hribar.

Po njihovih podatkih - kjer podatki za leto 2014 še niso dokončni, ker roki za zbiranje in obdelavo še niso potekli - število domačih fonogramov med 100 najbolj predvajanimi sicer niha, vendar je trend dober, ocenjujejo. "Žal dodaten pregled podatkov nekoliko 'pokvari' podatek, da je med najbolj predvajanimi delež domače glasbe takoj nižji, tuja glasba tukaj nedvomno pokaže prevlado. Preboj med prvih deset je za slovenske ustvarjalce torej izjemno težek. Kaj je vzrok za odločitve glasbenih urednikov, ki očitno dajejo prednost tudi glasbi, zgolj na podlagi kvantitativnih podatkov seveda ne moremo reči," je dodal Hribar.

Razlogi za stanje so različni. Na IPF-ju predvidevajo, da je stanje takšno tudi zato, ker je novejše domače glasbe premalo, število novih skladb domačih ustvarjalcev in število domačih ustvarjalcev ne narašča, ampak po njihovih podatkih upada. "Število prvih objavljenih domačih fonogramov iz leta v leto, lahko rečemo kar kritično, pada. In to bi moral biti podatek, ki bi vse odgovorne za domačo ustvarjalnost in pogoje njihovega dela animiral," so sporočili z IPF-ja.

Zlorabe v času predvajanja
Toda po njihovem mnenju bi nas bolj kot samo razmerje moral vznemiriti podatek, ki se skriva znotraj. "Očitno je namreč, da se dobri nameni včasih tudi ne uresničijo v celoti, in zahteva po deležu domače glasbe na radijskih postajah je ena tistih, ki (so) jo mnoge radijske postaje enostavno izigrale, saj delež dosegajo s predvajanjem slovenske glasbe v manj poslušanih terminih – torej ponoči."

Milosavljević je ob tem spomnil na predlog zakona, ki ga je vložila vlada, v kateri je bila ministrica za kulturo Majda Širca. "Pri kvotah je bilo predlagano, da se količina slovenske glasbe nekoliko zmanjša, ampak ob pogoju, da se količina tega vrtenja upošteva samo v dnevnem času oz. v osrednjem predvajalnem radijskem času. S čimer so želeli doseči, da glasba pride do ljudi in da ima skladba posledično potencial, da postane uspešnica: da se dejansko promovira slovenski jezik in ustvarjanje."

Del težav bi rešili že, če bi natančneje opredelili, da se mora delež slovenske glasbe upoštevati enakomerno v vseh časovnih pasovih. "Slovenska glasba bi bila slišana tudi v terminih, ki pritegnejo veliko poslušalk in poslušalcev. Pa mogoče sploh ne bi bilo treba, da bi bila kvota drastično visoka, čemur se bodo glasbeni uredniki zagotovo postavili po robu. Lahko bi se postopoma povečevala, kar je tudi običajen način uveljavljanja mehanizma kvot," je dejal Hribar.

Mladi so rešitev
Za glasbenike je izredno pomemben člen novele SDS-a dejstvo, da se mora delež slovenske glasbe odvrteti v dnevnem terminu in da mora polovica kvote vsebovati novo produkcijo, staro najmanj pet let.

A za spremembe trenutnega stanja so potrebni ukrepi, ki spodbujajo k ustvarjalnosti mlajšo generacijo. Odgovor so posebni skladi kolektivnih organizacij za spodbujanje ustvarjalnosti. V tak poseben sklad kolektivne organizacije, ki zbirajo in delijo nadomestila, ki jih zberejo od uporabnikov, namensko namenijo del svojih prihodkov za spodbujanje narodne ustvarjalnosti in lokalne kulture, so pojasnili na IPF-ju.

Tovrstni skladi v tujini niso izjema, ampak pravilo: vanje se steka od pet do 15 odstotkov prihodkov kolektivne organizacije. "Če upoštevamo, da kolektivne organizacije v Slovenji zberejo 15–20 milijonov evrov prihodkov iz nadomestil letno, bi lahko z oblikovanjem posebnih skladov za spodbujanje domače ustvarjalnosti pred izplačili v tujino v Sloveniji z vsem soglasjem sestrskih kolektivnih organizacij v drugih državah zadržali in nato preko mehanizma 'spodbud' v domače kulturno okolje 'vrnili' tudi do pet milijonov evrov letno. S tem bi zagotavljali nadaljnje nastajanje tudi glasbenih del," so pojasnili za IPF.

Konkretno: gre za zneske, s katerimi bi lahko posneli kar 5.000 novih skladb. "In temu se zdaj odrekamo! Zakaj že? Ker tega ne uredimo v domači zakonodaji oz. ker zelo togo beremo zdajšnji zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). V novem predlogu ZASP je to ponovno preskromno zastavljeno, zato bi morali deleže promocijskih skladov povišati s predlaganih 10 na 20 odstotkov, predvsem pa, da bi od zasebnega reproduciranja za nova dela in ustvarjanje namenili 30-50 odstotkov," so še sklenili na IPF-ju.

In šele ob spodbudi slovenske glasbene produkcije bi prišel v enačbo dejavnik "radijskih postaj" oz. preostalih medijev. In od tam boj za denar oglaševalcev in preživetje na trgu.